Letošnja slovesnost je bila zaznamovana tudi s praznovanjem 50-letnice pobratenja francoskega mesta Sainte-Marie-aux-Minesu in Tržiča. Mesti je združilo trpljenje ljudi v času druge svetovne vojne, saj sta bili v obeh občinah koncentracijski taborišči, v tržiški Ljubelj, podružnica Mauthausna, v Sainte-Marie-aux-Minesu pa podružnica taborišča Natzweiller-Strutthof. Ujetniki obeh taborišč so gradili oziroma delali v predoru.
V francoskem je bilo zaprtih veliko Slovencev, na Ljubelju so bili najštevilnejši Francozi. Na teh temeljih se je leta 1966 rodila želja po povezovanju, sodelovanju in pobratenju. »S pobratenjem smo postavili živ spomenik v usodnih dneh okupacije izpričani solidarnosti, samozavesti, pogumu v odporu proti okupatorju, humanizmu, skratka vrednotam, ki so bile tudi sestavine slovenskega partizanstva. Tržičani pa smo si s pobratenjem odprli okno in vrata v svet. Od nas je odvisno, samo od nas, kaj hočemo videti oz. kaj smo sposobni videti,« je ob podpisu prisege leta 1966 dejal Tine Tomazin, tudi častni občan mest Sainte-Marie-aux-Mines in Tržič.
Tokratnega dogodka se je udeležila tudi številna, preko 100 članska delegaciji iz Francije, tako občanov pobratene občine kot tudi francoskih parlamentarcev, članov parlamentarne skupine prijateljstva s Slovenijo. Claude Abel, župan Sainte-Marie-aux-Mines, je v pozdravnem govoru poudaril to skupno žalostno žgodovino: “delimo skupno zgodovino trpljenja in solidarnosti. V teh temnih urah pa je posijal tudi žarek upanja in človečnosti, žarek upanja v sočloveka v obliki pomoči lokalnega prebivalstva obeh mest, kljub okupatorjevi prepovedi.
Ravno kalvarija deportirancev in žarek upanja, ki so jim ga ponudili žene in možje zlatih src, predstavljajo steber pobratenja med našima mestoma, zapečatenega pred 50 leti.“
Župan Tržiča, Borut Sajovic je v svojem govoru poudaril tudi zavedanje občanov Tržiča o zgodovinskih dejstvih: “Za nas že dolgo ni več dilema, kdo je bil v drugi vojni na pravi strani in kdo ne.
Tu, na tem mestu, nekdanjem koncentracijskem taborišču v Podljubelju, se je točno vedelo, kdo je bil lačen, bolan, izstradan in bos na eni strani, kdo pa večvreden na drugi strani bodeče žice. Ponosen sem, da smo to obdobje končali na strani zmagovalcev. Taboriščniki številnih evropskih narodov so postali svobodni, nam, Slovencem, pa je uspelo ohraniti našo domovino in slovenski jezik.“
V imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja, ki deluje pri ZZB za vrednoste NOB Slovenije, je prisotne nagovorila Vesna Dobre, in še posebej poudarila nujnost prenosa zgodovinskega spomina na mlade: “Res je, da je zgodovina učiteljica življenja. A se zdi, da se prav danes namerava ta Evropa zopet skrčiti vase , se zagraditi z različnimi fizičnimi, kulturnimi, političnimi, ekonomskimi zidovi pred vsemi drugačnimi, zlasti pred bolj nesrečnimi in brez upanja, da bi tako zavarovala svoj navidezni otok blagostanja in miru.
Poskušajmo vsak dan narediti nekaj za ohranitev miru in svobode danes, jutri, čez mesec, leto. Ponudimo roko pomoči potrebnim in ne iščimo izgovorov. Zato se mi zdi izjemno pomembno, da se ohranja spomin na neizmerno trpljenje vseh preganjanih v času II. svetovne vojne in, da v to početje vključujemo tudi mlajše generacije“, in svoj govor končala s pozivom: „Ne dovolimo, da geslo »NIKOLI VEČ« izgubi svojo težo in pomen!“
Slavnostni govornik prireditvi je bil Boris Pahor, eden največjih še živečih slovencev, antifašist, taboriščnik in literat, ki je v knjigi Nekropola opisal svoje spomine na taborišče Natzweiller-Strutthof. Tako je lahko prisotnim francoskim obiskovalcem živo predstavil svoje taboriščno življenje v tem taborišču, vsem ostalim pa v svojem obširnem govoru jasno pokazal, da poslanstvo predajanja svobodomiselne ideje človeka ohranja čilega navkljub 102 leti. Poudaril je da bi Evropa morala upoštevati tisto, kar je preživela in pretrpela v 20 stoletju, predvsem pa ne sme pozabiti trpljenja “rdečih trikotnikov”.
Na temo letošnjega spominjanja na holokavst “mednarodna solidarnost” je potekalo tudi polaganje vencev pred spomenik “Obtožujem”, kjer so številne mednarodne delegacije položile svoje vence, svoja venca pa sta položila tudi častni pokrovitelj slovesnosti, ki se sicer prireditve ni mogel udeležiti, predsednik RS Borut Pahor in premier, Miro Cerar. Poleg polaganja vencev je delegacija francoskega veleposlaništva na čelu z veleposlanikom odkrila tudi prenovljeno spominsko ploščo na enem stebru spomenika.
Tudi letošnja slovesnost je bila zaznamovana z izjemnim kulturnim programom, v katerem je scenaristka Silvana Knok izpostavila zgodbi dveh taboriščnikov, Slovenca in Francoza, ki sta ju interpretirala gledališka igralca Jure Kopušar in Jernej Gašperin. Nastopali so še orkester slovenske vojske pod vodstvom Grege Vidmarja, recitatorji OŠ Križe, Folklorna skupina Karavanke, pevka Vivien Isabel Herak Hadaš s skupino “Jazz bi jezz”, harmonikarji Glasbene šole Tržič, baletnice Baletne šole Stevens, plesni par Anja Pritekelj in Jure Bergant ter voditeljica Lucija Fabjančič.
Foto: Iztok Pipan
