Božična poslanica predsednika države dr. Danila Turka

"Še nekaj ur nas loči od božičnega večera. Še nekaj ur in sedli bomo za božično mizo, v družinskem krogu, skupaj z našimi najbližjimi. To je čas, ki ga imenujemo naš največji družinski praznik.

Hkrati pa je božični večer tudi čas, ko mislimo na druge, ko mislimo na bližnje in zlasti vse tiste, ki potrebujejo našo pomoč - na bolne, osamljene, vse tiste, ki jih je kriza še posebej prizadela. Naj bo ta večer tudi večer naše solidarnosti in razmislimo, kaj lahko še storimo, da bomo pomagali drugim.

Bodimo pa tudi samozavestni. Živimo v časih, ki niso lahki. V teh časih je prav, da drug drugemu pomagamo in da se zavemo, da smo kakšne težke čase v preteklosti že premagali in da bomo tudi tokrat to zmogli.

Želim prijeten božični večer vsem. Veliko dobrih občutkov in veliko prijetnega!"

vir: up
.

Božična poslanica nadškofa dr. Antona Stresa

Msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference.
vir: tu sšk

.

Nedotaknjeni božič

V največjih stiskah ostaja v nas nedotaknjen praznični prostor, v katerem najdemo zavetje.

Za praznike je mnogim ljudem zelo hudo. Pogosto predvsem zato, ker pričakujemo, da nam mora zaradi datuma na koledarju življenje podariti kaj posebno lepega. Toda praznik na koledarju je le vabilo: kliče nas, naj se prebudimo in dvignemo svojo prazničnost.

Prazničnost doživljamo, če se odločamo za konkretne korake, ki nam prinašajo mir, spravo, upanje in vero. A ni treba, da se lotimo velikih in zapletenih podvigov.
Dovolj je en sam popoln trenutek, eno samo dejanje iz srca, pa bodo praznični dnevi razsvetljeni.

Ustvarimo ta čisti hip in bodimo hvaležni zanj … ker ugasne, če bomo rekli, da je premalo. Prazničnost je naša notranja možnost, ne ustvarjajo jo okoliščine, tako kot je tudi ne uničujejo.

Veliko stvari se dogaja, ki ne dajejo miru in varnosti, a prav zato imamo priložnost, da iščemo v sebi, kar nismo še nikoli. Praznik ustvarjamo, ko se v telesu in duhu vračamo v nedotaknjeno, obsijano počutje notranje zbranosti.

Nekaj globoko v nas je skrito, kar se nikoli ne pusti omračiti.
V trepetanju in hromečem strahu je nekje majhno, sveto zaledje, ki ostaja osvobojeno in nepremagljivo.Med dogodki, ki režejo noge in tolčejo po srcu, vedno ostaja nekje v nas prostor za olajšanje in preboj zelenja skozi kamen.

Ko se pustimo dotakniti svoje prazničnosti, postanemo spet otroci. Šele tedaj s sijočimi očmi zagledamo darilo, ki je pred nami.

Vsem voščim, da bi doživeli svojo obdarjenost in jo ponesli naprej kot seme za svoj novi in bogatejši čas.

Alenka Rebula
.