Minilo je že več kot 160 let, odkar velja Giselle za nesporno mojstrovino klasičnega romantičnega baleta. David Dawson, eden najbolj vznemirljivih koreografov današnjega časa, izloči to večno zgodbo iz časovne pogojenosti 19. stoletja, zato da bi jo raziskal znotraj njene brezčasnosti skozi jezik sodobnega klasičnega baleta, podoživljajoč magično paleto čustev, ki jo nudita tako klasični balet kot zgodba o čisti ljubezni.
Rita Pollachi, ki ji je zaupana vloga Giselle je povedala: "Študij predstave je bil zelo zahteven. Odkrila sem nove dimenzije, ki jih prej nisem poznala. Študij je bil nekoliko lažji, ker sva s soplesalcem Petrom Đorčevskim par in se nama ni treba pretvarjati, da se imava rada." Đorčevski (Albrecht) pa je sodelovanje z Dawsonom označil za izjemno izkušnjo, saj zna ta iz plesalca izvleči vse kar zna.
Giselle je delo, ki si prizadeva raziskati idejo ljubezni kot nekaj običajnega in neobičajnega hkrati. Opraviti imamo z ljubeznijo, ki s seboj prinaša žrtvovanje in odgovornost – gre za verovanje, ki se prenaša iz roda v rod, da posledice izdaje niso nič več zgolj osebne ali začasne, marveč univerzalne in večne. Tako se Giselle sooči s posmrtnim življenjem, polnim maščevanja, ki jo postavi pred že kar pregovorno odločitev, globoko vsajeno v brezčasno vprašanje iz klasične književnosti: pravičnost ali usmiljenje?
Ključ do kakršnega koli tolmačenja ene največjih ženskih vlog klasičnega kanona leži prav v načinu, kako se Giselle odloči. Res je, da se je na zunaj spremenila v vilo, ne pa tudi v srcu. In če je Albrecht svoje srce našel tako, da je žrtvoval njenega, nas mora Giselle prepričati s popolno plemenitostjo svojega duha. Ne reši le njega. S tem da se odpove maščevanju in ostane zvesta sebi, reši predvsem sebe. Le z Gisellino smrtjo je Albrechtu dano, da začuti življenje v vsej njegovi čistosti in strasti. V enem samem trenutku se življenje in smrt izravnata in postaneta eno.
Za Dawsona so Giselle, Albrecht in drugi liki ljudje, ki jih krasi njihova mladost, saj živijo življenja, primerljiva z življenji plesalcev, ki jih upodabljajo. Ne le da zgodbo in njene osebnosti iztrga iz njihovih časovnih okvirov, ponudi tudi svojo interpretacijo načel klasičnega baleta skozi lastno koreografsko stilistiko, raziskuje sožitje minulih in sedanjih plesnih tehnik, v katerih se preciznost in rafiniranost klasičnega baleta spretno prepletata z vzorcem nepretrganih zaporedij izbranih kombinacij gibov, uprizorjenih v brezmejnem prostoru.
Ideja univerzalnosti in brezčasja se nadalje zrcali v
popolnoma novi orkestraciji in predelavi Adamove izvirne partiture, pod katero
se je podpisal David Coleman, v novi in čisti scenografiji Arna Waltherja,
večni preprostosti oblik in kostumov Jumiko Takešime in v nasprotujočih si
razpoloženjih večno spreminjajočega se neba, ki ga pričara luč Berta
Dalhuysena.
Dawsonova Giselle je predstava, ki jo odlikujeta tako edinstvenost kot inovativen pristop. David Dawson, ki tudi tokrat ostaja zvest sebi in svojemu slogu, nam ponuja izvirno koreografijo, v kateri nazorno razkriva vir svojega navdiha.
Kratka vsebina. Dekle Giselle se brezglavo zaljubi v plemiča
Albrechta. Ta jo zapelje, čeprav je obljubljen drugi. Ob Albrechtovi prevari si
Giselle vzame življenje, Albrechta pa po njeni smrti razjeda občutek krivde in
žalosti.
Premiera bo 31. marca 2012. Ponovitve pa bodo še 2., 3., 4.,
5., 11., 12., in 13. aprila 2012.
Besedilo in foto: Janez Platiše, Robert Balen, SNG Oper in
balet Ljubljana
