Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek – Travnik je na novinarski konferenci s svojim namestnikom Ivanom Šelihom in predstavniki nekaterih nevladnih organizacij predstavila poročilo Državnega preventivnega mehanizma (DPM) po Opcijskem protokolu h konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2011.
Kot je na novinarski konferenci pojasnila je DPM učinkovita oblika nadzora, ki jo je država vzpostavila na podlagi konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. V Sloveniji varuh skupaj z nevladnimi organizacijami to konvencijo izvaja.
To pomeni, da skupaj obiskujejo, večinoma nenapovedano, ustanove, kot so zapori, psihiatrične bolnišnice, varovano oddelki domov za starejše občane, socialno varstvene zavode, pa tudi nekatere mladinske zavode.
Lansko leto je varuhinja obiskala pet domov za starejše. Dom upokojencev Nova gorica, Dom starejših Laško, Zavod sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju, Dom starejših Lambrechtov dom v Slovenskih Konjicah in Dom pod Gorco v Mariboru. Dva od obiskanih domov sta javna zavoda, trije so zasebni zavodi s koncesijo za opravljanje storitve institucionalnega varstva starejših od 65 let. Vsi obiski so bili nenapovedani in pri vseh so sodelovali predstavniki izbranih nevladnih organizacij.
Obiski so vključevali pogovor z vodstvom, ogled varovanih oddelkov in drugih prostorov zavoda, ter pogovore z naključno izbranimi stanovalci, ne glede na to, da je zaradi težav pri izražanju in okrnjenem spominu, ki je značilen za demenco, komunikacija s stanovalci mnogokrat otežena.
Po besedah varuhinje so trenutno največji problemi v domovih za starejše ozki normativi, ki zahtevajo od domov, da zelo racionalizirajo, ne samo materialne stroške, v zvezi z oskrbovanci, ampak tudi čas, ki je potreben za njihovo nego. Ob tem je strokovni sodelavec Jure Markič izpostavil še kadrovsko pomanjkljivost in omejeno svobodo gibanja ter nepravilni sprejem stanovalcev na varovani oddelek, ki je najpogostejša napaka.
Ugotovili so, da zavodi ne ravnajo po določbah ZDZdr. Glede na pojasnila, ki jih je varuh dobili od pristojnih, in iz dokumentacije, ki so jo pregledali, lahko podajo splošno ugotovitev, da večina sprejemov na varovane oddelke še vedno temelji na soglasju svojcev ali skrbnikov, čeprav ZDZdr določa, da se sprejem lahko opravi le na podlagi privolitve stanovalca (če je stanovalcu odvzeta poslovna sposobnost, pa s soglasjem zakonitega zastopnika) ali na podlagi sklepa sodišča.
V enem izmed obiskanih zavodov, kjer so bili vsi sprejemi opravljeni zgolj na podlagi soglasja skrbnikov, so zavodu predlagali, da o osebah, nameščenih na varovani oddelek, nemudoma obvestijo sodišče, kar je zavod nato tudi storil.
Ugotovili so, da je odzivnost na klice predolg in da so klicni gumbi težko dosegljivi. Prav tako so ugotovili, da je v nekaterih primerih, zaradi slabih arhitekturnih in tehničnih rešitev, v poletnih mesecih, v prostorih nevzdržno visoka temperatura. V nekateri domovih pa stanovalcem varovanih oddelkov ni omogočen neposreden dostop do zelenih površin oziroma svežega zraka in so povsem odvisni od osebja in svojcev.
Varuhinja je bila zelo kritična ko so v enem izmed zavodov ugotovil, da stanovalce na posteljo fiksirajo kar z rjuho. Opozorili so jih, da naj prenehajo s to prakso saj so improvizirani pripomočki za fiksacijo, ne samo neprimerni in neudobni, ampak tudi nevarni. Kar v treh zavodih pa so ugotovili, da na varovanih oddelkih ponoči ni zagotovljene stalne navzočnosti osebja.
Kar se tiče pritožbenih poti pa ugotavljajo podobne pomanjkljivosti kot v preteklem obdobju. Tako na varovanih oddelkih ni nameščenih nabiralnikov, ki bi omogočili anonimno oddajo pritožb. Poleg tega pa so pritožbene poti nejasne, če zavod nima pravilnika oziroma navodil kako poteka notranje reševanje pritožb.
Na splošno pa varuhinja ugotavlja, da je njihovih priporočil vsako leto manj, ker se jih večina uresničuje in da so bili vsi varovani oddelki med njihovim ogledom čisti in brez neprijetnih vonjav.
