Pod Peco, Peršman, Avstrija, 25.6.2023 – Članice in člani Taboriščnega odbora Ravensbruck iz Slovenije, ki že več kot 30 let uspešno sodelujejo in prijateljujejo z Zvezo slovenskih žena in Zvezo koroških partizanov iz Celovca, so se udeležili Spominske slovesnosti pri Peršmanu na Podpeci v Avstriji . Udeležilo se je nekaj več kot 50 članic in članov s svojci iz Nove Gorice od koder je odpeljal avtobus in Ljubljane. MATJAŽ ŠPAT in VERA KOŠUTA iz Nove Gorice pa sta v imenu odbora Ravensbruck in ZZB Slovenije k spomeniku položila venec.
.jpg)
Govor je pričela z
naslednjimi besedami: Najlepša hvala
za vabilo! Zelo me veseli, da v imenu Iniciative manjšin lahko spregovorim
tukaj na Peršmanovi komemoraciji!
Iniciativa manjšin je
bila ustanovljena pred več kot trideset leti - leta 1991 - z namenom, da
oblikuje manjšinska zavezništva med različnimi manjšinskimi skupinami. Manjšine
so za nas tako etnične skupine kot tudi migranti in migrantke, begunci in
begunke, lezbijke, geji in transspolne osebe ter invalidni ljudje. Naš cilj je,
da prispevamo k združitvi manjšin na osnovi skupnega interesa proti
diskriminaciji in za enakost ter skupnega prizadevanja za te cilje.
Vendar pa se mi zdi
oblikovanje manjšinskih zavezništev enako pomembno tudi z vidika skupnega
spominjanja. Razvija se naj dialog o spominujanju, ne da bi se eno skupino
izigravalo proti drugi.
Kajti šoa, genocid nad
Romi in Sinti, umori invalidnih ljudi ali ljudi zaradi njihove spolne
usmerjenosti, deportacije koroških Slovencev, usmrtitve slovenskih odporniških
borcev na dunajskem deželnem sodišču in pokol tu pri Peršmanu imajo eno skupno
lastnost: te morije v času nacizma so bile usmerjene proti manjšinam.
Vsi vemo, da imajo
antisemitizem, anticiganizem, homofobija in transfobija ter sovražnost do
invalidov večstoletno tradicijo. Preganjanje manjšin se ne dogaja v prostoru
brez zgodovine. Je del zgodovine, ki jo
piše večina. Zato je motivacija manjšinskih skupin, da pišejo in objavljajo
svojo zgodovino, povsem drugačna od motivacije večine. Medtem ko se večina
zaveda svoje zgodovinske legitimnosti in zgodovino obravnava kot samoumevno
dediščino, se mora manjšina zanjo vedno znova boriti.
Govoriti moramo ne
samo o zgodovini diskriminacije, preganjanja in umorov, temveč tudi o zgodovini
upora in političnih bojev.
Pred dvema letoma smo v okviru serije "Mladi aktivizem in manjšinska zavezništva" za našo revijo STIMME opravili intervjuje z mladimi pripadniki manjšin o njihovi političnem angažmaju. O njihovi motivaciji za politično udejstvovanje. Značilno za odgovore je bilo, da je večina imela v mislih zgodovinska dejstva, da se je sklicevala na preganjanje prejšnjih generacij in je svoj aktivizem pojmovala kot nadaljevanje ustreznih zgodb upora.
Samuel Mago,
predsednik Zveze študentov Romov in Sintov, se na primer izrecno sklicuje na
generacije pred njim, ki so se kljub kruti diskriminaciji zavzemale za svoje
pravice. V svojem intervjuju pravi: "Želimo tako rekoč nadaljevati njihovo
pot in delovati kot jasen glas mladih Romov in Sintov. Mislim, da je izredno
pomembno, da se učimo iz dela generacij pred nami." Kot zgled med drugim
navaja Ceijo Stojko, ki je preživela holokavst in s svojo avtobiografijo
"Živimo v tajnosti" opisala trpljenje Romov. Ali: Noomi Anyanwu,
predstavnica referenduma Black Voices, ki v svojem intervjuju pravi:
"Danes se lahko postavimo tu, na tem mestu, ker so se pred nami borili
mnogi." In Ana Grilc, članica upravnega odbora KSŠŠD na Dunaju, se izrecno
sklicuje na svojega dedka, ki so ga deportirali, ko je bila stara dve leti in
pol: "On je bil tisti človek" pravi Ana, "ki mi je vdahnil
odporniški in aktivistični duh."
Za današnjo mlado
generacijo je spominjanje osrednjo vprašanje. To se ne zrcali samo v zahtevah
po oblikovanju novih spominskih obeležij, temveč tudi v zahtevi po odstranitvi
problematičnih spomenikov. Najnovejši primer je Luegerjev spomenik na Dunaju.
Spomenik, ki je bil pred skoraj sto leti postavljen v čast antisemitskemu
dunajskemu županu Dr. Karlu Luegerju, je že več let tarča protestnih akcij.
Judovska skupnost in Zveza judovskih študentov in študentk sta med drugim
zahtevali odstranitev spomenika. Mesto Dunaj je zdaj – pred kakimi 14 dnevi – brez posvetovanja s
prizadetimi odločilo, da spomenik ne bo odstranjen, temveč samo simbolično
nagnjen za 3,5 stopinje na desno. Za preživele žrtve šoa je to udarec v obraz,
je v svoji izjavi zapisala judovska študentska zveza.
Še en primer: že leta
stara je zahteva, naj postavijo spomenik za Rome in Sinte, umorjene v času
nacionalsocializma. Še vedno ga ni. Lani so romske organizacije parlamentu
predložile stališče s temi zahtevami: spomenik je treba postaviti na osrednjo
lokacijo v zveznem glavnem mestu Dunaj, imeti mora trajno obliko, ki jo je
treba nemudoma izvesti.
Konec koncev so zdaj,
začetek junija, ugodili večletni zahtevi in uradno odkrili spomenik
"žrtvam preganjanja homoseksualcev" v dunajskem Resselparku - nedaleč
od osrednje lokacije Karlskirche.
Muzej pri Peršmanu je
nekaj posebnega in edinstvenega v Avstriji, saj združuje kraj spomina s krajem
učenja. Ta kraj je odgovor na desetletja izkrivljanja zgodovinskih dejstev na
Koroškem. Kraj skupnega trpljenja in izkušenj. In kraj ponovnega pridobivanja
in prilaščanja lastne zgodovine. Kraji spomina so sporni kraji. Vsi primeri, ki
sem jih navedla, kažejo, koliko napora vlagajo in koliko vztrajnosti
potrebujejo prizadeti za uresničitev takšnih zahtev. V Avstriji doslej še
nobena vlada ni bila pripravljena iz lastnega nagiba postaviti spominskih
obeležij žrtvam nacionalsocializma. Za mlade aktiviste in aktivistke so zato ti
del njihovega političnega angažmaja.
Političen angažma je
danes nujno potreben. V času, ko desničarska stranka sedi je v deželnih vladah
Spodnje Avstrije in Salzburga, ko se soočamo z novo naklado črno-modre ali celo
modro-črne vlade na zvezni ravni, je pomembno biti solidaren z drugimi diskriminiranimi
skupinami.
Zgodovina nas namreč
uči eno: ko gre zares, je desničarski ekstremizem usmerjen proti vsem
manjšinam. S solidarnostjo in ustvarjanjem zavezništev lahko storimo vsaj eno:
skupaj se borimo proti njemu.
Sledil je literarno-glasbeni prispevek
gradiščansko-hrvaškega pisatelja Konstantina Vlasicha in pevke Mire Perusich.
Pevsko-glasbeno spominjanje je oblikovala vokalna skupina 'Oktakord'. Ob
obletnici ponovne postavitve partizanskega spomenika pri Peršmanu leta 1953 bo
na ogled razstava na prostem “Wer gedenkt der Partisan*innen – Kdo se spominja
partizank in partizanov“. Leta 2022 jo je zasnoval in oblikoval Jakob Holzer.
Peršman, je
nekdanja kmečka domačija in sedaj osrednji muzej narodnoosvobodilnega odpora
Koroških Slovencev v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Bila je tudi
partizanska postojanka med drugo svetovno vojno, kjer so nacisti storili zločin
nad civilisti in pobili domala celo družino.
Več na tej povezavi: https://www.persman.at/
VIDEO
VIDEO TV ORF Deželni TV studio Celovec - Dober dan Koroška 3.7.2023 Spominjanje pri Peršmanu.
