Štiridesetletno
ustvarjalno obdobje reškega ustvarjalca Dražena Filipovića Pegle nam razgrinja
paleto ustvarjalnih zanimanj in iskanj v slikarstvu, kiparstvu in dizajnu, saj
njegov likovni opus zajema tako instalacije kot skulpture, objekte in reliefe, kolaže
in interiere, predvsem pa slike in risbe, na katerih je pustil najgloblji pečat
tako po izvirnosti kot sporočilnosti, ki ga uvrščata med dominantne
predstavnike reške likovne scene. Filipović pripada tisti skupini reških
likovnih umetnikov v obdobju številnih plurastičnih postmodernih iskanj zadnjih
treh desetletij preteklega stoletja in na začetku novega, ki je poglobljeno
iskala svoje odgovore na razpršeno prodiranje novih idej, ki jih je bilo treba,
tako umetnostna zgodovinarka Ljubica Dujmović, zaslutiti in predvideti pa tudi jim
slediti in jih poglabljati. Svojo slikarsko pot je pričel v osemdesetih kot
figurativni slikar, a se z deli na samostojni razstavi Sinteza nasprotij leta 1996 na Reki v Malem salonu vse bolj usmeril
k prepoznavno lastnemu iskanju, ki črpa iz svojih spoznanj, prepričanj in
občutenj, čeprav se še vedno opira tudi na aktualne prakse, posebno nove
hrvaške in reške likovne scene. Črpajoč iz postulatov abstraktne likovne
zakladnice se je posvečal raziskovanju oblik, kompozicij, novim materialom,
tehničnim možnostim in kombinacijam ter upošteval harmonijo in uglašenost vseh
elementov, ki so napolnjevali slikovno podlago, povsem avtorsko pa se
osredotočal na risbo, ki je v sozvočju z barvo njegovo najpomembnejše izrazno
sredstvo. Njegova risba je specifična, asociirajoča na nit pri tkanju ali
vezenju, in daje posebno strukturo pri ustvarjanju likovnega nanosa in
napolnjevanja slikovne podlage. Filipovićevo slikarstvo je vizualno
vznemirljivo in nagovarjajoče, problematizira nove paradigme in nove medije v
sodobni umetnosti pa tudi odnos in interakcijo klasičnega slikarskega pristopa
in sodobnih digitalnih medijev.
Njegov bogati
opus opredeljuje več stilno, oblikovno in strukturno različnih ciklov, ki jim
je skupen prepoznaven avtorski rokopis, za katerega je značilno tako
združevanje kot subtilno naglaševanje dvojnosti bodisi geometrijskega in organskega
bodisi dekorativnega in strukturnega videnja kot tudi poudarjena sinergija
slikarskega, kiparskega in oblikovalskega pristopa. Likovni kritiki poudarjajo
ekspresivnost in sugestibilnost na eni strani in sintetičnost ter
minimalistično tankočutnost na drugi, predvsem pa izpostavljajo njegov rokopis,
ki ga opredeljujejo kot slikorisarski, saj daje njegovim slikam posebno
teksturo, v enem izmed ciklov asociirajočo na tehniko tkanja ali vezenja, ki jo
doseže s fascinantno disciplino in izpopolnjenostjo v izvedbi. Njegova iskanja
so polnokrvno zaživela leta 2015 z vzporednima razstavama v dveh ločenih
galerijskih prostorih pod naslovom Dialog
ter izzvenela kot dialog med čisto abstrakcijo in abstraktno figuralnostjo.
Umetnik s
širokim diapazonom likovnih zanimanj, ki ga navdušujeta multidisciplinarnost in
preplet vizualnega in haptičnega, se z izborom del predstavlja kot izjemno pronicljiv,
čuteč, izviren in tankočuten slikar, ki je v svoje slikarsko iskanje ujel duha
časa in okolja, ki mu pripada.
