Svetovni
dan spomina na žrtve holokavsta je na svojem zasedanju 1. novembra 2005
proglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot vsakoletni mednarodni dan
spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavsta. Čeprav ob besedi
holokavst največkrat pomislimo na sistematično izkoreninjenje evropskih Judov,
pa je danes dan spomina tudi na tisoče Slovenk in Slovencev. Kot je poudaril
Matjaž Špat, član Stalne delegacije Republike Slovenije pri Mednarodni zvezi
spomina na holokavst, je bil tudi slovenski narod obsojen na genocid. Z območja
Slovenije je bilo med 2. svetovno vojno v različna uničevalna oziroma delovna
taborišča izseljenih okoli 63.000 ljudi, od tega 22.000 Slovenk. V domovino se
jih ni vrnilo 12.360. »V taboriščih so ljudem dali vedeti, da niso nič vredni
in da jih bodo izkoriščali do onemoglosti, do smrti,« je še dodal.
Čeprav
je 2. svetovna vojna daleč za nami, je potrebno »vsako vrsto nasilja jasno in
glasno obsoditi,« je poudarila županja Občine Domžale mag. Renata Kosec.
»Spomin na nasilje v 2. svetovni vojni in vseh drugih vojnah naj bo v opomin in
zavezo, da v Sloveniji, v lokalnem okolju, na šolah in v družinah obsojamo
nasilje. Tudi medvrstniško nasilje, o katerem je dandanes veliko govora. Bodimo
človek do človeka, bodimo strpni in sodelujmo, povezujmo se in si pomagajmo. To
so vrednote, katerih pomembnosti se lahko naučimo iz pričevanj preživelih
internirank in internirancev.«
Matjaž Špat je izpostavil, da pričevanja nekdanjih internirank in internirancev, njihovi boleči spomini na trpljenje in ponižanja, ki jo so jih doživeli in preživeli, ponujajo priložnost za zavedanje in opominjanje vseh, še posebno pa mladih, da je vsako nasilje, vsaka vojna, porojena iz pohlepa po ozemlju, po moči, po slavi, nadvladi in denarju, nesmiselna. Nasilje in vojne niso prava rešitev. Pa vendar je po svetu več vojnih žarišč, mnoga tudi blizu nas. Slovenija, ki je najbolj zahodna dežela Slovanov, na meji med Vzhodom in Zahodom, se zdi kot otok miru in kot tako jo je pomembno ohraniti. Kot je še poudaril Matjaž Špat, svoboda ni samoumevna, mir nikakor ni več zagotovljen. Vsi smo dolžni prispevati svoj delež k ohranjanju miru. Zgodba se ponavlja, v Ukrajini, Gazi. »Višji« cilji, ekonomski, rasni, kapitalistični cilji, bitka za prostor in vodo se odražajo v spopadih. »Danes je blatenje, izločanje drugih iz svoje sredine, nestrpnost in sovražnost podpihovano. Težje je biti prijatelj, tovariš, sodelavec in gojiti empatijo do drugega, kar pa bogati našo družbo. Samo s skupnimi močmi bomo še naprej »stali in obstali« kot domovina, srečen otok miru, kot prostor, kjer želimo živeti kot ponosni, domoljubni Slovenci,« je še dodal.
Pogovor, ki so se ga udeležili učenci domžalskih osnovnih in srednje šole ter občani, se je začel z zgodbo prekmurske Židinje Erike Fürst, ki je bila kot otrok odpeljana v koncentracijsko taborišče. Nečloveško ravnanje in nasilje, tako fizično kot psihično, lakota, poniževanje, slaba higiena, raznorazni medicinski poskusi – vse to in še več so preživljali interniranke in interniranci vseh narodnosti. Pa vendarle so mnogi preživili. Eriki Fürst je pomagal Bog, drugim želja po preživetju, notranja moč in razmišljanje o tem, kako bo, ko se vrnejo domov. Da bi premagale lakoto, so si nekatere interniranke pripovedovale kuharske recepte, si ob tem predstavljale polno mizo dobrot in se tako »najedle«. Kako drugačna je bila resničnost: skorja kruha, topla voda in krompirjevi olupki so bile glavne jedi.
Za vse preživele so bile ključne solidarnost, tovarištvo, ljubezen do sočloveka, humanost, optimizem, domoljubje in pokončna drža. Kot je med drugim povedal Matjaž Špat, katerega mama je preživela grozote taborišč Auschwitz in Ravensbrück, so se interniranke, ki so jih gole postrojili v vrste in nanje spustili pse, da so jih grizli, izmenjavale v prvi vrsti ter tako druga drugo ohranjale pri življenju – vse so bile pogrizene, a rane so bile tako manj usodne. Stale so si ob strani, ženske različnih narodnosti in veroizpovedi. Grozote, nečloveške stiske, ki jih prinašata s seboj fašizem in nacizem, ki nimata domovine in se lahko tudi dandanes razpaseta, kjer so zanju ugodni pogoji, so premagale človečnost, ljubezen do sočloveka in medsebojno spoštovanje.
Eden
najmlajših slovenskih internirancev, komaj leto dni star, je bil Janez Deželak.
Je eden izmed približno 660 ukradenih otrok, ki so jih nasilno iztrgali iz
naročij slovenskih mater. Slovenske otroke, tudi Janeza, so rasno pregledati in
ocenili, če so primerni za prevzgojitev v pravega predstavnika nemškega rajha.
Dobili so nemška imena in jih dodelili novim, nemškim materam, staršem. Janez
je postal Johann, Hans, južni Nemec. Medtem ko so najmlajši preživljali čas pri
novih starših, so starejše otroke poslali v internate in jih vzgajali za
bodoče, nemške vojake. Kot v svojem pričevanju pove Janez Deželak, je šele
sedaj, ko je sam dedek, ozavestil grozoto tega dejanja, da materi vzameš leto
dni starega otroka. Njegova slovenska mati, Terezija, je preživela tako Auschwitz kot
Ravensbrück, saj je preprosto »morala« preživeti in poskrbeti za svoje otroke.
Po vrnitvi domov se je povezala z Rdečim križem, s pomočjo katerega so se vsi
njeni trije ukradeni otroci srečno vrnili v njeno naročje. Janezova nemška mati
je sicer moledovala, naj ji ga pusti, saj bo še vedno imela dva sinova, a jo je
slovenska mati zavrnila z besedami, da četudi bi jih imela deset, ji ne bi dala
nobenega.
Vir: Občina Domžale
Foto: Katja Kodba/Občina Domžale
Video: Miro Pivar
