Potrebujemo kakovostno paliativno oskrbo ne pa evtanazijo, je glavno sporočilo slovenskih zdravnikov z okrogle mize 'Poslanstvo, mesto in razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji – ali res potrebujemo evtanazijo?' Evtanazija je usmrtitev, samomor z zdravniško pomočjo, tako to imenujejo v Švici, pa je namerna pomoč pri samomoru, zato je ta dva pojma treba ločevati. Smrti ne moremo preprečiti, lahko pa preprečimo, da nebi umiranje postalo trpljenje, so poudarili.
Mateja Lopuh, državna koordinatorica paliativne oskrbe v Sloveniji je med drugim dejala: "Državni program paliativne oskrbe iz leta 2010 je dober. Paliativni pristop se uvede takoj po diagnozi. Gre za celostno obravnavo, kar pomeni, da s pomočjo pridruženih strokovnjakov lahko pravočasno nudimo duhovno, duševno in socialno pomoč. Odveč je skrb bolnikov, da bodo hudo trpeli, in skrb svojcev, da bodo lahko samo nemočno opazovali umiranje in trpljenje."
Božidar Voljč, predsednik Državne etične komisije pa je dejal: "Uzakonjena pravica in želja po smrti se v primerih staranja populacije hitro lahko sprevrže v dolžnost smrti, ko nekdo ne bo več mogel odločati sam o sebi. Državna etična komisija ne nasprotuje le zaradi Hipokratove prisege, temveč tudi zato, ker je v državah, kjer je ta dovoljena, zlorab veliko. Prav tako se sprašujem ali so ljudje sposobni nositi breme, da bodo pri odločanju za evtanazijo vedno tudi popolnoma etični."
Štefan Grosek, predsednik etične komisije UKC Ljubljana in predsednik delovne komisije za oblikovanje etičnih priporočil ob koncu življenja, pa je poudaril: "Pomembno, da zdravniki bolnika, ki ga ne morejo pozdraviti, ne zapustijo, temveč mu pomagajo pri lajšanju bolečin in mu ponudijo optimalno paliativno oskrbo. Zdravniki z dodatnim znanjem s tega področja lahko zelo dobro obvladujemo večino telesnih težav, ki se pojavijo ob takšnih bolnikih. Odveč je bojazen bolnikov, da bodo hudo trpeli, in svojcev, da bodo le nemočno opazovali umiranje in trpljenje."
