Anamarija Stibilj Šajn umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka je o slikarju Skender Bajroviću in njegovih delih povedala:
Skender Bajrović, profesor likovne umetnosti, je slikar, ki z občutljivo človeško in likovno percepcijo motivno snov črpa iz narave. V zavezujočem odnosu do njene barvne enkratnosti in oblikovne dovršenosti je sledil nagovarjajočim optičnim informacijam. Prvinsko doživljanje in emocionalno občutenje pa je postopoma postalo vzvod za novo, drugačno likovno ovrednotenje. Spoznal je, da ni toliko pomemben motiv v svoji dosledni deskripciji, temveč njegove barve in magična moč svetlobe, gibanje, njegova energija, zvočna sled, njegov ritem in dinamika, skratka vse tisto, kar umetnik globoko v sebi začuti, kar se porodi med zrenjem v zunanjo materijo in se spremeni v neizbrisno notranjo, čutno zaznavo. Skender Bajrović jo pretočeno iz osebne globine zaustavi na slikarski površini. Iz takšnega sodelovanja z naravo se je izoblikovala slikarjeva osebno razpoznavna likovna poetika, ki jo ključno sooblikujejo gestualno slikarstvo, barvni ekspresionizem, impresionistično orientirane raziskave hipnih svetlobnih stanj, predvsem pa naglašeno zanimanje za lastno doživljanje in dojemanje, s tem pa neomajna zvestoba samemu sebi.
Preporojeno likovno življenje njegovih slikarskih uprizoritev je zajelo predvsem motiv vode. Z njim obuja spomin na rodni ambient in razkriva doživljanja svojega sedaj že dolgoletnega bivanjskega prostora, zaznamovanega z reko Savo, ob kateri slika na prostem. Številne upodobitve pa sledijo očaranosti nad reko Sočo. Ta barvno svojstvena, turkizna lepotica, iz katere globočin vre neusahljivi vir navdiha ter je bila za pesnika Simona Gregorčiča celo preroška reka, je doživela veličasten Bajrovićev ustvarjalni poklon. Slika reke Soče je nastala leta 2006 v sodelovanju s Trentarskim muzejem. Tako kot je bila reka zanj fascinacija, uročna vaba, krasna, bistra hči planin, ki je zapeljala njegov pogled »v valove bodre, valove te zeleno-modre«, razplamtela čutenja in usmerjala tok njegovih misli in ustvarjalnih dejanj, tako ostaja tudi za gledalca magnetizem z veččutno nagovarjajočo vlogo. Odločitev za tako veliko sliko pripada avtorjevi notranji želji po zahvali in poklonu reki Soči in dolini Zgornje Trente. Z njo je želel predstaviti vodo, njeno gibanje, njen tok in energijo, rdeče poletno sonce, ribe v vodi, kamne po katerih »lahkotno skaklja«, umetnost skalnatih skulptur ob njenih bregovih, travne bilke in rože, metulje, ki postajajo še en slikovit element prizora. Vse, čisto vse, iz subtilne vizualne percepcije zaznavno in v notranjih globinah doživeto, postane del slikarjeve zgodbe, zgodbe, ki je globoko občuteno izživetje ljubezni do narave in do medija izražanja. Zgodba, ki se kot dvometrski pas vije iz gorskih dobrav do ravnine oz. po razstavnem ambientu in mu povsem zadominira.
Slike so potop v slikarsko substanco samo. So odprta, kompozicijsko dinamična prizorišča, na katerih se manifestirajo intenzivne, odločne, močne poteze, ki puščajo gestualno naglašene, karakterno raznolike sledi, v katerih se prepletajo erupcija, svoboda izražanja in miselni utrinki, ki vzpostavljajo avtorsko interpretirane asociativne prebliske realnosti.
Ustvarjalke živosti in subjektivne, intimne resničnosti so tudi barve. V njihovi igri je zajet preplet naravnoposnemajočih in čustvenih sklopov. V široko razprti zunanje-notranji barvni paleti je zaznati slikarjevo afiniteto do modrih in vijoličnih tonov. Z njimi vzpostavlja prostorsko iluzijo (modra je globina) in duhovno stanje ter seže v sfere simbolnega ovrednotenja likovnega zapisa. Barve mu ne predstavljajo le materialno snovnost, s katero likovno vizualizira slikovni zapis, ampak z njimi opisuje, se izpoveduje, izraža, razkriva svojo notranjo atmosfero, vzpostavlja življenje narave, odslikava njen časovni krogotok in lovi magične, neponovljive svetlobne trenutke. Barve zaigrajo z vsem svojim temperamentom, ustvarjajoč dinamično dogajanje. Barva kot likovna prvina pa objektivizira tudi svetlobo, ki se naseli v svetle, tople in sevne partije. Kot linijski žarek prebije gosto, večplastno slikovno tkivo ali pa se razprši po neskončnem prostoru ozadja.
Slike Skenderja Bajrovića so dokaz popolnega vživetja tako v motiv kot v njegovo slikarsko predstavo. Skrivnostne asonance, izhajajoče iz nenehne interakcije med umetnikom in krajinsko stvarnostjo, med vizualnim izkustvom in duhovnostjo, so slikarju omogočile, da je v svojih delih ustvaril harmonijo v sozvočju z izvirnim izrazom narave. V povsem intimnem in pomenljivem pristopu mu je uspelo delček naravnega ambienta, v katerem dominira motiv vode, preoblikovati v prefinjeno slikarsko snov, ki prekipeva v življenju in energiji izbranih vsebinskih izhodiš, kot tudi likovnega zapisa. S svojim načinom ustvarjanja prinaša občutenje motiva kot vzgon likovne substance in njeno energično, a uglašeno likovno manifestiranje. Skender Bajrović s tem daje novo vzgonsko moč slikovitemu ekspresivnemu slikarstvu.
