V MGLC slikarska razstava Adriene Šimotove, pionirke praške avantgarde

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) bo do 8. marca 2022 na ogled slikarska razstava Srečanje. Dotik in odtis,  ene najbolj priznanih osebnosti češke vizualne umetnosti, Adriene Šimotove.

Retrospektiva Srečanje. Dotik in odtis združuje dela, v katerih je Adriena Šimotova (1926–2014) radikalizirala eksistencialno dojemanje človekove osebnosti in se iskreno poglobila v stanja in odnose, ki so se ji zdeli relevantni. Svoje delo je videla kot odprto in komunikativno razmerje, poseben pomen pa je dajala etičnim in duhovnim razsežnostim ter ontološkim soodvisnostim. V tem kontekstu je s sijajno izbranimi postopki in izraznimi sredstvi raziskovala in preizpraševala dotik in odtis, ki ju je dojemala kot neločljivi del svojega pristnega umetniškega izraza. Ustvarjala je ob razmišljanju o odnosu med dotikom in odtisom in ob močnem zavedanju lastne in tuje telesnosti.

Adriena Šimotová

Adriena Šimotová se je rodila leta 1926 v Pragi. Odraščala je v češko-francoski družini z bogatim kulturnim zaledjem. Spadala je v generacijo, ki je svoje temeljno življenjsko izkustvo pridobivala pod neposrednim ali odzvanjajočim vplivom demokratične tradicije češkoslovaške prve republike. Njeno odraščanje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške z vedno bolj zaprto družbenopolitično strukturo sredi Evrope, razpadajoče na vzhodni in zahodni blok.

Študirala je na Akademiji za likovno umetnost, arhitekturo in oblikovanje v Pragi v ateljeju Josefa Kaplickega. Med študijem je stkala tesne prijateljske vezi z ustvarjalci, s katerimi je pozneje zasnovala umetniško skupino UB 12, kjer so se poleg nje udejstvovali Václav Boštík, Stanislav Kolíbal, Věra Janoušková, Vladimír Janoušek, Alena Kučerová in drugi. Med njimi je bil tudi Jiří John, znameniti češki slikar in grafik, ki je postal njen mož.

VIDEO TV SLO - ADRIANA ŠIMOTOVA V MGLC-JU

Politična odjuga na Češkoslovaškem v šestdesetih letih, ko se je družba odpirala, ji je prinesla stike s tujino, kar je pomenilo tudi nove razstavne projekte. Toda ustvarjalne priložnosti, ki so se ji ponudile, je zasenčila dvojna nesreča. Po eni strani jo je potrla smrt moža Jiříja Johna, po drugi pa je bila vsestransko razočarana nad nerealiziranim procesom demokratizacije družbe v šestdesetih letih in zaradi razvoja družbe na Češkoslovaškem v naslednjih desetletjih. Pa vendar prav obdobje konca šestdesetih in prve polovice sedemdesetih let velja za čas, ko se je Adriena Šimotová kalila in rasla v človeško in umetniško samosvojo, zrelo in edinstveno osebnost. Marsikaj od njenega bodočega umetniškega razvoja se je pripravljalo v njeni grafični ustvarjalnosti. Ta ji je tudi prva prinesla mednarodno priznanje in uveljavitev (Ljubljana, Firence, Trst itd.). Težišče avtoričine ustvarjalnosti pa se je čedalje bolj pomikalo v iskanje novih možnosti likovne forme, pri čemer si je prizadevala stopnjevati komunikativnost likovnega izraza v razmerju do tematike, ki jo je na novo odkrivala in razvijala.

Ta usmeritev se je kazala tudi v tem, da se je Šimotová, in to kot cenjena slikarka, od medija slikanja postopoma poslavljala. Najdevala je nove, metodološko marsikdaj edinstvene in inovativne postopke, s katerimi je intenzivneje kot kdaj prej reflektirala človekovo persono v odnosih in situacijah, ki so bile zanjo ključne. Njen umetniški izraz je pri tem osciliral med tekstilnim reliefom, kolažem, risbo, instalacijo, objektom in prvinami akcijske umetnosti. Raziskovalci v zvezi z njenim tedanjim delom pogosto odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Adriena Šimotová je v tem obdobju pomembno prispevala k temam, povezanim s filozofijo eksistence, in sicer v liniji samosvoje, likovno avtentične izpovedi. Pozneje je sama poudarjala navdihujoči nagovor, ki so ji ga v robnih življenjskih situacijah ponudila besedila Martina Bubra, osrednji motivi avtoričine ustvarjalnosti so postajali ontologija komunikacije in srečanja.

Njena ustvarjalna pot jo je na Češkoslovaškem v sedemdesetih letih neizogibno vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, njena umetnost pa se je ob stiku z drugimi pripadniki le-te še naprej poglabljala. V osemdesetih letih se je vedno znova vračala delat v prazni in propadajoči kompleks nekdanjega frančiškanskega samostana v Hostinnem (v petdesetih letih je oblast na Češkoslovaškem nasilno ukinila samostanske redove), kjer je ustvarila nekaj najpomembnejših ciklusov: perforirane prostorske risbe na večslojnem karbonskem papirju, frotaže svojih bližnjih ali same sebe in frotaže samega kraja, sakralne stavbe z davno duhovno tradicijo v situaciji njene radikalne ogroženosti …

Čeprav je bil Adrieni Šimotovi dolgo zaprt dostop do znamenitih javnih galerij in so bile možnosti za predstavitev njene ustvarjalnosti minimalne, je s pomočjo svoje likovne izpovedi, ki je bistveno presegala običajni likovni kontekst, postala ena najbolj cenjenih osebnosti češke likovne umetnosti, njeno delo pa široko sprejeto.

Ko se je politično ozračje v drugi polovici osemdesetih let sprostilo, je avtorica spomnila nase z vrsto razstav. Znova je razstavljala tudi v tujini. V spodbudo so ji bila študijska bivanja v Parizu, kjer je delala v ateljeju galerije Centre Pompidou, in druge umetniške rezidence. Svojevrsten vrhunec ponovno obujene razstavne dejavnosti je moč zapaziti v njeni veliki retrospektivi v Narodni galeriji v Pragi (2011), sodelovanju pri razstavah elles@centrepompidou (2009), Apparitions: Frottages and Rubbings from 1860 to Now v galeriji Menil Collection v Houstonu (2015) in drugje.

Ustvarjalnost Adriene Šimotove je nedvomno metaforično večpomenska, pa vendar lahko rečemo, da je odločilni motiv njene tematike komunikacija v najširšem pomenu, v odnosu do človekove persone, problema njene identitete, možnosti njene refleksije in njenega avtentičnega likovnega izražanja. Pronicljivost, imperativnost in verodostojnost, s katerimi v svoji likovni misli razmišlja o bistvu in eksistenci osebe in osebnosti, dajejo njeni ustvarjalnosti pečat ene najpomembnejših izpovedi, kar jih je obstajalo in kar jih obstaja v sodobni češki likovni umetnosti  je zapisal kurator razstave Pavel Brunclik.

Razstava bo v Gradu Tivoli v Ljubljani na ogled do torka, 8. marca 2022.
Kurator razstave je Pavel Brunclík.
Vstopnina ( odrasli 5 €; mladostniki od 12. do 18. leta 3 €; dijaki, študenti in upokojenci 2,50 €).
Nakup vstopnic na Info točki v Gradu Tivoli.
Foto: MGLC