Teorija dvojnega udarca in počasen razvojParkinsonova bolezen je kronična, neozdravljiva in napredujoča nevrodegenerativna bolezen možganov, ki prizadene približno odstotek ljudi nad 65 letom starosti. Nastane zaradi propadanja nevronov, ki proizvajajo dopamin, kar postopno vodi v pojav motoričnih in nemotoričnih simptomov. »Med tipične simptome sodijo tresavica, drsajoča hoja, mišice postanejo bolj toge, gibljivost se zmanjša, človek se upočasni, poslabša se tudi ravnotežje,« pojasnjuje prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Kot dodaja prof. dr. Maja Trošt, dr. med., spec. nevrologije in vodja Centra za ekstrapiramidne bolezni na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, gre za eno najpogostejših ekstrapiramidnih motenj gibanja, pri kateri ne pride do popolne ohromelosti, temveč do postopne spremembe gibanja: »To postaja manj tekoče, manj usklajeno in tudi manj učinkovito.«
Zakaj do propadanja nevronov pride, še vedno ni povsem jasno. »Omenja se vpliv okolja – zraka, vode, hrane. A hkrati vemo, da lahko dve osebi živita v istem okolju, pa bo ena zbolela, druga ne. Pomembno vlogo ima tudi genetika. Govorimo o tako imenovani teoriji dvojnega udarca – kombinaciji okoljskih dejavnikov in genetske predispozicije, ki vplivata na razvoj bolezni,« pojasnjuje prof. dr. Pirtošek.
Spremembe v gibanju in fizičnih zmožnostih se ne pojavijo čez noč. Bolnik jih praviloma opazi postopoma, skozi leta. »Pogosto rečemo, da se bolezen v posameznikovo življenje priplazi,« pravi prof. dr. Maja Trošt. Ker se najpogosteje pojavi po 60. letu starosti, ljudje prve znake pogosto pripišejo staranju in z obiskom zdravnika odlašajo.
»Kljub temu je pomembno, da ob spremembah poiščemo zdravniško pomoč. Zdravil, ki bi bolezen ustavila ali upočasnila, nimamo, lahko pa zelo veliko naredimo pri lajšanju simptomov in izboljšanju kakovosti življenja,« poudarja prof. dr. Trošt.
|