Tatjana Pregl Kobe pravi, da gre pri Dolenčevi fotografski razstavi za monumentalne, likovno izčiščene kadre narave in nadaljuje:
Znotraj fotografske umetnosti, oziroma umetnosti na sploh, so se skozi čas izoblikovale določene zaznave, ki favorizirajo določene podobe v odnosu do nekaterih drugih. V tej tradiciji iščejo fotografi smisel in bistvo svojega ustvarjanja tako, da se posvetijo subjektom in prostorom, ki so sami po sebi morda na videz preveč vsakdanji in nepomembni, da bi jih posebej opazili ali pa se nanje celo osredotočali, a ravno v tem iščejo izziv. Lasten, drugačen pogled. Lastno vizualno pripoved. V tem kontekstu se Oskar Karel Dolenc tokrat predstavlja s fotografijami, s katerimi je med ponovno intenzivnimi pohodi v hribe pričel veliko romantično zgodbo.
V teh njegovih fotografijah motivi narave in ljudi v njej, torej objekti vsakdanjega življenja v okolju neokrnjene narave ponovno prehajajo v umetnost in na posnetkih prikazana umetnost sočasno postaja življenje. Sicer fotograf predstavi motiv takšen kot v resnici obstaja, hkrati pa mu dejstvo, da je bil motiv izbran kot umetniški subjekt, doda neko konceptualno dimenzijo, preko katere tak motiv doseže transformacijo, ki ga iz polja vsakdanjosti premakne v polje umetnosti. Seveda lahko tudi danes vsak motiv postane umetniška predstava, vendar so bolj kot kdaj zabrisane razlike med vsebinami in različnimi umetniškimi zvrstmi. Tudi v fotografiji so se pojavile nove oblike ustvarjanja in razstavljanja umetnosti, a se pri prepoznavanju umetnosti tudi v tem vizualnem mediju brišejo meje med čutnim in razumskim. Najnovejše fotografije Oskarja Karla Dolenca, ki se je fotografiji vedno posvečal profesionalno tudi v prostem času, so iz serije njegovih poti po hribih. Prikazano fotografovo videnje in iskanje najlepšega v prečiščenih kadrih, ki jih ponuja neokrnjena narava, izluščeni so tisti motivi, ki so ga vsebinsko najbolj intimno vznemirili.
Pri tej Dolenčevi seriji fotografij je pomemben pristop, ki znotraj sodobne umetniške fotografije kaže na intimnost, na njegov notranji pogled. Kjer ni važna le barva neba in kompozicijska usklajenost s krivinami poti, temveč umirjen, ljubeč pogled na svet: cerkvica sv. Primož, cerkvica sv. Uršula, cerkvica Sveta trojica ali cerkvica na Veliki planini. Prekrasna temno nevihtna Zasavska pokrajina. Velika planina. Kamniško sedlo. Samotno, nostalgično atraktivno drevo na Planini. Pohodnik. Le tu in tam silhueta. Atraktivna pohodnica v megli. Na Lipanci. Dekle, ki na Golici opazuje polet barvitega padala. Gre za fotografovo iskanje pomenov v stvareh, ki jih same po sebi sprejemamo kot nekaj povsem običajnega, za podoben princip torej, ki velja za »ready-made« umetnost.
Nekaj postane pomembno in umetniško predvsem zato, ker se ga kot takega, preko umetniške ideje in strategije, predstavi na umetniški način preko tehničnega, likovnega in estetskega znanja. Tako Oskar Karel Dolenc preproste motive predstavlja kot monumentalne, likovno izčiščene kadre narave, ki mu – in s tem tudi nam gledalcem – služijo kot nekakšna primarna, čista in osvežujoča terapija v tem shizofrenem, zapletenem novem svetu, ko se včasih težko spopadamo z realnostjo bivanja, občutka nemoči in izgubljenosti, trpljenja soljudi in globalnega moralnega stanja človeštva.
Besedilo: Janez Platiše
Fotografije: Oskar Karel Dolenc
Nekaj postane pomembno in umetniško predvsem zato, ker se ga kot takega, preko umetniške ideje in strategije, predstavi na umetniški način preko tehničnega, likovnega in estetskega znanja. Tako Oskar Karel Dolenc preproste motive predstavlja kot monumentalne, likovno izčiščene kadre narave, ki mu – in s tem tudi nam gledalcem – služijo kot nekakšna primarna, čista in osvežujoča terapija v tem shizofrenem, zapletenem novem svetu, ko se včasih težko spopadamo z realnostjo bivanja, občutka nemoči in izgubljenosti, trpljenja soljudi in globalnega moralnega stanja človeštva.
Besedilo: Janez Platiše
Fotografije: Oskar Karel Dolenc
Vabljeni na otvoritev in ogled razstave.
OdgovoriIzbriši