Je tudi najvidnejši predstavnik kiparske arhitektonike v Sloveniji in skupaj s kiparjem Jakobom Savinškom pobudnik kiparskih simpozijev Forma viva. V slovenski likovni prostor je odmevno vstopil leta 1960, ko je bil v Novi Gorici postavljen njegov spomenik Edvardu Rusjanu, v železobetonu, kar je pomenilo predrzno odločitev na področju spomeniške plastike: uporabil je beton, novodobni material, značilen za arhitekturo, in se odločil za abstraktno obliko, ki naj bi asociativno opozarjala na veličino človeka, ki mu je bil namenjen.
VIDEO _ Otvoritev razstave
Vselej je ustvarjal tudi malo plastiko v kamnu, marmorju in granitu, ki mu je omogočila, da je izvirno in globoko podoživeto izrazil svoj odnos do sveta in do formalno domišljenih rešitev ter pomenske večplastnosti, ki jih je mojstrsko izvabil in vtisnil v sugestivni in hkrati tudi monumentalni stvaritvi. Petnajst razstavljenih del (Oba, apnenec, 1964; Malo morje, apnenec, 1973; Ravnotežje, granit, 1973; Družina, marmor, 1977; Zaporedje, marmor, 1998; Civilizacija, marmor, 2005; in druga), ki nam izražajo njegovo izjemno občutljivost za izrazne posebnosti materiala, v katerem je ustvarjal, nam odstira le delček njegove intimne, globoko občutene duhovne dimenzije.
So le vpogled v obsežen življenjski opus, trdno zapisan v slovensko in evropsko kulturno zakladnico in povabilo, da ne bi nikoli zbledela v našem spominu. Izbor prikazuje dela, ki bi jih lahko opredelili kot abstraktna in zaobjamejo njegovo najpomembnejše ustvarjalno obdobje, ko je zelo subtilno priklical estetskost geometrijskih oblik s pridihom minimalizma in hkrati izjemne čutnosti in spoštovanja do primarne izraznosti materiala. Dela za razstavo je posodila njegova žena Marjanca Lenassi, ki skupaj s sinom Alešem pozorno in z globokim odnosom skrbi za dediščino velikega kiparja.
Dr. Nelida Nemec
