Osrednja slovesnost, tokrat posebej posvečena 70. obletnici priključitvi Primorske k matični državi, je potekala v nedeljo, v portoroškem Hotelu Slovenija. Udeležilo se jo je preko petsto obiskovalcev iz cele Slovenije, med posebnimi gosti pa so bili, poleg predsednika Boruta Pahorja in njegove žene, še minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek, podpredsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marjan Križman in članica predsedstva Tilka Bogovič, ter poslanca Mirjam Bon Klanjšek in Marko Ferluga.
"Po vsem svetu smo klesali v kamen, granit, vlivali v bron misli kot so "Nikoli več!", "Mrtvim v spomin – živim v opomin!", "Obtožujem" in še mnogo podobnih zaobljub. Napisali smo mnogo del s podobnimi naslovi, izrečeno je bilo mnogo tehtnih besed na spominskih slovesnostih in komemoracijah, pa vendarle vedno znova ugotavljamo, da prav noben naš opomin ni odveč. Celo več – vedno bolj je pomemben naš glas opomina, kajti spomini bledijo.
Človeka lahko ubiješ na tisoč načinov, tudi narod lahko ubijaš na različne načine. Vzameš mu dom, vero in upanje, lahko ga izstradaš do smrti, lahko ga zgaraš do smrti, lahko ga pošlješ skoz dimnik, najprej pa mu vzameš jezik, pravico govoriti, pravico do materinega jezika. Jezik nas dela Slovenke, Slovence, Primorce, Kraševce, Notranjce, Gorenjce, Štajerce, Korošce....jezik ohranja našo domovino - ne žica in zidovi...." S temi besedami so nas organizatorji povabili na slavnostni dogodek,s katerim se spominjamo 63.000 ljudi, ki so bili iz Slovenije izseljeni v različna koncentracijska in delovna taborišča in preko 12.100 slovenskih rodoljubov, katerih življenja so ugasnila v dimnikih krematorijev.
Med drugo svetovno vojno je okupator v koncentracijska taborišča in zapore poslal skoraj 22.000 Slovenk, največ prav v največje žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück v Nemčiji, kjer je bilo zaprtih 2.230 Slovenk, več kot 200 pa jih je tam tudi umrlo, ter v taborišče Birkenau, največjo podružnico zloglasnega taborišče Auschwitz na Poljskem, številne pa so internirali tudi na Rab in Gonars. Približno 9.000 taboriščnic in zapornic se po vojni ni vrnilo domov.
Uvodno besedo je zbranim na slovesnosti, predvsem pa internirankam in internirancem, namenil Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück: "Del svojega življenja, svoje mladosti ste preživele samo kot številke v hudi bedi in pomanjkanju, v hudem terorju, kjer se je tudi smrt utrudila do smrti. Zaradi Vaših dejanj tovarištva, domoljubja, junaštva in solidarnosti, ki ste ga udejanjale v vaših medsebojnih odnosih, ste preživele grozote taborišč in ohranile slovenstvo in slovenski rod. Stkale ste ponosni biser v mozaiku slovenske državnosti. Neizmerno smo ponosni na Vas. Navdihujete nas pri našem angažiranju pri ohranjanju spomina in vrednot. Ostanite z nami čile in zdrave še na mnoga, mnoga leta," jim je še zaželel.
Slavnostni govornik in že peto leto osebni pokrovitelj srečanja, predsednik Borut Pahor, se je poklonil zbranim gostom, med katerimi so bile tudi nekdanje interniranke, zaporniki in ukradeni otroci: "Vi ste žive priče vojnih grozot, vi ste žive priče njene porazne surovosti. Iz generacije v generacijo se svoboda in mir, kot je rekel nek državnik, ne prenašata v genih. Prenašata se z zgodovinskim spominom. Dokler in kolikor časa bo generacija, ki je utrpela surovost in neusmiljenost druge svetovne vojne, živela, bo živo pričala. Vsaka s svojimi trpkimi, grenkimi spomini, žalostnim, jeznim, toda vprašanje, ki se postavlja nam, ki hvala bogu tega nismo izkusili, in našim otrokom in vnukom je koliko bomo znali prenesti ta spomin na surovost vojne, vojna v ničemer ni nikoli dobra, celo nesmiselna je, celo za tistega, ki jo začne, koliko bomo znali na novo generacijo prenesti ta spomin in opomin pred grozotami vojne." V nadaljevanju je poudaril, da je dolžnost vsakega posameznika, da je treba mlajšim generacijam prenesti zavest o tem, da mir ni samoumeven in da se porodi tudi iz majhnim nestrpnosti, ki se potem spremenijo v "veliko, kotalečo kepo", ki je ni več moč ustaviti ter se konča v grozotah vojne.
Govoril je tudi o evropskih sanjah o trajnem miru, ki so si ga želeli vsi, ki so doživeli grozote druge svetovne vojne, tudi tisti, ki so si stali nasproti in tudi tisti, ki so jih skorajda izbrisali iz zemljevida. In kljub temu vendarle ves čas izgleda kot da je za vogalom nova vojna, a sanje o trajnem miru ostajajo: "Ker pa vemo, kot sem rekel iz izkušenj, da mir ni samoumeven in da se lahko zgodi zaradi majhnih in velikih nestrpnosti, zaradi majhnega in velikega sovraštva, vemo da moramo storiti zares vse kar je v naši moči, da se vedno spomnimo teh grozot, teh žrtev, te surovosti, teh solz in trpljenja tudi taboriščnic. In da poskušamo mladim ljudem predstaviti to surovo epoho naše zgodovine kot nekaj grenkega in hkrati nekaj slavnega. Bilo nam je namenjeno, da nas uničijo, preživeli smo, ker smo se uprli, bilo je tako, da je v tej grenki izkušnji dvignil tudi brat nad bratom roko in je bilo vse skupaj še bolj grozno."
Poudaril je, da zgodovine ni mogoče spreminjati: "Vendar je prišlo do nekega spoznanja, da je mogoče ta trajen mir, te naše sanje, zavarovat samo pod enim pogojem; da generaciji, ki je to izkusila pustimo, da čustvuje to preteklost tako kot jo je doživela. Njim ni mogoče vsilit nobenih čustev, nobena država, nobena oblast nima pravice, da vaši generaciji vsili kakršnokoli prepričanje glede tega vprašanja. Kot odgovorne družbe in odgovorne države pa so Evropejci kmalu po koncu druge svetovne vojne in Slovenci ob ustanovitvi naše države, razumeli, da je na nek način ob vsem kar vemo in si bomo za vedno zapomnili, nikoli pozabili, hkrati prišel čas, da si kakšno stvar tudi odpustimo." Borut Pahor je govor zaključil z željo po sožitju, da bi bili mladi varni in gledali naprej z upanjem, ter sanjali svoje sanje brez strahu pred prihodnostjo.
Okupacija se za številne Primorce ni začela leta 1941. Začela se je že veliko prej, z okupacijo materinega jezika. Kaj je hujšega za otroka kot to, da mu prepovedo govoriti jezik, ki ga je naučila mama. Materin jezik je tisti, ki ohranja našo identiteto. Odločitev za odpor jim je bila položena v zibko in takšna je bila rdeča nit današnje slovesnosti. V spomin in opomin.
Na slovesnosti so sodelovali Otroški pevski zbor Osnovne šole Koper, folklorna skupina Valček, orkester Slovenske vojske, pevki Marjetka Popovska in Lia Luša, pevec Slavko Ivančič, tenorist Martin Sušnik, balerine Baletne šole Stevens ter voditelj Domen Valič.
Scenarij prireditve je je spisala Silvana Knok, za tehnično izvedbo pa je poskrbela ekipa Televizije Medvode (Iztok Pipan, Klemen Mlinarič, Žiga Kovač, Lina Potočki Vozny, Miha Dulmin, Nataša Predalič), ki je v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja – Taboriščni odbor Ravensbrück tudi pripravila letošnjo slovesnost.
Besedilo: Nataša Predalič
Fotografije: Iztok Pipan
