Pasti digitalizacije in starejši

Javno pismo

Digitalizacija je močno spremenila naš svet in način življenja. In v prihodnje ga bo še bolj. Prinaša nam številne prednosti, a prav z njimi se čedalje bolj  poglabljajo tudi razlike med tistimi, ki so domači z informacijsko tehnologijo, in med tistimi, ki niso. Medtem ko so mladi in mnogi v srednjih letih digitalno zasvojeni, so predvsem starejši, revnejši in neizobraženi, še globoko v analognem svetu.

 Dejstvo je, da je vsak dan več storitev na voljo v digitalni obliki. V mislih imamo bančne, poštne storitve, pa e-zdravje in e-oskrbo itd. Še malo, pa si tudi vstopnice za koncert, gledališče, kino ali športno prireditev ne bo več možno kupiti na klasičen način. Isto namreč že velja pri letalskih kartah. Rezerviraš, plačaš in kupiš jih preko spleta.

 Zato nas v Srebrni niti skrbi za tiste starejše, ki so informacijsko nepismeni ali slabo pismeni, enako tudi za vse, ki nimajo nikogar, ki bi jim lahko pri neizogibnih digitalnih storitvah pomagal, posebej v nujnih zadevah, kot je področje urejanja zdravstvenih zadev.

Že dalj časa govorimo, da se brez osnovnih veščin uporabe interneta ljudje ne morejo enakovredno udejstvovati v družbi, niti ne morejo dostopati do najnujnejših storitev.

Ko človek, ki ni digitalno opolnomočen, kupi mikrovalovno pečico, televizor, štedilnik, pralni ali pomivalni stroj, v trgovini največkrat ne dobi več pisnih navodil za njihovo priključitev in za uporabo. Rečejo jim, da so navodila dostopna na e-naslovu, natisnejo pa naj si jih sami. Prodajalcev ne zanima, če ima kupec doma računalnik in tiskalnik. In če zna zravnati z njima. Glavno je, da izdelek proda. »Digitalna nadutost« velja tudi pri nakupu mnogih avtomobilov. Prodajalci kupcem svetujejo, naj si tudi do 250 strani navodil natisnejo sami! In to ob prodaji avta, ki stane 30 tisoč evrov in več. Obstajajo tudi že lokali, ki ne sprejemajo gotovine. Imeti moraš bančno kartico ali plačilni program na svojem pametnem telefonu.  

Ta velikokrat popolnoma nepremišljena in do uporabnikov nedostojna digitalizacija, je izziv za mnoge, še posebej za starejše. Najprej zato, ker marsikje v Sloveniji širokopasovno omrežje še ni na voljo. Veliko starejših tudi nima ne pametnega telefona, ne računalnika in ne tiskalnika. In četudi bi vse to imeli, mnogi ne znajo ravnati s temi napravami in jih digitalizacija ne zanima. Zato je nedomišljeno in nespametno govoriti, da je treba te osemdesetletnike ali devetdesetletnike digitalizirati. Nekateri se pač tega ne bodo navadili, ker ne zmorejo slediti razvoju tehnologije ali pa si tega preprosto ne želijo.

Zato v Srebrni niti vztrajamo, da je potrebno vsaj še 20 do 30 let vzporedno z izobraževanjem za digitalizacijo vsakdanjega življenja ohraniti klasično analogno poslovanje. Sicer se bodo oziroma se starejši že počutijo izključene in prezrte na domala vseh področjih. In to je lahko tudi nevarno, na primer v zdravstvu.

 Pravzaprav se zaplete že pri iskanju želene telefonske številke. Papirnatih telefonskih imenikov namreč ni več, so le še v digitalni obliki. Poleg tega se še tisti, ki niso ravno računalniško nepismeni, vedno znova sprašujejo, zakaj so vsa navodila za ravnanje s tehničnimi napravami napisana tako zapleteno.

 In če se dotaknemo še zdravstvenih ustanov. Domala vsaka ima svoj računalniški program in ta je pogosto neuporaben za uporabnike. Ne le za bolnike, pogosto tudi za zdravnike. Zato sprašujemo, zakaj vsa Slovenija nima enotnih in centralno vodenih ter dostopnih evidenc oz. zdravstvenega programa. Če imajo digitalno slabše pismeni ali neopismenjeni srečo, jim na pomoč priskoči kdo od mlajših sorodnikov ali prijateljev. A kar naprej prositi za pomoč

nekoga, ki zna, je pravzaprav nadležno. V enaki zagati se znajdejo tudi v primeru, ko potrebujejo zgolj nov recept. V Srebrni niti opozarjamo, da je s tem na tankem ledu varovanje osebnih, zdravstvenih in drugih podatkov, ki jih morajo starejši deliti s svojimi mlajšimi družinskimi člani oziroma tistimi, ki jim pri teh storitvah pomagajo. 

Še bi lahko naštevali. O slabem javnem prevozu, ki onemogoča obisk zdravnika in lekarne, celo živilske in druge trgovine, saj trgovine v manjših krajih zapirajo po tekočem traku.

Naj končamo z mislijo: ne pozabimo, da gre za naše dedke, babice ali mame in očete. Oni so gradili svet, v katerem mi živimo. Ne pustimo jih samih in izključenih ter prikrajšanih za številne storitve, ki jim pripadajo, in to samo zato, ker niso digitalno dovolj opismenjenii.

Apeliramo na odločevalce, da naj imajo v hitenju digitalizirati prav vsa področja življenja v mislih še generacijo, ki danes šteje več kot šesto tisoč prebivalcev v državi, in se bo hitro povečevala. Že zdaj gre za skoraj tretjino vseh prebivalcev v  Sloveniji. Če jih je digitalno neopismenjenih 20 do 30 odstotkov, gre za veliko množico ljudi. Ki jim nihče nima pravice odvzemati dostojanstva in kakovostnega življenja.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost