Poslanica predsednika vlade Dr. Roberta Goloba ob dnevu reformacije

Ljubljana, 31.10.2022 - Slovenci smo, kar smo, zaradi našega jezika. Brez slovenščine ni Slovencev. Brez nje ni Slovenije. Dan reformacije obeležujemo zato, da ne pozabimo, kako je temelj naše državnosti prav slovenski knjižni jezik. Tega pa predvsem dolgujemo Primožu Trubarju, protestantskemu duhovniku z Rašice, ki ga je utemeljil s prvo slovensko knjigo, Katekizmom in dodanim Abecednikom, posvečenim »vsem mladim in preprostim Slovencem«.

Zavedanje, da naša prihodnost temelji na mladih in njihovi izobraženosti, pa ni edini vir navdiha, ki ga lahko črpamo iz Trubarja. Poznamo ga namreč tudi po geslu »stati inu obstati«. Živel je v viharnih časih, ki so jih zaznamovali vojaški vpadi in grožnje iz tujine, kot tudi ideološka razklanost in obračunavanje v domovini. Velik del svojega življenja je zato preživel v izgnanstvu. Vendar pa nikoli ni izgubil ne vere vase niti v njegove »ljube Slovence«.

Zato je prav, da se v teh časih, ko nedaleč od nas znova divja vojna in ko naša blaginja ni več samoumevna, spomnimo tudi tega uporniškega in vztrajnega Trubarja. Ni nas malo in ne bo nas pobralo. Niti Slovenije, niti Evropske unije, niti naših zaveznic. Na izzive, ki so pred nami, smo pripravljeni in jih bomo prebrodili. Tako kot Trubar bomo stali in obstali. Kot narod in država, ki sta nastala iz njegove besede, drugače tudi ne moremo. 

Poslanica predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič ob dnevu reformacije

 Ljubljana, 31.10.2022 - Začeti na novo, to je bistveni in simbolni pomen dneva reformacije, ki ga vsako leto praznujemo 31. oktobra. Pomeni nov zagon in vsebinsko razmišljanje o drugačnem, bolj ljudskem. Dan reformacije je velik praznik, dela prost dan, in je namenjen spominu na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju, ki je obrodilo prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku. Izdal jo je Primož Trubar, s tem pa je obveljal za začetnika slovenščine.

Da bi prepoznali dejanski pomen, ki je obrodil prve slovenske tiskane besede, se moramo premakniti v preteklost.

»Okoli l. 1527. je Trubar, dijak-teolog, pri humanistu škofu Bonomu v Trstu. V Ljubljani se že zbirajo Lutrovi pristaši v hiši Klombnerjevi. To kulturno življenje moti glas z bojišč; Turki pustošijo Trubarjevo domovino, njegov dolenjski domači kraj; po mohaški bitki (1526) so bili zasegli vso Slavonijo ter vedno huje ugrožavali tudi slovenske dežele. Draginja je bila velika, beračev so bila polna sela in mesta. V teh težkih časih si pogrešal zadovoljnega slovenskega kmeta; graščak mu je bil vzel 'staro pravdo' (pravico); kmet se je (1515) dvignil proti svojemu gospodu, baš tudi v Trubarjevi dolenjski domovini, a popoln poraz te kmetske bune je moral zreti deček Trubar. Bilo je takrat voliti med bojem zoper Turka, med bojem zoper graščaka in med bojem zoper papeža. Trubar se je udeležil boja zoper papeža.«

Drugo bistveno razliko je iskati v vsebini reformacije.

»Trubarju je njegovo delo bilo vredno radi pozitivne verske vsebine; on in tovariši so bili iskreno in globoko pobožni možje. 'Novi reformaciji' pa izgublja ta vsebina vrednost; velja ji le oblika Trubarjeva dela, njegov 'protest'; ne velja ji njegova pozitivna, velja ji le negativna stran, ne predmet nego metoda. Prisegajoč na evangelij in na sv. pismo, smatrajoč ljudi druge veroizpovedi za Bogu sovražne ljudi, bi se Trubar čudil trditvam naših časov, češ, da je bila njegova vera le formula nove svobode, svobode vesti; ne umel bi jih. Pojmujoč pojem vere, je rekel Trubar, da o tem ne gre disputirati; tu da je treba verjeti, na onem svetu pa bomo spoznali. Bil je torej ne samo pobožen, ampak tudi globoko veren mož; veroval ni v papeža in ceremonije, a veroval je v dogme.«  

Ker je bil Trubar zagovornik deljenja dobrega med slehernika, ker je želel približati vrednote o dobrem sleherniku tudi skozi jezik, je pomenil nevarnost za ustaljeno politiko.

Danes živimo v svetu, kjer je, oziroma naj bi bila, vsaka veroizpoved stvar osebnega prepričanja. V različnih ustavah, resolucijah, listinah in drugih dokumentih je ta svoboščina označena za eno izmed osnovnih, realnost pa je na žalost še vedno začrtana v različnih odtenkih sive. Ni le dobrega in slabega, resnica je vedno nekje vmes. Temu je namenjen tudi dan reformacije. Da te resnice iščemo in jih, vsaj upamo, nekoč tudi najdemo.

Vsem iskrene čestitke ob dnevu reformacije.

1 Oba citata povzeta po https://sl.wikisource.org/wiki/Trubarjev_zbornik.

Predsednik Pahor se je udeležil slovesnosti ob 100-letnici samostojnosti Evangeličanske cerkve na Slovenskem

Murska Sobota, 31.10.2022 - Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes, na dan reformacije, v Evangeličanski cerkvi Martina Luthra v Murski Soboti udeležil osrednje slovesnosti in bogoslužja ob 100. obletnici ustanovitve Prekmurskega evangeličanskega senioriata na kateri je imel slovesnostni govor.

Ustanovitev samostojne upravne enote Evangeličanske cerkve 2. februarja 1922 je pomenila konec priključenosti madžarski cerkvi in začetek samostojnosti Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem. Tako je bil postavljen temelj za njen nadaljnji razvoj.

Celotni govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Velja govorjena beseda!

Spoštovani gospod škof, mag. Leon Novak,
spoštovani gospod inšpektor Bojan Prosič,
visoki gostje,
gospe in gospodje.

Zgodovina protestantizma na Slovenskem je dolga, pomembna in slavna, prav tako kot zgodovina samostojne evangeličanske cerkve. Je del naše raznolike narodne in nacionalne identitete.

Za zadnjih 100 let ne morem pričevati, lahko pa veliko povem o zadnjih 10 letih, ko sem kot predsednik republike z Evangeličansko cerkvijo augsburške veroizpovedi v Sloveniji veliko in dobro sodeloval, zato sem vam hvaležen, da ste me ob tej pomembni obletnici vnovič povabili k besedi. To mi veliko pomeni.

Stoletje samostojne evangeličanske cerkve stoji na žlahtnih vrednotah strpnosti, sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in solidarnosti – vrednotah, ki niso vezane izključno na veroizpoved, marveč tudi na človekov značaj, značaj naše skupnosti, narodne in državljanske.

Prav tako tudi protestantizem ni le stvar Prekmurja, ampak s svojim pomenom za slovensko kulturo in slovensko knjigo pripada celotni Sloveniji. Dan reformacije je praznik vseh Slovenk in Slovencev.

Da je avtohtona slovenska evangeličanska krščanska skupnost del vseslovenske narodne zavesti, so pomembno pripomogli preminuli škof Geza Erniša, nekdanji škof Geza Filo in aktualni škof Leon Novak. Pod njihovim vodstvom je evangeličanska skupnost delovala in deluje povezovalno, v stiku z mednarodnim okoljem, verskim in laičnim, pa utrjuje in povečuje ugled svoje domovine.

Ob tej priložnosti vsem izražam hvaležnost za poslanstvo, ki ga kot verski voditelji nosite v družbi in odlično opravljajo. Takšen zgled družba potrebuje.

Naj ob koncu spomnim na besede pokojnega Geze Erniše, ki mi je v času, bolj mirnem od današnjega, rekel »Brez miru med religijami tudi v svetu ne bo miru.«

S temi modrimi besedami v srcu sem povabil predstavnike največjih verskih skupnosti v Sloveniji, da se mi 23. avgusta letos pridružijo na Kongresnem trgu v Ljubljani ob Spomeniku žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanim žrtvam, kjer smo se skupaj, v evropskem duhu sožitja, poklonili spominu na žrtve. Hvaležen sem vam, spoštovani gospod škof, da ste moje vabilo ljubeznivo sprejeli.

Takšna slovesnost je potekala prvič v zgodovini Slovenije, ljudje pa so jo zelo dobro sprejeli. Nosila je pomembno sporočilo miru in sožitja ob reformacijski misli, da je svoboda posameznika relativna, njegova odgovornost za storjena dejanja pa absolutna. To se mi zdi še posebej v tem času zelo pomembno vedeti in živeti.

Z iskreno željo, da ta sporočila postanejo večna v naši zavesti in dejanjih, in z mislijo, ki jo je v pridigi ob inavguraciji 1. decembra 2019 poudaril škof Novak, »da bi bila domovina varen pristan za vse, brez razlike,« vam želim čestitam ob jubileju in vam želim vse najboljše tudi v prihodnje.

Vir: UPRS
Foto: Daniel Novakovič/STA.