Proslava se je pričela z nastopom otroškega pevskega zbora
iz Slovenskega prosvetnega društva Radiše, ki ga vodi zborovodkinja Tatjana
Tolmaier. Sledil je pozdravni nagovor Daniele
Topar, predsednice Zveze slovenskih žena, ki je postregla z aktualnimi
podatki o neenakopravnosti moških in žensk v Avstriji.
Dejala je: "Spoštovane in spoštovani, lepo, da smo se ob Mednarodnem dnevu
žena spet srečale in srečali v tako razveseljivem številu! Vsako leto se
veselimo dneva žena, na katerem so zastopane ženske vseh generacij, a bi bilo
seveda lepo, če bi to lahko nekega dne storile brez žalostnega ozadja. Več kot
110 let po uvedbi mednarodneg dneva žena, tudi ženske v Avstriji še še vedno
nismo dosegle ekonomske, politične in socialne enakopravnosti. Še vedno
opravljajo ženske več neplačanega skrbstvenega dela, zasedajo le tretjino vodilnih
pozicij in v popvrečju zaslužijo 18 odstotkov manj. Inflacija je položaj žensk
še poslabšala. Po najnovejših podatkih avstrijskega statističnega urada je v
Avstriji trenutno več kot 500.000 žensk, ki zaradi nizkih dohodkov živi v
revščini, še posebej pa so ogrožene matere samohranilke.
V letu 2024 je vsaka
tretja ženska v Avstriji žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja in do sedaj
imamo samo v tem letu že 7 femicidov. Spremeni lahko take zadeve v prvi vrsti
politika in tam imamo še posebno na Koroškem večje izzive, kajti četudi se je
delež žensk v državnem zboru povišal na nekaj več kot 40 odstotkov, smo v
primerjavi z drugimi zveznimi deželami na Koroškem s 16-imi odstotki v deželnem
zboru na zadnjem mestu.
Ob tem, da so po vsej
Evropi postale popularne stranke, ki postavljajo ženske v slabši položaj s tem,
da se vračajo k zastarelim oblikam spolnih vlog, je letošnje leto volitev še
kako važno – važna pa je tudi naša udeležba – se pravi udeležba koroških
Slovenk - kajti s tem, da oddamo naš glas zastopnicam in zastopnikom, ki se
zavzemajo za človekove pravice, bodo lahko konec koncev zaživele tudi ženske in
nenazadnje manjšinske pravice. K slednjim spada tudi samoumevna uporaba
maternega jezika na vseh področjih – tudi na vidnih. Meseca aprila npr. bi se
lahko podali po Celovških poteh kulturnega centra Unikum, ki v sodelovanju z
iniciativo »Schauräume« izpostavljajo zgodbe žensk in njihovih dosežkov – med
drugim tudi koroških Slovenk, ki so se borile za obstoj slovenskega jezika doma
in v izobraževalnih ustanovah.
Tudi danes se bomo v
nadaljevanju posvetile pojmu "materinščina", z nami je Eva Hartmann
od pedagoške visoke šole, ki bo danes imela slavnostni govor. Žal nam je
zbolela Sabina Buchwald, ki ji seveda želimo hitro okrevanje. Na temo jezik in
identiteta bo govor tudi v kratkih filmskih odlomkih "fluid
identities", o katerih pa nam bo sedaj povedal več predsednik Slovenskega
prosvetnega društva Radiše, Aleksander Tolmaier."
Pogosto je prispevek žensk v družbi spregledan in podcenjen, je v imenu gostiteljev poudaril predsednik SPD Radiše Aleksander Tolmaier in izpostavil: "Zgodovinsko gledano je prispevek žensk velik vendar premalo opažen in upoštevan. Naše malo kulturno društvo recimo nebi obstajalo, če nebi bilo teh prizadevnih žensk. Skupaj se bomo morali potruditi za enakopravnost, s tem imam v mislih predvsem moške, ki imajo v rokah vajeti, da se stvari spremenijo."
V kulturnem programu v katerem je sodeloval tudi Nuži Wieser (kitara in orglice) so
pokazali tudi kratke filme mladih projekta FLUIDNE IDENTITETE – MLADI. S tem
projektom se je v omrežju sprožil
proces, v katerem je doslej sodelovalo že več kot 80 oseb, ki so jih z lastnimi
besedili in performansi postavili pred kamero in govorili o jeziku, identiteti,
izvoru, odseljevanju in vračanju domov. Result je interdisciplinaren tekstovni
in filmski komentar o konstrukcijah identitete s posebnim ozirom na
dvojezičnost.
FILME si lahko ogledate na tej povezavi https://fluididentities.at/young/young-menschen/
Ženske igrajo pomembno vlogo, ne le v družinskem življenju,
temveč tudi v poklicnem in družbenem. Prizadevanja za enakopravnost žena se ne
končanjo nikoli, za enakopravnost si morajo prizadevati vsi, tudi moški, je
ocenil Anton Novak, generalni konzul
Slovenije v Celovcu. Omenil je tudi pomanjkanje dvojezičnih vzgojiteljic in
vzgojiteljev, ter dvojezičnih učiteljic in učiteljev, ter vpis na pedagoške
ustanove.
Za Seniorske Novice
pa je povedal: "
Na Koroškem ni urejeno izobraževanje dvojezičnih vzgojiteljic, saj na
edini vzgojiteljski šoli vzgojiteljice, ki se pripravljajo, da bodo delale v
dvojezičnih vrtcih, imajo samo po dve uri slovenščine tedensko. Nimajo pa
ostalih zadev, kot na primer organizirane prakse v dvojezičnih vrtcih in tudi
drugih predmetov nimajo v slovenščini, kot tudi ne tega jezikovno-pedagoškega
koncepta, ki se uporablja v dvojezičnih vrtcih.
S kakšnim vtisom pa odhajate z današnje proslave?
Moram reči, da me je presenetilo, da je tako dober obisk.
Bila je zelo prijetna prireditev, kvaliteten program, zdaj pa je še malo časa
za druženje.
Kakšno pa je vaše mnenje o predavanju?
Eva Hartmann je
imela zanimivo predavanje. Posebno me je presenetilo to, da pojmuje
materinščino drugače kot jo mi v Sloveniji. Za nas v Sloveniji je jasno, da je
materinščina, slovenščina, samo ena, dočim tukaj na Koroškem, in to je povedala Eva Hartmann
tudi na svojem primeru, ko ima nemško govorečo mamo in slovensko govorečega
očeta, sta v bistvu njena materina jezika dva.
Občinska odbornica stranke zelenih v Celovcu Sonja Koschier, ki je spregovorila v
imenu poslanke zelenih v parlamentu Olge Voglauer, je omenila skupno pobudo, v
kateri so 7. marca ženske preko strankarskih opredelitev skupno zahtevale
dejanja proti nasilju nad ženskami. Potem pa se je ustavila pri pojmu
„feminizem“, ki da ga še vedno spremlja nezaupanje. Pa naj ne bi bilo tako, je
dejala Sonja Koschier.
Slavnostna govornica Eva Hartmann je odraščala z nemščino in slovenščino, zato jo je od nekdaj
zanimalo in motilo, kateri je njen dejanski materinski jezik. "Danes vem,
da je lahko oboje in da je oboje dovoljeno." Njen govor oziroma predavanje je tako zanimivo, da ga objavljamo v celoti.
Kaj točno sploh pomeni pojem »materinščina« oz. »materni
jezik«?
Dne 21. februarja, torej pred približno dvema tednoma, smo
obhajali mednarodni dan materinščine. Zgodovina tega dneva gre nazaj v leto
1952. V takratnem Pakistanu se je vlada odločila, da bo urdščina postala edini
uradni jezik. Vendar je bila urdščina materni jezik le za 3 % prebivalstva, v
vzhodnem Pakistanu pa se je govorila skoraj izključno bengalščina. Med protesti
v Daki 21. februarja je prišlo do smrtnih žrtev. V spomin na žrtve tega
protesta in v imenu boja vseh skupin prebivalstva, ki želijo ohraniti in
zaščititi svojo kulturno in jezikovno dediščino je Generalna konferenca UNESCA
leta 1999 sklenila, da ta dan razglasi za mednarodni dan maternega jezika.
Ali je materni jezik jezik, ki sem se ga najprej naučila?
Ali pa je jezik moje matere? In, ali je potem sploh mogoče imeti več maternih
jezikov? Je materni jezik tisti, ki ga najbolje obvladam, v katerem razmišljam
in sanjam?
Če bi vas tukaj v dvorani vprašala, kako si razlagate ta
izraz, bi se verjetno pojavilo kar nekaj različnih idej in interpretacij. To
nalogo bom danes poskušala opraviti za vas in upam, da bom vključila tudi vaše
zamisli in koncepte o maternem jeziku.
V slovarju Duden najdemo za pojem „Muttersprache“ naslednjo
definicijo: Jezik, ki se ga je oseba naučila kot otrok (od svojih staršev) [in
ga predvsem uporablja]. Materni jezik je torej jezik, v katerem je otrok od
začetka svojega življenja socializiran, s katerim odrašča in ki ga naravno
osvoji. Zapis definicije v Dudnu (oklepaji, dodatki) že kaže, da gre za kompleksen
pojav katerega pomen je zelo razsežen.
Vse prepogosto se ta izraz interpretira kot materin jezik, v
katerem mati komunicira s svojim otrokom. Ta razlaga ni povsem napačna, zlasti
ker je materin jezik jezik, ki ga otrok sliši in zaznava najintenzivneje in najbolj
zgodaj. Približno od 23. tedna nosečnosti lahko nerojeni otrok sliši predvsem
materin glas, ki se prek zvočnih valov prenaša na celotno telo. Od tega
trenutka se začne razvijati jezik.
Izraz "materni jezik" pa vsebuje še nadaljnjo
možno interpretacijo. V naši (vse do danes) patriarhalno organizirani družbi je
vzgoja otrok še vedno predvsem naloga matere, zlasti v prvih letih življenja -
čeprav si v zadnjih desetletjih vse več očetov jemlje starševski dopust, večino
jezikovnega sporazumevanja v prvih nekaj letih otrokovega življenja do danes zagotavlja
mati.
Jacob in Wilhelm Grimm sta
materni jezik v svojem slovarju opredelila kot "jezik, podedovan od
matere" („von der mutter her überkommene sprache”), pa tudi kot
"domovinski jezik" („heimatliche
sprache”). V pesmih Milke Hartman beremo o Besedi materini naslednje
vrstice: »Naj bo spoštljivo izrečena, ja, z usti mater posvečena, rodu pisana
je z žuljavo roko«. Izraz »materni jezik« ima torej tudi močne ideološke
konotacije, saj jezik nas tako rekoč pripisuje prednikom in posledično tudi
rodu oz. narodnosti. Izraz ne implicira le ideje, da se nekdo nauči jezika
svoje (biološke) matere, ampak tudi, da je vsaki etnični skupini dodeljen en
jezik. Država oz. domovina, njeni prebivalci in jezik so ena velika družina, velika
skupščina. Vsakomur, ki se rodi v to družino, je jezik podarjen kot rojstna
pravica. Jezik torej pomeni tudi pripadnost ali pač ne-pripadnost.
Verjetno se sedaj sprašujete, ali naj se izraz "materni jezik" sploh še uporablja? Lahko vas na tem mestu pomirim: Da, seveda ga bomo še naprej uporabljali.
Morali bi ga le osvoboditi zastarelih konotacij in
konceptov, ki jih predstavlja. Med njimi je na primer ideja, da imaš v
življenju lahko le en materni jezik. Če nekdo od zgodnjega otroštva odrašča z
dvema jezikoma, sta lahko oba njegova materna jezika. Predstava, da moramo biti
sposobni v popolnosti, perfektno govoriti oz. uporabljati svoj materni jezik, saj
sicer nismo "prave" ali "dosti kompetentne" govorke oz.
»pravi« ali »dosti kompetentni« govorci, zakrije dejstvo dinamičnosti jezika:
Jeziki se razvijajo različno, en jezik je lahko bolj ali manj razvit v
primerjavi z drugim prvim jezikom oz. z drugimi prvimi jeziki, jeziki pa se
razvijajo tekom celega življenja. Tudi kot odrasli lahko še vedno širimo in
razvijamo svoje jezikovne spretnosti.
Spremenila se je tudi vloga žensk in mame v družbi, čeprav
so patriarhalni vzorci še vedno močno zasidrani. Zaradi zaposlitve obeh staršev
se izobraževanje otrok, zlasti jezikovno, vse bolj prenaša na izobraževalne
ustanove in klube. Tam se pedagoginje in pedagogi soočajo z izzivom, kako
izpolniti pričakovanja družbe v zvezi s strokovnim in jezikovnim izobraževanjem
otrok.
Sama sem se kot najstnica večkrat znašla v položaju, ko sem
morala opredeliti svoj materni jezik. Če bi moj materni jezik opredelili kot
jezik, v katerem se je moja mama sporazumevala z mano kot otrok, bi bila to
nemščina. Bila je tudi mama tista, ki je z nami otroki doma preživela največ
časa, medtem ko je ati bil v službi. V mojem primeru je nemščina zagotovo bolj
izrazit jezik, čeprav se vsakodnevno sporazumevam in se tudi v službi ukvarjam s
svojim slovenskim drugim maternim jezikom. Kot najstnica, ki je odraščala in
bila socializirana v slovenski skupnosti na Koroškem, sem si zagotovo včasih
želela, da se mi ne bi bilo treba opredeljevati, kateri jezik je moj dejanski
materni jezik. Danes vem, da je lahko oboje in da je oboje dovoljeno.
Podobo kvazi naravne enotnosti jezika in naroda ruši že sama
prisotnost jezikovnih manjšin. In vendar je prav skupni slovenski jezik tisti,
ki nas opredeljuje kot to etnično manjšino ali skupnost. Ker pa jezik ni le
sredstvo sporazumevanja, temveč tudi ključni element identitete in družbenega
vključevanja, ima za manjšine še posebej pomembno vlogo in predstavlja
edinstveno kulturno bogastvo. Poleg tega je ključni element za ohranjanje in
prenašanje tradicij in vrednot iz generacije v generacijo. Ohranitev jezika v
pogosto prevladujočem in asimilirajočem okolju je še zlasti pomembna, saj sta
izguba ali zanemarjanje jezika tesno povezani s skrbjo izgube identitete.
Izraz "materni jezik" izraža nekaj, česar novejši
izrazi, ki so se v zadnjih letih uveljavili v znanosti kot so to npr. prvi,
drugi ali okoliški jezik, ne morejo izraziti: Čustveno plat jezika, ki je močno
povezana z identiteto posameznika. V raziskovalnem projektu smo skupno s
kolegico Sabino Buchwald in kolegom Danielom Wuttijem spraševali učenke in
učence nižje stopnje slovenske gimnazije (stari med 10 in 13 let) o njihovih pogledih,
ocenah in mnenjih o uporabi in učenju jezikov. Nekaj izsledkov in citatov iz
teh pogovorov bi na tem mestu na kratko predstavila in z vami delila.
Da je lahko jezik oz. so lahko jeziki močno povezani z
osebami v najbližjem okolju otroka, kažejo naslednji primeri.
Kateri jeziki so del tebe?
Selščina, slovenščina in tudi malo nemščina...
Ja.
...zato moj dedek govori nemško. (6_LR_s_b, Pos. 374-377)
Gibt es Situationen, wo du eine Sprache nicht
anwenden willst? Wo du zum Beispie nichtl Deutsch sprechen willst?
Ja, mit dem Papa, also da will ich nicht
Deutsch reden. Aber, obwohl ich auch das vermische, Deutsch und Slowenisch die
ganze Zeit, da rede ich lieber Deutsch und Slowenisch zusammen als wie nur
Deutsch.
(intervju
48)
Und wann macht dich Bosnisch ganz glücklich?
Wenn meine Mutter glücklich ist.
Ok. Dann bist du auch glücklich.
Ja.
(intervju 22)
Pa slovenščina? A te tista kdaj naredi zelo veselega in srečnega
ali pa te zelo razveseli?
Ja, ta zgodbica, ki se jes učim z babico. Je
potem tak vesela, da dobim od babice potem en kakav.«
Aha. Pol je babica vesela, ti pa tudi.
Ja.
(intervju 29)
In kako je to, če ti z nekom,
s katerim vedno v slovenščini govoriš, kakšen je to občutek, če moraš potem z
njim naenkrat v kakšnem drugem jeziku govoriti?
Na primer z babico govorim samo
slovensko in če moram pa kdaj nemško imam tak nekak čuden občutek.
Aha, morda lahko ta občutek nekako
opišeš?
Em, da me je sram, ampak ne vem zakaj.
(intervju 8)
Kako bi to zate bilo, če bi ti
na primer z atijem, s katerem se večinoma, oziroma samo slovensko pogovarjaš,
kako bi to zate bilo, če bi z njim morala na enkrat nemško se pogovarjati?
Jaz mislim jaz do ne bi šafala,
ker se moram, jaz avtomatično z njim slovensko marnvam. (intervju 54)
Wie wäre es für dich, wenn du jetzt zum
Beispiel mit deiner Mama, mit der du eigentlich hauptsächlich Italienisch oder
Slowenisch sprichst, wenn du von heute auf morgen auf einmal mit ihr Deutsch
sprechen müsstest?
Das geht nicht. Wenn ich mit der Mama bin und
sie mich was auf Deutsch fragt, dann kann ich nicht antworten, dann vergesse
ich irgendwie die Sprache. (64_FK_d_h, Pos. 268-269)
Otroci so pa tudi že zelo zgodaj že konfrontirani s skrbjo za ohranitev oz. obstoj slovenskega jezika kot jezik manjšine.
Diskutiert ihr manchmal über die Verwendung von
Sprachen in der Familie Zuhause?
Ja, die Mama, hat halt so manchmal gesagt so,
ja, weil ich rede auch manchmal mit der Mama Deutsch, hat sie gesagt so ja, sie
findet es so schade, wenn ich dann Deutsch rede mit ihr, weil ich eh auf eine
slowenische Schule gehe.
Ok, sie hat so ein bisschen den Wunsch, dass du
mit ihr Slowenisch redest?
Ja.
Ok. Ehm, einfach aus der Sorge heraus, dass du
das gut kannst und lernst, oder..?
Ja, dass es dann nicht mehr verwendet wird, so,
sie möchte dann auch, dass ich es meinen Kindern so weitergebe, dass sie
Slowenisch so reden, so..
(intervju 63)
Ehm, kaj bi ti rekla, kateri jeziki so en del
od tebe?
Slovenščina in nemščina.
Mhm, a je en jezik več kot drugi, bolj..?
Ja, slovenščina več.
Slovenščina več. A veš zakaj, ali zakaj bi
rekla, da je več?
Ne vem. (--) Morda zato, ker ne tako veliko ljudi to govori. (54_RW_s_h, Pos. 348-353)
Povezanost jezikov, še zlasti
domačega jezika z emocijami, kažejo naslednji primeri.
Kako pa, kakšen imaš pa ti
občutek ali kako je to zate, če kdo v selščini govori?
Ja tedaj se mi precej kul zdi.
To je kul.
Zato tale jezik najbolj znam.
(intervju 6)
Kakšen imaš ti občutek, če
nekoga slišiš, da govori slovensko?
Da sem doma.
(intervju 27)
Kaj je to zate en občutek, če
ti na cesti nekoga slišiš, da se v slovenščini pogovarja?
Fajn.
Fajn. Se veseliš?
Ja.
Bolj je to za tebe normalno?
Ja je že fajn.
Mhm. In kaj pa, če nekoga slišiš, da v
rožanščini govori na cesti?
Ja to je pa še bolje. (intervju 44)
In ali ti je kakšen jezik zelo všeč?
Ja, slovenščina.
Tako. Zakaj pa ta?
Ker se v narečju, se einfach, se s tem dobro
počutim tudi.
(intervju 46)
Kdaj se zares dobro počutimo v jeziku, je odprto
vprašanje, kot pravi Stabej, profesor za slovenščino na filozofski fakulteti v
Ljulbjani. Odgovor gotovo lahko najdemo v spletu pozitivnega čustvenega
odnosa, razvitih izraznih zmožnosti, dostopnosti informacij in jezikovnih
virov. Tako, kot star, zaprašen predmet ne odložimo ali odstranimo takoj,
temveč ga skrbno očistimo in morda dobimo tudi vpogled v njegovo preteklost in
njegov pomen, se ne smemo znebiti maternega jezika kot izraza, temveč se moramo
zavedati, da se naš svet spreminja in z njim tudi določeni pogledi, koncepti in
prepričanja. Ne zadostuje samo ustvarjanje novih izrazov, temveč moramo
ustvariti in nuditi tudi primerne okvire in možnosti, v katerih se bo jezikovna
identiteta lahko dobro razvijala.
Proslave na Radišah se je udeležila tudi delegacija
Taboriščnega odbora Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote
Narodnoosvobodilnega boja (ZZB NOB) Slovenija, ki jo je vodil predsednik Matjaž Špat. Ženskam je čestital in se jim
zahvalil z naslednjimi besedami:
"Z veseljem in
ponosom se vsako leto odzovemo na povabilo Zveze slovenskih žena na skupno
obeleževanje 8. marca, mednarodnega praznika, dneva žena. Letos smo obeleževali
že 113-letnico od prvega praznovanja mednarodnega dneva žena. Letošnji moto
prireditve je bila materinščina. To je tista tema, ki jo vsako leto, še posebej
ob vsakem obisku, poudarja tudi delegacija taboriščnega odbora Ravensbrück na
vsakoletni proslavi pri Zvezi slovenskih žena. Še posebej smo ponosni na zbrane
srčne in empatične koroške ženske, združene v Zvezi slovenskih žena, in neizmerno smo hvaležni za plemenito
poslanstvo.
Zaradi stalnega boja
za slovenski jezik, za dvojezično šolstvo, za ženske pravice, za obče dobro, in
prizadevanja za skupnost, ste matic slovenstva na Koroškem. Ve polagate v zibko
prečudovito slovensko besedo. Boj za pravice, za jezik, pa ni nikoli končan. S
svojim zavedanjem, ustvarjalnim delom in modrostjo ohranjate slovenstvo. Hvaležen poklon vam, drage koroške ženske,
saj narod brez jezika ni narod. Slovenski narod, majhen po številu, a velik po
dejanjih, je bil v času II. svetovne vojne obsojen na uničenje. Slovenke z obeh
strani Karavank so del svojega življenja, predvsem svoje mladosti, preživele
samo kot številke, v hudi bedi in pomanjkanju, v hudem terorju.
V taboriščih so si delile skupno usodo. Bile so obsojene na uničenje samo zato, ker so bile Slovenke. Bile so povezane, čuteče in skrbne. Zaradi dejanj tovarištva, domoljubja, junaštva in solidarnosti, ki so ga znale udejanjati v svojih medsebojnih odnosih, so preživele grozote taborišč z edinim samim orožjem, ki so ga imele, to je življenjem, in ohranile slovenstvo in slovenski rod. Neizmerno smo ponosni na njih. Ne pozabimo na Angelo Piskernik, Marico Pečnik, Ančko Kuper, Stanko Simoneti, Ivanko Špat in številne druge. Povezani smo kulturno, politično in zgodovinsko. Še več, med nami so se stkale pristne prijateljske vezi. Prepričan sem, da bomo ta dragocena druženja udejanjali in negovali tudi v prihodnje."
FOTOGALERIJA https://photos.app.goo.gl/yNKMdo63w58SrU2K7
VIDEO - Celoten video posnetek proslave Dan žena na Radišah v Avstriji.
VIDEO RTVSLO - Dober dan Koroška 11.3.2024
SLOVENCI ORF.at: https://volksgruppen.orf.at/slovenci/stories/3248470/
NOVICE slovenski tednik na Koroškem: https://www.novice.at/lokalno/mednarodni-dan-zena-na-radisah/
