Dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih je v Sloveniji
državni praznik, ki se v spomin na umrle praznuje 1. novembra. Praznik je
sekularna različica krščanskega praznika vsi sveti. Začel se je v zgodnjem krščanstvu in je prvič postal uraden leta 609, ko je papež Bonifacij IV. posvetil Panteon v Rimu in ga preimenoval v cerkev svete Marije in vseh mučencev. Praznik se je postopoma razširil po vsem krščanskem svetu in postal pomemben dan za spominjanje vseh svetih.
V Sloveniji so Vsi sveti in Dan spomina na mrtve pomemben del kulture in tradicije. Ljudje množično obiskujejo pokopališča, kjer prižigajo sveče in polagajo rože na grobove svojih bližnjih. Grobovi so okrašeni s cvetjem, predvsem krizantemami, ki so simbol minljivosti in večnega življenja. Slovenci spoštujejo tradicijo družinskega obiska grobov, pri čemer se združujejo v molitvah in premišljevanju o življenju ter minljivosti.
Sveče, ki jih ljudje prižgejo na grobovih, ponoči osvetljujejo pokopališča in ustvarjajo poseben vzdušje miru in spoštovanja. Gre za čas, ko se ljudje spomnijo preteklosti, se zbližajo s svojimi družinami ter izrazijo spoštovanje do svojih prednikov.
Praznik Vsi sveti in dan spomina na mrtve v Sloveniji nosita globoko duhovno in
kulturno pomembnost. Praznovanje teh dni je izraz hvaležnosti, spomina in
spoštovanja, kar ohranja vez med preteklostjo in sedanjostjo.
Prvi november, cerkveni praznik vseh svetih,
je bil v obdobju Ljudske republike Slovenije (1948–1959)
le dela prost dan, od 1959 pa državni (republiški) praznik spomina na mrtve, od
1989 imenovan dan spomina na mrtve.
