Boj Tarzana za njegovo domovino – džunglo postavlja vprašanje o odgovornosti za korporativno prilaščanje in plenjenje našega planeta ter izpostavlja pohlep kot lastnost, ki je značilna le za človeka. Kot je zapisano v igri: »Žival se naje, človek pa nagrabi. In tega mu ni nikoli dovolj.« Igralsko zasedbo Tarzana sestavljajo člani ansambla Drame: Marko Mandić (Tarzan), Maša Derganc (Jane) in Uroš Fürst (Mike).
Po besedah ravnatelja SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja je besedilo, ki je na 45. tednu slovenske drame nominirano za Grumovo nagrado, pritegnilo tudi zaradi hitrosti, s katero se igra dogaja. Ta se začne z ljubezenskim trikotnikom, drugo plast predstavlja ukvarjanje z naravo - razmislek o tem, kaj počnemo s samim seboj in naravo, tretjo razmislek o tem, koliko je v ljudeh živalskega in v živali človeškega. Igra se zaključi s podobo raja za dva, obdanega z bodečo žico, ki se v tem trenutku izkaže kot zelo aktualna.
Avtorja Roka Vilčnika pa že dalj časa navdušujejo superheroji. Začelo se je ravno s Tarzanom. Tarzan je arhetipski lik, človek iz džungle, ki je tudi izraz naše želje po vračanju k naravi. Zanimal pa ga je tudi odnos med Tarzanom in Jane in kaj se zgodi po 15 letih življenja v džungli, "ko te to, kar te je v začetku navdihovalo, začne motiti". To pa je tudi arhetip za ljubezen, ko nas stvari, ki so nas na začetku fascinirale, pozneje začnejo motiti.
Režiserko Evo Nino Lampič je pri Vilčnikovem Tarzanu navdušil tudi razvoj zgodbe. Najbolj jo je pritegnil človekov odnos do narave in njegove želje po preseganju in obvladovanju vsega živega saj meni, da je o tem (še posebej danes) vredno govoriti.
Dramaturginja Simona Hamer pa pojasnjuje, da moramo prilaščanje dobrin v dramskem delu razumeti »v kontekstu današnje neokapitalistične logike, ki si – poleg naših dreves, vode in drugih naravnih virov – prilašča tudi pravico do prihodnosti. / … / Novodobna kolonizacija oziroma t. i. kapitalski kolonializem se zažira v države skozi korporacije, mednarodne združbe, svetovne organizacije, posojilne sklade, diplomacijo, vojaška sodelovanja itn., in to ne samo v tretjem svetu, čeprav je destruktivnost sistema najbolj vidna prav na primeru Afrike.
Džungelski goloseki povzročajo (globalne!) naravne in podnebne katastrofe, na rob izumrtja pa so potisnili mnoge živalske vrste ...« Možnost rešitve v svoji drami ponudi tudi avtor Vilčnik, in sicer gre za nekakšen »novi raj«, ki temelji na skupnosti in medsebojni pomoči.
Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi scenografinja Jasna Vastl, kostumografinja Gordana Bobojević, skladatelj Boštjan Narat, oblikovalec luči Vlado Glavan, lektor Arko in asistentka scenografinje (študijsko) Tina Bonča.
Besedilo: Janez Platiše
Foto: Janez Platiše, Peter Uhan
