Utemeljitev:
Florjan Lipuš je sijajen pisatelj. Pisatelj velikih misli in širokega pogleda.
Je slovenski pisatelj, saj piše v slovenščini in je v domovini svojega jezika priznan in znan. Je pa tudi avstrijski pisatelj, saj živi na avstrijskem Koroškem na Selah pri Žitari vasi, njegova dela so prevedena v nemščino in tudi tam je priznan in znan.
Florjan Lipuš pa je tudi evropski in svetovni pisatelj, saj v svojih delih opisuje človeka, ki bi lahko z enakimi problemi, strahovi in upanji živel kjerkoli in kadarkoli.
Osrednji del njegovega literarnega opusa je šest romanov, od Zmot dijaka Tjaža iz leta 1972 do Gramoza iz leta 2017. Po predzadnjem romanu Boštjanov let se je avtor pred poldrugim desetletjem odločil končati svojo pisateljsko kariero, a si je na srečo premislil. Večina njegovih del je v širšem pomenu avtobiografska, saj se z njimi avtor vrača v čas med drugo svetovno vojno in po njej ter podaja bridko osebno izkušnjo in trpko koroško resničnost. V delih ne opisuje grozot, očitne pa so njihove posledice za posameznike, ki iščejo svojo pot v novem svetu. Teža grozot je tako še težja. Pa vendar v njegovih delih ni želje po obračunu ali maščevanju, sta pa v njih začudenje in spraševanje, kako je bilo vse to mogoče.
Florjan Lipuš je prejel skoraj vse pomembne kulturne in literarne nagrade tako v Avstriji kakor tudi Sloveniji. V Sloveniji je med drugim že leta 1975 prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 2004 Prešernovo nagrado, leta 1985 pa je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Na avstrijski strani moramo omeniti častni križ za znanost in umetnost (2002), častno nagrado za književnost Republike Avstrije (2005) in najvišje avstrijsko kulturno priznanje avstrijsko državno nagrado v letu 2018.
S svojimi deli Florjan Lipuš prispeva k ohranitvi in razvoju slovenskega jezika na Koroškem in v Sloveniji. Piše v slovenščini, boj proti izginevanju slovenskih besed in besednih zvez razume kot svojo nalogo. Jezik, in Lipuš to čuti močneje in izpoveduje silneje od drugih, je temelj samozavesti, pravi in dodaja: ni pomembno, koliko ljudi govori jezik, temveč, kako ti ljudje s tem jezikom ravnajo.
Poleg literarnega dela je treba poudariti njegovo zavzemanje za pokončno slovenstvo. Boli ga, če večinsko prebivalstvo podcenjuje katerokoli manjšino in opominja, da z “boječo pohlevnostjo” narod ne more uspeti. Zelo je kritičen do vodstev slovenske manjšinske skupnosti v Avstriji zaradi pomanjkljive enotnosti in odločnosti, saj da to vodi do prešibkih akcij slovenske države za zaščito slovenske manjšine.
Dela Florjana Lipuša, njegov ugled in pogled na slovenstvo imajo neverjetno moč. Prestopajo meje in preplavljajo vsak breg. Silijo nas, vse nas, tu in tam, k bolj poglobljenemu razumevanju problemov slovenstva v Avstriji, svetu in nasploh.
