Letošnja izdaja je posodobljena izdaja knjižice, ki jo je z istim naslovom leta 2007 izdal Onkološki inštitut. Priročnik Rak prostate pomembnejše informacije, povezane z žlezo prostato in rakom prostate, predstavlja v strnjeni in razumljivi obliki, ki je več kot pomoč bolnikom in njihovim svojcem ali – kot sklene recenzijo priročnika dr. Breda Škrbinc, dr. med., spec. internistične onkologije – »... sodoben, poljuden in izčrpen priročnik o raku prostate za vse generacije, ki jih tovrstna tematika zanima ...«.
Vsaka sprememba na prostati namreč še ne pomeni raka prostate, opozarja urolog asist. mag. Dejan Bratuš in poudarja, da tudi v krvi povišana vrednost PSA (prostatični specifični antigen) še ne pomeni raka prostate, ne smemo pa pozabiti, da se za določenimi znaki lahko skriva rak prostate.
»Bolnik, ki nima povečane prostate ali druge bolezni prostate, ampak zgolj fokus rakastega tkiva, bo popolnoma brez simptomov. Simptomi, ki se pojavijo, so ponavadi pridruženi zato, ker gre za populacijo starejših moških, pri kateri je pogosto prisotno tudi benigno povečanje prostate.
Povečanje prostate pa je 'odgovorno' za specifične simptome, ki jih s skupnim imenom imenujemo simptomi spodnjih sečil in se odražajo predvsem pri odvajanju seča: značilno je pogostejše uriniranje, nočno vstajanje zaradi potrebe po uriniranja, pojavi se nuja po uriniranju, možna pa je tudi krvavitev ob uriniranju. Specifični znaki raka prostate se pojavijo šele na kasnejši stopnji razvoja bolezni, ko je ta že zasejana na ostale organe. Najbolj značilen znak je bolečina v kosteh.«
Ob upoštevanju navedenih dejstev je potrebna previdnost pri - v javnosti pogostih - stereotipnih navedbah, kaj vse šteje med znake prostate, še opozarja urolog. »Večina moških pride v urološko ambulanto z napotnico zaradi povečane prostate. Urologi nato izključimo možnost raka prostate, zato da se ustrezno zdravi povečanje prostate,« začetne korake opiše dr. Bratuš.
VIDEO - Pogovor z Dejanom Bratušom, urologom iz UKC Maribor.
Pogosto se med dejavniki tveganja omenjata še način življenja (prekomerna telesna teža, zanemarjanje telesna dejavnost) in prehranske navade, pri čemer pa, kot poudarja urolog, povezava med tako imenovano evropsko in ameriško prehrano z veliko mesa in manj vlakninami z večjo pogostostjo raka prostate še ni povsem pojasnjena in znanstveno potrjena.
In kaj lahko moški sami naredijo za preprečevanje raka prostate? Po besedah dr. Bratuše veljajo splošna priporočila, ki obsegajo zdrav slog življenja z redno telesno aktivnostjo in uravnoteženo prehrano. »To pa so priporočila, ki veljajo za vse bolezni in ne specifično za raka prostate.« Presejanje vodi v odkritje več rakov in nepotrebnega zdravljenja.
Onkologinja doc. dr. Simona Borštnar dodaja: »Prehrana z veliko vsebnostjo rdečega mesa in nasičenih maščobnih kislin je povezana z večjim tveganjem za raka prostate, medtem ko mediteranska prehrana z veliko paradižnika, rastlinskega olja z nenasičenimi maščobnimi kislinami (oljčno olje), česnom in olivami zmanjšuje tveganje za raka prostate. Kot za večino kroničnih bolezni in tudi veliko rakov, je tudi za raka prostate pomembno vzdrževanje normalne telesne teže, čim več gibanja, priporoča pa se celo kozarček rdečega vina na dan.«
V Sloveniji odkrijemo več kot 70 odstotkov omejenega raka prostate; nekaj več kot 20 odstotkov je lokalno napredovalnega, v 5 odstotkih pa imajo bolniki ob diagnozi že zasevke v oddaljenih organih. Podatki še kažejo, da se pri četrtini bolnikov primarno lokalizirana bolezen z leti razširi v oddaljene organe, najpogosteje pa zaseva v kosti.
VIDEO - Pogovor s Simono Borštnar, onkologinjo iz Onkološkega inštituta v Ljubljani.
Kot že rečeno, zdravniki bolnike z neagresivnim rakom prostate (še posebej v pozni starosti) samo opazujejo. Pri lokalno napredovalem raku je zdravljenje že bolj zapleteno in gre velikokrat za kombinacijo hormonske terapije, obsevanja in tudi kirurškega zdravljenja, pojasnjuje onkologinja dr. Simona Borštnar.
Kot dodaja dr. Borštnarjeva, je veliko novega tudi na področju medikamentoznega zdravljenja. Poleg dveh novih hormonskih zdravil abirateron acetat in enzulatumid se je v zadnjem času pojavilo še nekaj novih, za katere onkologi upajo, da bodo morda dodatno pripomogli k obvladovanju že razsejane bolezni.
»Veliko se dela na področju cepiv, eno je v ZDA že registrirano kot zdravilo,« dodaja dr. Borštnarjeva.
Številne bolnike bega vprašanje, kako varna je vključitev v klinične raziskave. Kot pojasnjuje dr. Borštnarjeva, na Onkološkem inštitutu izvajajo več kliničnih raziskav, trenutno sicer nobene na področju raka prostate. »Bolniki, ki so sodelovali pri kliničnih raziskavah, imajo možnost zgodnjega dostopa do novih zdravil, ki bodo - ali pa tudi ne - čez nekaj let dostopna v določeni državi. V klinični raziskavi so bolniki izjemno skrbno in pogosto nadzorovani, v vsakem trenutku pa lahko iz raziskave izstopijo, če v njej ne želijo več sodelovati. Vsekakor je pomembno, da bolniki vedo, da se jim ni potrebno bati in da nikakor niso 'poskusni zajčki', ampak lahko s takšnim sodelovanjem le pridobijo.«
Dr. Bratuš in dr. Borštnarjeva izpostavljata tudi pomen povezovanja in dobrega sodelovanja strokovnjakov različnih strok pri obravnavi bolnika z rakom prostate. »Zadnja leta smo razvili čudovito sodelovanje. Urologi in onkologi imamo redne konzilije za bolnike, ki potrebujejo skupno obravnavo in jih lahko tudi v zelo kratkem času napotimo na Onkološki inštitut, organizirana pa so tudi redna strokovna srečanja onkologov in urologov.«
Besedilo, foto in video: Janez Platiše
