Javno pismo
Digitalizacija je močno spremenila
naš svet in način življenja. In v prihodnje ga bo še bolj. Prinaša nam številne
prednosti, a prav z njimi se čedalje bolj
poglabljajo tudi razlike med tistimi, ki so domači z informacijsko
tehnologijo, in med tistimi, ki niso. Medtem ko so mladi in mnogi v srednjih
letih digitalno zasvojeni, so predvsem starejši, revnejši in neizobraženi, še
globoko v analognem svetu.
Dejstvo je, da je vsak dan več
storitev na voljo v digitalni obliki. V mislih imamo bančne, poštne storitve,
pa e-zdravje in e-oskrbo itd. Še malo, pa si tudi vstopnice za koncert,
gledališče, kino ali športno prireditev ne bo več možno kupiti na klasičen
način. Isto namreč že velja pri letalskih kartah. Rezerviraš, plačaš in kupiš
jih preko spleta.
Zato nas v Srebrni niti skrbi
za tiste starejše, ki so informacijsko nepismeni ali slabo pismeni, enako tudi
za vse, ki nimajo nikogar, ki bi jim lahko pri neizogibnih digitalnih storitvah
pomagal, posebej v nujnih zadevah, kot je področje urejanja zdravstvenih zadev.
Že dalj časa govorimo, da se
brez osnovnih veščin uporabe interneta ljudje ne morejo enakovredno
udejstvovati v družbi, niti ne morejo dostopati do najnujnejših storitev.
Ko človek, ki ni digitalno
opolnomočen, kupi mikrovalovno pečico, televizor, štedilnik, pralni ali
pomivalni stroj, v trgovini največkrat ne dobi več pisnih navodil za njihovo priključitev
in za uporabo. Rečejo jim, da so navodila dostopna na e-naslovu, natisnejo pa
naj si jih sami. Prodajalcev ne zanima, če ima kupec doma računalnik in
tiskalnik. In če zna zravnati z njima. Glavno je, da izdelek proda. »Digitalna
nadutost« velja tudi pri nakupu mnogih avtomobilov. Prodajalci kupcem svetujejo,
naj si tudi do 250 strani navodil natisnejo sami! In to ob prodaji avta, ki
stane 30 tisoč evrov in več. Obstajajo tudi že lokali, ki ne sprejemajo
gotovine. Imeti moraš bančno kartico ali plačilni program na svojem pametnem
telefonu.
Ta velikokrat popolnoma nepremišljena
in do uporabnikov nedostojna digitalizacija, je izziv za mnoge, še posebej za
starejše. Najprej zato, ker marsikje v Sloveniji širokopasovno omrežje še ni na
voljo. Veliko starejših tudi nima ne pametnega telefona, ne računalnika in ne
tiskalnika. In četudi bi vse to imeli, mnogi ne znajo ravnati s temi napravami
in jih digitalizacija ne zanima. Zato je nedomišljeno in nespametno govoriti,
da je treba te osemdesetletnike ali devetdesetletnike digitalizirati. Nekateri
se pač tega ne bodo navadili, ker ne zmorejo slediti razvoju tehnologije ali pa
si tega preprosto ne želijo.
Zato v Srebrni niti vztrajamo,
da je potrebno vsaj še 20 do 30 let vzporedno z izobraževanjem za
digitalizacijo vsakdanjega življenja ohraniti klasično analogno poslovanje. Sicer
se bodo oziroma se starejši že počutijo izključene in prezrte na domala vseh
področjih. In to je lahko tudi nevarno, na primer v zdravstvu.
Pravzaprav se zaplete že pri iskanju
želene telefonske številke. Papirnatih telefonskih imenikov namreč ni več, so
le še v digitalni obliki. Poleg tega se še tisti, ki niso ravno računalniško
nepismeni, vedno znova sprašujejo, zakaj so vsa navodila za ravnanje s tehničnimi
napravami napisana tako zapleteno.
In če se dotaknemo še
zdravstvenih ustanov. Domala vsaka ima svoj računalniški program in ta je
pogosto neuporaben za uporabnike. Ne le za bolnike, pogosto tudi za zdravnike.
Zato sprašujemo, zakaj vsa Slovenija nima enotnih in centralno vodenih ter
dostopnih evidenc oz. zdravstvenega programa. Če imajo digitalno slabše pismeni
ali neopismenjeni srečo, jim na pomoč priskoči kdo od mlajših sorodnikov ali
prijateljev. A kar naprej prositi za pomoč
nekoga, ki zna, je pravzaprav
nadležno. V enaki zagati se znajdejo tudi v primeru, ko potrebujejo zgolj nov
recept. V Srebrni niti opozarjamo, da je s tem na tankem ledu varovanje
osebnih, zdravstvenih in drugih podatkov, ki jih morajo starejši deliti s
svojimi mlajšimi družinskimi člani oziroma tistimi, ki jim pri teh storitvah
pomagajo.
Še bi lahko naštevali. O slabem
javnem prevozu, ki onemogoča obisk zdravnika in lekarne, celo živilske in druge
trgovine, saj trgovine v manjših krajih zapirajo po tekočem traku.
Naj končamo z mislijo: ne
pozabimo, da gre za naše dedke, babice ali mame in očete. Oni so gradili svet,
v katerem mi živimo. Ne pustimo jih samih in izključenih ter prikrajšanih za številne
storitve, ki jim pripadajo, in to samo zato, ker niso digitalno dovolj opismenjenii.
Apeliramo na odločevalce, da naj imajo v hitenju digitalizirati prav vsa
področja življenja v mislih še generacijo, ki danes šteje več kot šesto tisoč prebivalcev
v državi, in se bo hitro povečevala. Že zdaj gre za skoraj tretjino vseh
prebivalcev v Sloveniji. Če jih je
digitalno neopismenjenih 20 do 30 odstotkov, gre za veliko množico ljudi. Ki
jim nihče nima pravice odvzemati dostojanstva in kakovostnega življenja.
Društvo Srebrna nit – Združenje
za dostojno starost
