Ko teh naših deklet ne bo več...

Konec septembra bo v Portorožu tradicionalno vseslovensko srečanje bivših internirancev in internirank, političnih zapornikov in ukradenih otrok iz nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov. Srečanja, tokrat bo že 62. srečanje po vrsti, organizira taboriščni odbor Ravensbrück, ki deluje pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, vodi ga Matjaž Špat, sin pokojne taboriščnice Ivanke Podlipnik Špat.

Matjaž Špat je eden najsrčnejših povezovalcev nekdanjih internirancev, predvsem žensk, ki so med drugo svetovno vojno preživele katero izmed nemških ali italijanskih koncentracijskih taborišč. Njegovo aktivnost so prepoznali tudi v širšem okolju, Ljubljana mu je v zahvalo podelila plaketo mesta, nekdanji predsednik države Pahor pa mu je izročil posebno zahvalo za »ohranjanje spomina na osebne zgodovinske izkušnje žrtev taborišč in opominjanje, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati«. Borut Pahor je bil zadnjih deset let pokrovitelj portoroških srečanj, to simbolno gesto nadaljuje tudi sedanja predsednica Nataša Pirc Musar. 

Matjaž Špat, po poklicu in duši zdravnik, danes že upokojenec, je tudi tista oseba, na katero se pogosto obračajo starejši ljudje, ko jih doletijo zdravstvene težave, ko ne znajo ali več ne zmorejo sami poiskati zdravnika, ko ne razumejo izvidov in diagnoze, ko nimajo nikogar, ki bi jim znal prisluhniti ali razložiti predvideni potek bolezni, svetovati pri jemanju zdravil. Odlikujeta ga neverjetna empatija in pristna skrb za sočloveka, predvsem za starejše ljudi. »Z upokojitvijo že tudi sam spadam med starejšo generacijo, zato njihove stiske še lažje razumem. Ne preganjata me ne misel na starost ne misel na minljivost, prepričan pa sem, da se z dobro psihično in fizično kondicijo izogneš marsikateri bolezni,« pravi. Sam si telo krepi z rednim tekom na Toško čelo in Šentviški hrib, za toplino v srcu pa skrbi vnukinja Lili, ki bo kmalu dobila bratca in nato še sestrično.

»Moja mama in oče sta bila tesno povezana z ožjo in širšo skupnostjo in delala v skupno dobrobit, kar sta prenesla tudi name,« pravi sogovornik, ki je prav tako aktiven v četrtni skupnosti, na nivoju mesta, v borčevski organizaciji, je pa tudi član stalne slovenske delegacije pri mednarodni zvezi za spomin na holokavst. Njegova posebna skrb pa je že dolga leta namenjena »našim dragim dekletom«, kot pravi nekdanjim internirankam. »Ko se je mama postarala in je potrebovala spremstvo na srečanjih taboriščnic, sem ji priskočil na pomoč in postajal vse bolj vpet v njihov svet, spoznaval sem njihovo izjemno povezanost, tovarištvo in pristno prijateljstvo. Ko poslušaš, kaj so preživele kot mladenke v taboriščih v najhujših razmerah in pomanjkanju, so ti razumljive tudi njihove tesne vezi. Zato so zame to za vedno moja dekleta.« 

Oče in mama z izkušnjo taborišča

Njegova mama je bila stara 17 let, ko so jo kot ranjeno aktivistko pri Tujem Grmu zajeli in jo prek Ljubljane in Begunj odpeljali v Auschwitz. Družino pa so izgnali v delovno taborišče v Nemčiji. Mamo so nato prestavili v taborišče Ravensbrück, kjer so v kraju Barth ženske delala v tovarni letal. Le izjemni sreči se ima zahvaliti, da ni bolna in shirana končala v krematoriju, saj jo je na poti tja rešila ruska zdravnica, tudi sama interniranka. S pomočjo še ene Rusinje Olge Muratove je dočakala konec vojne skupaj s številnimi Slovenkami, kar jih je za vedno povezalo. Z obema Rusinjama se je mnogo let kasneje ponovno srečala, Matjaž pravi, da tega čustvenega dogodka ni mogoče opisati. Mama o dogajanju v taborišču doma ni govorila, so se pa interniranke pogovarjale med seboj in Matjaž je to seveda poslušal in si ustvarjal sliko njihovega trpljenja. Mamo in njene prijateljice je spremljal na spominskih slovesnostih v Auschwitzu, Ravensbrücku, Barthu.

Tudi oče Avgust Špat, po poklicu cestni gradbeni inženir iz Sevnice, o svoji partizanščini in življenju v italijanskem taborišču Gonars ni veliko govoril. Bil je med tistimi slovenskimi interniranci, ki so izkopali predor, po katerem so iz Gonarsa na prostost pobegnili nekateri vidni slovenski člani OF. Po italijanski kapitulaciji se je v Bariju pridružil prvi prekomorski brigadi in kot komisar inženirske brigade osvobajal jadransko obalo, med osvobajanjem Bihaća je izgubil oko in kasneje postal častni občan Bihaća. Konec vojne je v Karlovcu ustanovil inženirsko šolo. Povojne oblasti so ga poslale na šolanje v Sovjetsko zvezo, ob njegovi vrnitvi v domovino v času informbiroja pa so ga aretirali in obsodili na sedem let zapora, odslužil jih je pet in pol. Na Golem otoku. Kot strokovnjak je na otoku gradil žago, vodne zbiralnike, tovarno ploščic, pomagal ustanoviti kulturno sekcijo in radijsko postajo. »Z mamo sva ga šla dvakrat obiskat. Očeta nisem smel videti, spomnim se le potovanja z ladjo in tega, da sem na obali otoka hranil morske pse, ki so jih imeli v nekakšnih kovinskih ograjah, medtem ko sem čakal mamo,« se spominja sogovornik. Oče je bil kasneje pomiloščen, ampak nazaj v vojsko ni hotel, so ga pa kar z dekretom poslali za župana Litije. Tam je pustil viden pečat v občinskem gospodarstvu, zaslužen je bil za gradnjo tamkajšnje infrastrukture, bil je idejni vodja postavitve geometričnega središča Geoss na Vačah nad Litijo.

Ker sta bila mama in oče zelo družbeno in politično angažirana, se je sin edinec zgodaj usmeril v šport, ki mu je odprl nova obzorja in nova znanstva. »Pri nas so se ustavljali številni očetovi prijatelji, vedno je bilo veliko govora o tovarištvu in skrbi za soljudi, tako je bila moja odločitev za študij medicine nekako logična, po svojih močeh sem želel pomagati ljudem,« se spominja.

Shranjene pripovedi 110 internirank

Matjaž Špat pravi, da je v letih druženja »z njegovimi dekleti«, ki nepovratno odhajajo, še živeče pa se približujejo stotemu letu, tudi sam postal drugačen človek. Bolj ponosen na svoje prednike, tudi na svojo domovino, narod, na to, da je Slovenec. Veseli ga, ker se taboriščnemu odboru pridružujejo druga in tretja, pogosto celo četrta generacija potomcev, ki v srcih nosijo spomin na svoje prednice. Že pred leti so stkali tesne vezi z Zvezo slovenskih žena iz Celovca, kajti Slovenci onkraj meje so bili prav tako obsojeni na genocid, mnogi umorjeni, ogromno izseljenih, veliko koroških Slovenk je bilo v Ravensbrücku, od tod tesna povezava z internirankami v matični domovini. O razmerah čez mejo med vojno in po njej med drugim govori roman Angel pozabe koroške Slovenke Maje Haderlap.

Kaj bo ostalo za temi pogumnimi ženskami in moškimi, ki odhajajo, čas pa briše sledi? »V Muzeju novejše zgodovine imamo v avdio in video obliki posnetih in shranjenih več kot 110 pogovorov, življenjskih zgodb naših taboriščnic. Veliko posnetega materiala ima tudi Televizija Medvode, ki že nekaj let pripravlja program za portoroško srečanje in temelji na njihovih zgodbah. Za zgodovino imamo torej obsežen spominski fond. Dokler so še žive, jih spodbujamo, da pripovedujejo svoje spomine.« Temu so namenjene spominske prireditve in temu so bila namenjena tudi srečanja in pogovori internirank in ukradenih otrok z mladimi, ki so jih organizirali v predsedniški palači. »To so bili zelo čustveni pogovori. Dekleta so govorila o svoji izkušnji in mladim polagala na srce, naj varujejo svojo domovino in svoj jezik. Tudi mlade generacije morajo vedeti, da je Slovencem grozil izbris, da smo se uprli in osvobodili, zato imamo danes svojo državo,« je prepričan Matjaž Špat.

Jožica Hribar, foto: osebni arhiv M. Š.
Povzeto po reviji Vzajemnost