Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem, 9. junij 2018 – »Ko sem razmišljala kaj naj pravzaprav povem, kako naj strnem vse misli in razmišljanja o drugi svetovni vojni s katero se ukvarjam kot zgodovinarka, muzealka ter zbiralka in skrbnica ustnih virov pa tudi članica mednarodnega taboriščnega odbora KL Mauthausen, sem pomislila, da je potrebno izhajati in vedno znova poudariti, da je med drugo svetovno vojno morala zapustiti svoje domove več kot ena petina prebivalcev Slovenije kar predstavlja približno današnje število prebivalcev Ljubljane,« je slavnostni nagovor začela letošnja glavna govornica, dr. Monika Kokalj Kočevar in pri tem spomnila na šestdeset tisoč Slovencev, ki so bili deportirani v italijanska, nemška, madžarska in hrvaška koncentracijska taborišča. Največ ji je bilo v nemških taboriščih, več kot enaindvajset tisoč od tega več kot štiri tisoč v podružnice KL Mauthausen, katerega eno od devetinštiridesetih zunanjih taborišč je bilo tudi ljubeljsko.
Delovno taborišče Ljubelj je bilo edino taborišče na slovenskem ozemlju v času druge svetovne vojne. V njem je med leti 1943 do 1945 delalo več kot tisoč jetnikov. Ljubeljski taboriščniki so zgradili več kot tisoč petsto dvainštirideset metrov dolg predor, skozi katerega so prva vozila zapeljala leta 1944. Pot čez Karavanke proti morju je bila namreč za Hitlerjeve osvajalne načrte zelo pomembna in predor jo je močno skrajšal. Interniranci so delali v nečloveških pogojih, od jutra do večera. Hranili so jih z vodo in malo kruha, jih tepli in delo nadzorovali s psi. Več kot trideset jih okrutnega ravnanja in izživljanja nad njimi, ni preživelo. 7. maja 1945 so vse taboriščnike izpustili, vendar so enote SS „nejugoslovanske“ jetnike znova zajele in jih med umikom skozi ljubeljski predor na Koroško uporabile za živi ščit. Kasneje jih je v Rožu osvobodila partizanska vojska. Da bi zabrisali sledove svojih grozodejstev, so Nemci taborišče porušili. V spomin in opomin na vojne grozote trpljenje jetnikov ob robu parka stoji spominska arena okostnjaka z živim srcem v sredini ter napisom OBTOŽUJEM - J'ACCUSE.
Pred spomenikom so v soboto, 9. junija, v spomin na žrtve nacističnega nasilja, položili vence predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, delegacija Občine Tržič, ki jo je vodil župan Borut Sajovic, delegacija Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, ki jo je vodil podpredsednik ZZB NOB Slovenije dr. France Križanič, v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB Janez Deželak, predsednik Občinskega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Tržič Jure Jerkič, skupaj sta venec položila veleposlanica Republike Francije Marion Paradas in Klaus Peter Riedel, veleposlanik Zvezne republike Nemčije, vence so položili še veleposlanik Ruske federacije Doku Zavgajev, predstavnik veleposlaništva Republike Poljske Pawel Wieleba in delegacije taboriščnih odborov.
Slovenski pisatelj, Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, predstavnik Jugoslovanov v prvem mednarodnem taboriščnem odboru je zaprisegel, da bodo zato, da se njihova izkušnja ne bi nikoli več ponovila, na varnih tleh umrlim za svobodo postavili najlepši spomenik, svet svobodnih ljudi. Z željo po ohranjanju te misli si tudi sedanji mednarodni odbor postavlja za prvi cilj, boj proti ponovnemu pojavu nacizma in fašizma v vseh oblikah in so proti vsem njihovim tendencam in proti vsakemu rasnemu preganjanju.
Zbrane udeležence sobotne slovesnosti je prvi nagovoril gostitelj, župan Občine Tržič mag. Borut Sajovic, ki je spomnil na to, da so na mestu nekdanjega taborišča, tega je v upravljanje prevzela Občina Tržič, danes tisti, ki imajo svoje prepričanje in ob tem citiral Cankarjeve besede: "Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da celo brez nosa bi se dalo živeti ... A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine..."
Obiskovalce je v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja nagovoril tudi Janez Deželak, ki je apeliral predvsem na šolnike naj mlade izobrazijo o resnični zgodovini, saj ima sam kot človek, ki je kot otrok bil odpeljan v taborišče tudi zavest in dolžnost, da opominja na resnične grozote vojne: „Ker jaz verjamem, da če bodo izobraženi, bodo tudi pravilno razumeli težke čase, ki so tukaj bili.“ Opozoril je, da se dnevna politika prilagaja volitvam in zato sam zagovornik tega, da se zgodovina ne zanika in ne pozablja, tako kot je ne more pozabiti on in je ne morejo pozabiti vsi, ki so preživeli vojno v taboriščih.
Tudi letos je prisotne pozdravil Daniel Simon, predsednik društva Amicale nationale de Mauthausen et ses komandos, ki je v svojem nagovoru spomnil na stanje, ki danes seje težave v evropskih družbah. Poudaril je, da se je kot odgovor na stanje v taboriščih, kjer je vladal le zakon močnejšega, kjer je bil občutek človečnosti prepovedan, pojavila solidarnost. Solidarnost, ki je rešila nekaj osnovnega in ohranila vez s človečnostjo tudi pod Ljubeljem: „Slovensko prebivalstvo je naredilo vse v svoji moči, da bi pomagalo in izkazalo skrbnost zapornikom, ki so jih nacisti označili za nevarne zločince. Ta osnovni prehod meja med jeziki in razmerami je predstavljal veliko pomoč zapornikom. Ta preprosti človeški odgovor je v svetu, kjer so bili osnovni človeški principi zanikani, odpravil razkorak med eno in drugo stranjo. Tako je lahko nastala lepa pustolovščina Brigade Svoboda. Osvobojeni zaporniki so se namreč spontano odločili, da se bodo borili v jugoslovanski vojski do končne osvoboditve in tako odložili svojo srečo in vrnitev domov. Solidarnost ni poznala meja, te so bile zgolj ideološke, ne pa meje identitete.“
Daniel Simon je zgrožen nad ponovnim vzpostavljanjem meja, ki ločujejo ljudi in nad vzpodbujanjem avtohtonega prebivalstva k temu naj ne potlači nizkotnih maščevalnih nagonov proti tujcem, ter nad tem da celo zakon obsoja humanitarno pomoč migrantom: „Ne glede na razloge zaradi katerih se države zatekajo k tem praksam, ki se nam lahko zdijo celo sprejemljive, saj so jih uvedle demokratične države, se tako vračamo nazaj v čas, ko so države morale trpeti barbarstvo ali pa so ga celo same izvajale“.
Slovence pa je spomnil na našo zgodovino, ki ima močno izkušnjo s premikanjem meja in se nismo uklonili legitimnim potrebam ljudstev po krepitvi nacionalne identitete, a opozoril da se stanje miroljubnih meja lahko hitro skrha: „Vsem našim državam zdaj preti nevarnost antagonizma identitete. Prepričani smo bili, da smo ga že presegli, a sedaj vsem grozi, da nas preplavi ksenofobija. Univerzalna zavest, velika učna ura zapornikov v taboriščih se vrača v Evropo, tako kot sanje o miroljubni celini,“ je še dejal. In se vprašal tudi o naši vlogi na tem svetu:“ Današnje migrantske poti so polne groznih, komaj verjetnih dogodkov, premaganih nevarnosti, nepremagljive želje, nepopisne nesreče in klicev na pomoč. To je podlaga za deklaracijo iz leta 1948, ki poudarja univerzalnost človekovih pravic in izgon sistemov, ki jih teptajo. Samo to in ničesar več.“
Letošnja slavnostna govornica dr. Monika Kokalj Kočevar je spomnila na to kako pomembna dediščina je taborišče pod Ljubeljem: »Prostor taborišča Ljubelj je krajina spominjanja negativnih dogodkov in krajina spominjanja pozitivne mednarodne solidarnosti, vere v življenje in pravičnost. Ljubelj predstavlja kraj spominjanja, ki mu preživeli taboriščniki dodajajo nadgradnjo – dodano vrednost spominjanja vsakega posameznika. Dejstvo, da so bili v taborišču zaprti predstavniki več narodnosti pa daje krajini mednarodni poudarek in dodatek v zgodbah posameznih narodov. Del spomina na krajino so pričevalci prinesli domov. Muzeji ga zbiramo v obliki nesnovne dediščine, pričevanj o medvojnem dogajanju in osebnih taboriščnih predmetov, ki pripovedujejo svojo zgodbo,« je še povedala in dodala, da so slovesnosti, kakršna je vsakoletna na tem območju, postale del kraja spomina, ki želi ostati zvest sporočilu preživelih: Nikoli več.
Zanjo je vloga Ljubelja tudi kot prostor za učenje, kjer se predvsem mladina seznanja z delom zgodovine nacionalsocializma, s spominom na žrtve,odgovornostjo storilcev in sodelavcev in vseh, ki so molče opazovali. Kot prenašalko sporočil med taboriščniki in mlado generacijo pa vsakokrat na realna tla postavi dejstvo, da mladi zgodovine ne poznajo. »Ko vprašam šolarje, ali mi lahko poimenujejo edinokoncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno v Sloveniji, ni dvignjenih rok in še manj
je dvignjenih rok ob vprašanju ali je že bil kdo na Ljubelju,« je povedala in poudarila, da se moramo zavzemati »da vsak iz mlade generacije, v času šolanja vsaj enkrat organizirano obišče Ljubelj in se seznani z vlogo taborišča v drugi svetovni vojni. Letos je leto kulturne dediščine, in zato še prav posebna priložnost za razvijanje zavesti o tej dediščini.« Zato meni, da se je potrebno bolj angažirati, da se bo mladina aktivno vključevala v spoznavanje in ohranjanje naše kulturne dediščine, ki predstavlja tudi dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih je skupnost opredelila kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij.
Dr. Monika Kokalj Kočevar je poudarila tudi pomen pričevanja, saj so ta nadgradnja dokumentov in toliko kot je ljudi, toliko je zgodb. In vse različne zgodbe sestavljajo celoto – zgodbo druge svetovne vojne.
Tokratno slovesnost v spominskem parku Ljubelj sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Tržič in Občine Tržič, pripravila scenarista Mojca Poredoš in Iztok Pipan. Vodila jo je Lina Vozny, sodelovali pa so nastopajoči iz občine Tržič, praporščaki, Pihalni orkester Tržič pod vodstvom dirigenta Francija Podlipnika, učenci Podružnične šole Kovor pod mentorstvom Mance Kokalj Vernig, tenorist Aco Aleksander Biščevič in Tomaž Štular na kontrabasu, recitatorja Jeremija LeRoux in Maša Kalan ter ekipa Televizije Medvode.
(nataša predalič, tvm)
