Brežice, 9.4.2022 - Letošnji glavni zbor je bil organiziran v občini Brežice. To pa zato, ker so v letu 2021 v sodelovanju med območnim združenjem Brežice in Občino Brežice odkrili monumentalni pomnik osamosvojitveni vojni 91. Slavnostni govornik je bil tokrat domačim Igor Zorčič, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, ki je poudaril pomembno vlogo teritorialne obrambe v vsej njeni zgodovini delovanja.
Igor Zorčič je
veteranom vojne za Slovenijo dejal, da so ravno oni najzaslužnejši za
samostojno državo. "Zato bi bilo prav, da bi več kot tri desetletja po
osamosvojitvi, ko ste se odločno uprli takratni JLA po predaji orožja in leto
pozneje v vojni za Slovenijo brez oklevanja poprijeli za orožje, dobili svoje
mesto in priznanje tudi v zgodovinskih učbenikih."
Predsednik ZVVS Ladislav
Lipič pa je v uvodu vse navzoče pozdravil in med drugim dejal: "V
Zvezi veteranov vojne za Slovenijo si prizadevamo za dopolnitev Zakona o vojnih
veteranih, s katerim bi status veterana dobili še nekateri posamezniki, dejavni
v osamosvojitveni vojni, to so kurirji, ki so raznašali vpoklice, to so
nekatere skupine, ki so postavljale barikade, pripadniki civilne zaščite in
gasilci."
Sledil je pozdrav župana Brežic Ivana Molana ter predsednika OZVVS Brežice Darka Udoviča. Viktor
Pšeničnik, nekdanji član 25. OŠTO Brežice in član projektne skupine za
izgradnjo je predstavil proces izgradnje pomnika od
njegove idejne zasnove do končne realizacije.
Podelili so tudi priznanja in zahvale posameznikom, ki so
svojim delom v preteklosti bistveno prispevali k prepoznavnosti veteranske
organizacije.
Posebno zahvalno
plaketo je prejel tudi župan občine
Brežice Ivan Molan za njegov res velik prispevek k postavitvi že omenjenega
pomnika osamosvojitveni vojni 91. Vsekakor je potrebno omeniti tudi dejstvo, da
je občina zagotovila vsa potrebna finančna sredstva, kar je bil kar velik
zalogaj.
V delovnem delu srečanja so se seznanili z vsemi poročili in
jih tudi soglasno potrdili. Sprejeli pa so tudi sklep, da se OZVVS Kanal
izključi iz Zveze veteranov, ker vodstvo OZVVS Kanal ni izvršilo sklepa
glavnega zbora ZVVS, ki jim je naložilo, da morajo v 30 dneh po sprejetju
sklepa sklicati letni zbor društva v skladu z veljavnim statutom društva.
Pred tem je namreč častno razsodišče ZVVS odločilo, da
njihov letni zbor ni potekal v skladu s statutom, da ni bila zagotovljena
sklepčnost pri odločanju in zahtevalo odpravo nepravilnosti. Delegati glavnega
zbora leta 2021 so potrdili prej navedene sklepa častnega razsodišča. Na ZVVS
upajo, da se v prihodnje ne bo več potrebno ukvarjati s takšnimi zapleti in
sprejemati tako drastične odločitve, kot je izključitev društva iz ZVVS.
Za kulturni del programa je poskrbel mešani pevski zbor
Viva, ki je tudi otrok osamosvojitve, saj letos obeležuje 30 let svojega
delovanja.
Foto: Janez Platiše
Nagovor predsednika Državnega zbora Igorja
Zorčiča na letnem zboru Zveze veteranov vojne za Slovenijo, 9. april
2022, Mladinski center Brežice
Spoštovani predsednik Združenja veteranov za Slovenijo, gospod Ladislav Lipič,
generalni sekretar Združenja, gospod Mitja
Jankovič,
spoštovani župan, gospod Ivan Molan,
spoštovani člani Združenja veteranov za
Slovenijo,
domoljubi,
31 let živimo v samostojni, suvereni in neodvisni državi, v svobodni Sloveniji, ki pripada vsem njenim državljankam in državljanom. Pot do lastne države je bila dolga in tvegana, svoboda nam ni bila podarjena. Neodvisnost Republike Slovenije leta 1991 je bila izpolnitev naših sanj in želja - zanjo smo se odločili in si jo tudi izbojevali!
In med najbolj zaslužnimi za to zgodovinsko dejanje ste bili ravno vi, spoštovani veterani vojne za Slovenijo! Zato bi bilo prav, da bi več kot tri desetletja po osamosvojitvi, ko ste se odločno uprli takratni JLA po predaji orožja in leto kasneje v vojni za Slovenijo brez oklevanja poprijeli za orožje, dobili svoje mesto in priznanje tudi v zgodovinskih učbenikih.
V mojih očeh in, verjamem, tudi v
očeh večine ozaveščenih državljanov, ste
takratni pripadniki in poveljniki občinskih štabov slovenske Teritorialne obrambe
pravi junaki slovenske države, saj ste bili za svojo domovino pripravljeni
žrtvovati največ – svoja življenja.
A boj za osamosvojitev ne bi bil uspešen, če
ne bi bilo pred njim vrste let oziroma desetletij nastajanja teritorialne
obrambe, ki je slovenskim fantom, skozi
poveljevanje v slovenščini ter skozi organiziranje na teritoriju novo
nastajajoče države in skozi politično ozaveščanje polagoma vtkala zavest
slovenskega vojaka.
Boj za osamosvojitev tudi ne bi bil uspešen,
če se 17. maja 1990 Teritorialna obramba oziroma 16 njenih občinskih štabov ne
bi uprlo poskusom razorožitve TO s strani centralnih, jugoslovanskih oblasti,
in, kljub uradnemu pozivu JLA, orožja niso oddali v njihova skladišča, temveč
jih skrili na varno: po občinskih skladiščih, podjetjih, celo v lastnih
domovih.
Iz poziva JLA - najprej po pregledu
skladiščnih objektov in skladiščenih sredstev ter nato po oddaji orožja, – so
oziroma ste pronicljivi opazovalci namreč že prepoznali poskuse razorožitve
republik, kot se je zgodilo v preostalih republikah nekdanje skupne države, z
izjemo Srbije in Črne gore.
Če bi Teritorialna obramba tedaj »popustila«, bi prav gotovo naša osamosvojitvena vojna
tekla drugače, saj bi se težko postavili proti JLA, ki so jo tedaj mnogi šteli
za eno najbolje oboroženih in najštevilčnejših armad v Evropi in na svetu.
17. maj je torej vaš dan, dan Združenja
veteranov za Slovenijo, ko se spominjamo leta 1990 kot »dneva zavrnitve« ukaza o oddaji orožja iz skladišč
Teritorialne obrambe. S pogumnim »ne« je najprej 16
občinskih štabov in nato še 19
štabov usodo Slovenije dobesedno vzelo v svoje roke, saj orožja niso predali
oziroma so ga naknadno tajno izvzemali iz skladišč JLA.
Po sprejemu ustavnih amandmajev, s katerimi
je tedanja Skupščina RS septembra 1990 služenje vojaškega roka in poveljevanje
slovenske Teritorialne obrambe prenesla v izključno pristojnost tedanjega
republiškega vodstva, pa so bili postavljeni tudi formalnopravni pogoji za
samozaščito našega naroda
in našega ozemlja s Teritorialno obrambo.
Le tako smo lahko Slovenci v ključnih
trenutkih zares stopili v bran svoji deželi, na kateri smo živeli in se
razvijali že stoletja. Na tej materialno-tehnični in pravni osnovi je bila
organizirana sila za zaščito slovenske samoodločbe.
In ko so prišli odločilni trenutki
osamosvojitvene vojne, ste prav vi, spoštovani veterani vojne za Slovenijo, stopili
v bran samostojnosti Slovenije. Pripadniki TO ste izvajali drzne ofenzivne akcije proti
okupatorskim enotam in objektom, napadali ste tanke, stražnice in vojašnice. Gradili ste blokade in uspešno
zaustavljali sovražnika. Osvobodili ste zavzete mejne prehode, centre zvez
in oddajnike. Ubranili ste naše kraje in mesta, obvarovali bolnišnice in ključno infrastrukturo ter – najbolj pomembno – preprečili
tisto, čemur smo bili priča kasneje na Balkanu in danes v Ukrajini.
A ob vsej moči in zanosu ob
zmagovitih akcijah ste uspeli ohraniti častivreden občutek pravičnosti in
odnosa do sočloveka – tudi do zajetih vojakov agresorske JLA, ki ste jih
posedli na vlake in ladje, s katerimi so demoralizirani zapuščali novo državo,
samostojno Slovenijo.
V srcu Slovenije pa vendarle tiči 12 bolečih
trnov, 12 izgubljenih življenj vaših kolegov, teritorialcev, ki so svoja
življenja dali za našo prihodnost, za
svobodno, demokratično Republiko Slovenijo. Med njimi kot prvi ravno moj
someščan, Brežičan, Jernej Molan.
Vsi, ki ste danes tukaj z nami, ste v
osamosvojitveni vojni ogromno tvegali, izgubili ste sodelavce, prijatelje,
nenazadnje, svoje zdravje. Zato mi dovolite, da vam kot predsednik Državnega
zbora in v svojem osebnem imenu na tem mestu izrečem globoko hvaležnost in
spoštovanje.
Ob izjemnem ponosu na naše skupne dosežke se
tri desetletja kasneje v naši Sloveniji, ki se lahko pohvali s čudovitim
naravnim bogastvom, prijaznimi in delovnimi ljudmi, ter je enakopravna,
razvijajoča se članica demokratične skupnosti evropskih narodov, srečujemo z
vprašanji in izzivi, za katere smo verjeli in upali, da so stvar preteklosti.
V minulih letih smo videli, kako krhke so
vrednote v primežu gospodarske krize, pandemije in danes vojne na pragu Evropske
unije. In videli smo, kako krhke so te vrednote v primežu politike, ki
pred demokracijo, svobodo in človekove
pravice postavi svoje strankarske cilje. Priča smo bili temu, da se v senci
sprejemanja ukrepov za obvladovanje epidemije podreja tako medije, tožilstvo,
razgrajuje policijo, ki se bolj kot s kriminalom belih ovratnikov, ukvarja s
tviti posameznikov, ki naj bi užalili generalnega direktorja policije,…
Dodatni pogon so dobili poskusi revizije
zgodovine, z izločanjem nekaterih veteranskih združenj z državne slovesnosti ob
30. obletnici osamosvojitve, citiranjem kolaborantskih pesnikov na proslavi
dneva upora proti okupatorju, s polaganjem venca kolaborantom in tako naprej.
Vedno znova se pojavljajo zlonamerne
interpretacije vloge Teritorialne obrambe, njene razorožitve, kontinuitete,
seveda politično sfabricirane in usmerjene proti nekaterim tedaj vidnim članom
TO in političnim nasprotnikom. A lažne trditve prizadenejo tako zaslužne
posameznike kot škodijo tudi ugledu celotne TO.
Zato si prizadevajmo, da bi presegli umetno
ustvarjene razlike. Ukvarjajmo se s prihodnostjo, da se ne bo prihodnost z
nami. Identificirajmo svoje cilje in jim sledimo, tako kot smo sledili
osamosvojitvenemu. Slovenija ima danes še večji razvojni potencial, kot ga je
imela leta 1991. In tudi danes za prihodnje rodove nosi upanje, kot ga je
nosila pred dobrimi 30 leti.
Danes, pred volitvami sem prepričan, da vsi
med vami vedo česa ali koga si ne želite; a to, čeprav se ponuja kot hiter in
priročen odgovor, ni dovolj. Vedeti moramo, česa si želimo in kako bomo svoje
cilje izpolnili: koliko bomo socialni, koliko bomo namenili vojski, kako bomo
skrajšali čakalne dobe v zdravstvu, koliko in od kod bomo namenili dolgotrajni
oskrbi. In če želimo več, se vprašajmo, kako bomo plačali oziroma napolnili
proračun: z višjimi davki ali s konkurenčnim gospodarskim okoljem in nižjimi
davki. Vprašati se bomo morali, kako bomo urejali migracije, ki jih bo po
nekaterih napovedih zaradi vojne v Ukrajini tudi iz Afrike še več, ker je 50-odstotno
odvisna od ukrajinskega in ruskega žita. In ne nazadnje tudi, ker ste tukaj
veterani: koliko denarja bomo namenjali vojski?
Prepričan sem, da Slovenska vojska s
ponosom nadaljuje s poslanstvom zaščite slovenskega naroda in ozemlja, kot
članica NATA pa prispeva tudi k mednarodni varnosti in miru. Zato je v
zaostrenih varnostnih razmerah skrb za kadrovsko, strokovno in materialno
izpopolnjen sestav Slovenske vojske izjemnega pomena.
Ob malo prej izrečenih kritikah, sem
prepričan, da je bil na tem področju v zadnjem obdobju narejen napredek in tudi,
da se ob dogajanju v Ukrajini tudi državljani vse bolj zavedajo, da Slovenija
potrebuje sodobno opremljeno vojsko.
To vse so vprašanja, na katera bi v tem
predvolilnem času državljani morali dobiti odgovore. Pa jih še nismo. Namreč že
majhne razlike v odgovorih na ta vprašanja, lahko povzročijo veliko politično
nestabilnost. Zato, če parafraziram besede nekdanjega predsednika: 24.4. so
dovoljene sanje, potem je pa nov dan.
Spoštovani,
bodimo ponosni, zvedavi in odločni. Gojimo
nacionalni in državni ponos. Prav tako ponos do svojih nacionalnih simbolov;
naša trobojnica je predvčerajšnjem praznovala svoj 174. rojstni dan. Pred
toliko leti je prvič zavihrala na Wolfovi ulici v Ljubljani, zato si ne smemo
dovoliti, da jo kdo omalovažuje in zahteva njeno odstranitev, tudi če je
podobna zastavi kakšne druge države.
Naj se vam še enkrat zahvalim za vaš
prispevek k samostojni Sloveniji!
Želim vam uspešen letni zbor in uspešno
delo še naprej!
