Na velikem odru SNG Drama se je
pričela sezona z zanimivo gledališko
igro Svatba, Rudija Šeliga in v režiji Jerneja Lorencija, ki govori o
osemdesetih letih prejšnjega stoletja in vzpostavlja pristno povezavo med življenjem
v prejšnji skupni državi in življenjem v sedanji samostojni državi. Svatba
prikaže pozitivno in negativno plat osemdesetih, ter vzbudi nostalgijo in
sentimentalnost, pa tudi občutek tesnobe.
Svatba (1980) odpira problematiko trhlega odnosa med
duševnim zdravjem in človeško zlobo in vprašanje o humanosti v času, ko je
kriza zarezala v najranljivejše družbeno tkivo. Rudi Šeligo v Svatbi
pronicljivo izpisuje svoj izjemni vpogled v medčloveške odnose in kritično
razčlenjuje družbeno realnost. Njegov slog se giblje med realizmom in mitološko
poetizacijo, kar dodaja Svatbi univerzalnost, saj bi se lahko dogajala kjerkoli
in kadarkoli. Vendar pa se tovrstna nečloveška sprijenost dogaja tukaj in zdaj,
tudi trideset let po tem, ko je bila drama napisana.
V Svatbi je Šeligo nakazal bistven problem, ki je verjetno
precej starejši od njegovega časa, in uprizoritev ga poskuša izpostaviti s
točke, kjer se nahajamo sedaj. Sorodnost nekaterih okoliščin povezuje
osemdeseta leta z današnjim trenutkom, vendar je v marsikaterem oziru bolj
neusmiljena in podrejena neoliberalizmu, neizprosnem teptanju drugačnosti vseh
mariginalnih skupin, pomanjkanju solidarnosti in samozadostnosti 'elite', ki ne
bo mogla več dolgo vztrajati. V času, ko se bo ponovno iz razbitin preteklega
začela porajati nova priložnost in na vseh nas je odgovornost, da jo tokrat ne
zamudimo, je v članku Razpoke neke dobe zapisala Eva Kraševec,
O Svatbi
V tipično slovenskem okolju, v proletarski gostilni, se ob nedeljah zbirajo posebneži Shizofrenik, Taja, Ciganka, Korbarjeva, Grobar, Žagar in Miličnik; vsi so zdolgočaseni, nikakor ne morejo osmisliti ali napolniti praznine nedeljskega popoldneva. Na drugi strani pa sta Lenka in Jurij, duševno in telesno prizadet par, ki živi v svojem svetu, polnem nenavadne poetičnosti in miline. Onadva ne trpita zaradi pomanjkanja smisla, lahko bi celo rekli, da imata smisla, točk prešitja, preveč. Njuna goreča želja in tudi življenjski ideal, ki ju vsako sredo in nedeljo vodi do vasi, je poroka in s tem vstop v družbo, vendar pa potrditvi njune zveze nasprotujeta tako družbenosocialna kot cerkvena institucija. Ko jima zdolgočasena nedeljska družba za svojo zabavo vendarle »priredi« poroko, se lahko zgodi samo še tragedija.
Besedilo in foto: Janez Platiše
V tipično slovenskem okolju, v proletarski gostilni, se ob nedeljah zbirajo posebneži Shizofrenik, Taja, Ciganka, Korbarjeva, Grobar, Žagar in Miličnik; vsi so zdolgočaseni, nikakor ne morejo osmisliti ali napolniti praznine nedeljskega popoldneva. Na drugi strani pa sta Lenka in Jurij, duševno in telesno prizadet par, ki živi v svojem svetu, polnem nenavadne poetičnosti in miline. Onadva ne trpita zaradi pomanjkanja smisla, lahko bi celo rekli, da imata smisla, točk prešitja, preveč. Njuna goreča želja in tudi življenjski ideal, ki ju vsako sredo in nedeljo vodi do vasi, je poroka in s tem vstop v družbo, vendar pa potrditvi njune zveze nasprotujeta tako družbenosocialna kot cerkvena institucija. Ko jima zdolgočasena nedeljska družba za svojo zabavo vendarle »priredi« poroko, se lahko zgodi samo še tragedija.
Besedilo in foto: Janez Platiše
.jpg)