Kompozicija (lat. zgradba, sestava) je eden izmed pomembnejših elementov, ki določa končno formo likovnega dela. Obliko kompozicije določajo proporci celote, format, oblike likovnih enot in druge oblikovne značilnosti (npr. smeri likovnih enot, njihovi položaji, velikosti, svetlosti ploskev, barve). Vse te lastnosti se med seboj povezujejo po določenih načelih likovnega reda (organizacijski principi): ritem, ravnovesje, proporci, kontrast, dominacija, harmonija, enotnost.
Trikotniška kompozicija - P. Picasso, Portrait of Dora Maar, leta 1937.
Način kako je likovno delo kompozicijsko urejeno odloča tudi o učinkovanju likovnega dela. Tako je likovno delo glede na kompozicijo lahko negibno (statično), uravnoteženo ali prožno (dinamično).
Področja likovne umetnosti (slikarstvo, kiparstvo, arhitektura) različno obravnavajo značilnosti kompozicije. Tako pri slikarstvu, ki je vezano na slikovno ploskev, kompozicijo določamo glede na format (slikovno polje). Pri kiparstvu si lahko skulpturo ogledamo iz več zornih kotov, zato proučevanje njene kompozicije zahteva drugačno obravnavo kot pri sliki. Tudi obravnava kompozicije v arhitekturi zahteva drugačne pristope (npr. gibanje skozi prostor ustvarja neštete možnosti dojemanja kompozicije določenega prostora).
Kompozicijski načini v slikarstvu - obstaja več kompozicijskih načinov: prosta (nevezana) kompozicija, pasovno vezana (vodoravna) kompozicija, trikotniška kompozicija, diagonalna kompozicija, razpršena (difuzna) kompozicija, simetrična kompozicija ter asimetrična kompozicija.
Prosta kompozicija - jama Lascaux.
Pasovno vezana kompozicija - bazilika San Vitale, Ravena.
Razpršena kompozicija - J. Pollock, Lavander Mist, leta 1950.
Kompozicija na okrogli slikarski ploskvi (tondo) - Parmigianino, avtoportret, prva polovica 16. stoletja.
Simetrična kompozicija -K. Malevič, Črni kvadrat, leta 1915.
Nina Beguš, ART Ljubljana
.
