V začetku 19. stoletja je bila upokojitev fizičnih delavcev namenjena zaščiti učinkovitosti delovne sile. Kaj pa danes?
Pri Age so Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje zaprosili, naj pregleda slovenske študije o obvezni upokojitvi. Pregledali smo študije in zakone, ki so ali še vedno omejujejo delo starejših delavcev. V zadnji številki Pravne prakse (št. 11, 2009, str. 56-58) tako velja prebrati razpravo dr. Etelke Korpič- Horvat o obvezni in prisilni upokojitvi, med drugim tudi z vidika slovenskega pravnega reda. Prikaže, kako so posamezni zakoni neposredno ali posredno obravnavali, ali še obravnavajo, vprašanje obvezne upokojitve.
Zakon o delovnih razmerjih (Ur. list št. 42/02 in 103/07) obvezne ali ex lege upokojitve ne omenja, vendar je v prvem odstavku člena 114 tega zakona, ki govori o zaščiti starejših delavcev, torej delavcev nad 55 let, navedeno, da je iz poslovnih razlogov delodajalcu mogoče starejšega delavca, ki je izpolnil minimalne pogoje za starostno upokojitev, upokojiti. Delavec pa lahko, tudi brez soglasja delodajalca, prične delati s polovičnim delovnim časom, iz česar sklepamo, da se lahko delno upokoji, kar mu omogoča Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, brez delodajalčevega soglasja. Gre namreč za pravico iz dela. Nekdanji Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZDPDR, je določal, da kdor dopolni 40 let delovne dobe ali 65 let starosti, nima pravice biti zaposlen, če delodajalec ne določi drugače. Ženske pa so z delom lahko nadaljevale do 40-ega leta starosti.
Zakon je bil diskriminatoren, tako z vidika spola kot z vidika starosti. Danes prisilne upokojitve v Sloveniji ni več, razen za sodnike, ki so se dolžni upokojiti pri 70-ih letih starosti, tako kot to določata Zakon o javnih uslužbencih in Zakon o sodniški službi. Prav posebno zanimiva je bila do nedavno obvezna upokojitev visokošolskih rednih profesorjev (zakaj zgolj rednih!) po Zakonu o visokem šolstvu. Upokojiti so se morali pri 65-ih. Poslanci so nazadnje odločili, da bo drugače. (vir novice U3)
.
