 |
| Z leve: dr. Janko Kos, Sergij Šlenc, Borut Pahor, dr. Ana Kranjc in dr. Janez Gabrijelčič. |
Ljubljana, 11.06.2019 - Zlati red za zasluge je prejel
dr. Janko Kos za izjemni znanstveni in kulturni opus ter življenjsko delo na področju primerjalne književnosti. Red za zasluge sta prejela
dr. Janez Gabrijelčič za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje pri nas in v tujini in
dr. Ana Kranjc za velik prispevek k razvoju izobraževanja odraslih v Sloveniji in drugje ter pri uveljavitvi Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Medaljo za zasluge pa je prejel
Sergij Šlenc za izjemni prispevek k povezovanju med italijanskim in slovenskim narodom predvsem na jezikovnem in literarnem področju.
Utemeljitve:
Za izjemni znanstveni in kulturni opus ter življenjsko delo na področju primerjalne književnosti prejme dr. Janko Kos zlati red za zasluge.
Akademik dr. Janko Kos, literarni zgodovinar, teoretik, kritik, publicist in urednik, velja za enega utemeljiteljev komparativistike pri nas. S svojim znanstvenoraziskovalnim delom in željo po jasnem kategoriziranju je orisal duh časa, v katerem živimo, ter opredelil tokove in smeri, ki so oblikovali slovensko kulturo od postsocializma do postmodernizma. Z impresivnim opusom znanstvenih in strokovnih objav ter življenjskim delom na ljubljanski Filozofski fakulteti se je akademik dr. Janko Kos v slovenski literarni prostor vpisal med njegova vodilna imena.
 |
| Akademik dr. Janko Kos. |
Dr. Janko Kos se je rodil leta 1931 v Ljubljani. Odraščal je ob očetu kiparju, svobodomiselnem Tinetu Kosu, in materi, učiteljici z veliko ljubeznijo do branja in literature: po materi je spoznaval ljubljansko meščansko okolje, po očetu pa tamkajšnje umetniške kroge. Takšna priprava na življenje mu je privzgojila zmožnost za široko videnje in odprto umevanje sveta in okolja.
Po šolanju na ljubljanski klasični gimnaziji je študiral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1969 tudi doktoriral. Po diplomi je najprej delal pri Državni založbi Slovenije, med letoma 1959 in 1965 je bil dramaturg Lutkovnega gledališča v Ljubljani, nato do leta 1970 gimnazijski profesor na ljubljanski VII. gimnaziji. Leta 1970 je bil pri Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo izvoljen za izrednega profesorja, leta 1975 pa za rednega profesorja, in to je ostal vse do upokojitve leta 1998. V tem času je bil dvakrat predstojnik oddelka, večkrat član Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje, nazadnje tudi član Nacionalnega kurikularnega sveta in član Sveta za visoko šolstvo. Več let je bil predsednik uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije.
Akademik dr. Janko Kos je bil leta 1977 izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član akademije je postal leta 1983. Bil je upravnik Inštituta za slovensko književnost in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in pozneje predsednik njegovega znanstvenega sveta, bil je glavni urednik Literarnega leksikona in predsednik uredniškega odbora za znanstveno kritično izdajo Brižinskih spomenikov.
Zavezanost delu je med osrednjimi vodili življenja akademika dr. Janka Kosa. Za svojo dolžnost ima narediti, za kar je nadarjen. Osredotoča se na odnose med slovensko književnostjo in drugimi evropskimi književnostmi, vzporedno s tem se ukvarja s historičnimi vprašanji posameznih literarnih zvrsti. Pomembno je prispeval k razlagi pesniškega dela in razvoja Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Matije Čopa in Valentina Vodnika. V literarni zgodovini se je posvetil raziskovanju evropske literature od razsvetljenstva in romantike do modernizma in postmodernizma, razvoju svetovnega romana od orientalskih do ameriških avtorjev. V slovensko literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko in raziskoval delitev literarne zgodovine na obdobja. Metodo literarne zgodovine je dopolnil z upoštevanjem duhovnozgodovinskih prvin, v teoriji znanosti se je posvečal razmerju med znanostjo in ideologijo, med filozofijo umetnosti in estetiko, med znanostjo in vero.
Izsledke njegovih znanstvenih proučevanj je mogoče najti v širši, strokovni in šolski javnosti, v pregledih slovenske in svetovne književnosti, enciklopedičnih prispevkih in leksikonskih geslih. Je avtor številnih razprav in knjig s področja literarne zgodovine, estetike in filozofije, pa tudi več srednješolskih učbenikov za književnost ter dveh avtobiografij, Umetniki in meščani in Ideologi in oporečniki.
Je prejemnik številnih nagrad in priznanj: leta 1986 je s sodelavci prejel nagrado Kidričevega sklada, leta 1988 mu je bil podeljen red zaslug za narod s srebrnimi žarki, ljubljanska univerza mu je leta 1999 podelila naziv zaslužni profesor, od Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je leta 2003 prejel veliko priznanje za pedagoško delo, dve leti prej pa je prejel tudi prestižno Zoisovo nagrado za življenjsko delo.
Prav zaradi znanstvene odličnosti in neusahljive, iskrene ljubezni do literature, ki jo akademik dr. Janko Kos goji od zgodnjega otroštva, več generacij Slovencev odlično pozna svoje največje literarne ustvarjalce in njihovo delo. Njegov izjemen ustvarjalni opus je spoštljiv in veličasten poklon velikanom slovenskih umetnostnih besedil, obenem pa predvsem dragoceno darilo slovenskemu narodu in njegovim prihodnjim generacijam.
Zdi se, da je bibliografija akademika dr. Janka Kosa nekakšen odtis njegove prehojene poti in razumevanja bralčevega odnosa do zapisanega. Dela akademika dr. Janka Kosa so pisana sistematično, a vsebinsko tankočutno, zato jih Slovenci, začenši s srednješolci, tako dobro sprejemamo. Že več kot pol stoletja akademik dr. Janko Kos brezčasna sporočila poezije in proze spretno približuje različnim generacijam vedoželjnih govorcev slovenskega jezika, ne da bi jih pri tem prikrajšal za intimno doživljanje prvotnih zapisov. Prav to izkazuje njegovo veličino literarnega teoretika in spoštovanje, ki ga kot bralec ohranja do literarnih del, ki jih raziskuje in o njih pripoveduje.
Republika Slovenija z najvišjim državnim odlikovanjem izkazuje spoštovanje in hvaležnost akademiku dr. Janku Kosu za njegovo bogato in vsestransko ustvarjalno delo, ki ima izjemno vrednost za slovenski narod in ohranitev njegove literarne dediščine.
Za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje pri nas in v tujini prejme dr. Janez Gabrijelčič red za zasluge.
Dr. Janez Gabrijelčič, doktor ekonomskih znanosti, je bil rojen leta 1939 v Novem mestu. Kjer koli je deloval, je pustil vidno sled svojega dela. Je duhovni vodja forumov odličnosti in mojstrstva, aktiven član Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, častni občan Mestne občine Novo mesto in častni občan Občine Trebnje. Iz vseh njegovih dejavnosti in zanimanj je zrasla Rastoča knjiga, katere idejni vodja in nosilec zamisli ter vseh nadaljnjih nadgradenj je prav dr. Gabrijelčič.
 |
| Dr. Janez Gabrijelčič. |
Že kot ekonomist, zaposlen v Pionirju v Novem mestu, je spodbujal trajno izobraževanje in vseživljenjsko učenje s projektom Pionirka in podprojektom Rastoča knjiga. Ideja je zorela, ko je bil zaposlen na Računskem sodišču Republike Slovenije, izvirno vsebino rastoče knjige je razvijal na podlagi kulturnih, gospodarskih in znanstvenih dosežkov Slovencev. S to vsebino je pridobival nove somišljenike in zamisel vse bolj spreminjal v vseslovensko gibanje, ki ga je nazadnje pod svoje skrbništvo vzel Državni svet, aktivno vlogo v njem pa imajo še Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter Mestna občina Ljubljana.
Projekt Rastoča knjiga je slovenska posebnost, dr. Janez Gabrijelčič pa ji je dal tudi svetovno razsežnost z Združenimi rastočimi knjigami sveta, katerih središče je v neposredni bližini Navja v Ljubljani, pokopališča velikanov slovenske kulture. Prva je k Rastoči knjigi pristopila Rusija s Tolstojevo Vojno in mir, letos se ji je kot 13. država pridružila Češka z najslovitejšim disidentskim esejem Vaclava Havla, Moč nemočnih. Dr. Gabrijelčič zamisel Rastoče knjige nenehno nadgrajuje, pravkar snuje Družinske rastoče knjige, leta 2018 pa je Ljubljana gostila tudi prvi mednarodni festival Rastoče knjige in Združenih rastočih knjig sveta. Festival je predstavil dejavnosti osnovnih šol, društev, lokalnih skupnosti in organizacij, ki so vključeni v projekt.
Če bi hoteli celovito prikazati dejavnost in ustvarjalnost dr. Janeza Gabrijelčiča, bi rekli, da si vse življenje prizadeva za osebnostno rast: od kakovosti k odličnosti stremi na vseh področjih človekovega ustvarjanja in življenja.
Dr. Janez Gabrijelčič je človek vrednot, pri tem pa ostaja skromen. Republika Slovenija mu je hvaležna za njegovo delo in mu z državnim odlikovanjem izkazuje spoštovanje in zahvalo. S tem dobivajo potrditev njegove besede: »Preberi, napiši. Misli. Deluj. Delaj dobro, bolje, najbolje.«
Za velik prispevek k razvoju izobraževanja odraslih v Sloveniji in drugje ter pri uveljavitvi Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje prejme dr. Ana Krajnc red za zasluge.
Prof. dr. Ana Krajnc, zaslužna profesorica ljubljanske univerze, se zavzema za to, da bi starost zaznali kot civilizacijski dosežek, in ne kot grožnjo človeštvu. Je utemeljiteljica slovenske andragogike, vede o učenju in izobraževanju odraslih.
 |
| Prof. dr. Ana Krajnc. |
Rodila se je leta 1938 v Ustju pri Ajdovščini in se po končani osnovni šoli in gimnaziji vpisala na študij pedagogike in psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in na začetku svoje poklicne poti je opozorila na izobraževalno prikrajšanost odraslih in zaznala, da odrasli potrebujejo dodatna izobraževanja, če želijo uresničiti svoje cilje ter graditi svojo osebno in poklicno kariero. Svoje teoretsko znanje je usmerila v oblikovanje prvega velikega razvojnega projekta Funkcionalna pismenost v Sloveniji, kjer je poudarjala cilj, in ne začetnega znanja oseb pred izobraževanjem.
Tako je leta 1976 najprej uvedla nov predmet v študij pedagogike, leta 1993 pa še samostojni študij andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Za njeno delo je značilno, da prepleta poglobljeno raziskovanje z iskanjem novih rešitev v praksi. Z raziskovalnim delom je potrdila teze, da izobraževanje odraslih prispeva k socialni aktivnosti in vključenosti. Sodelovala je pri ustanovitvi Andragoškega centra Slovenije, razvoju mreže študijskih krožkov, vodila je Andragoško poletno šolo, v okviru katere ji je med drugim uspelo v Slovenijo pripeljati ugledne tuje predavatelje, ki so skupaj s prebivalci razvijali zamisli o lokalnem razvoju v času globalizacije. Zamisel o akademskem gostovanju na podeželju in globalizaciji se je uresničevala v ruralnem okolju Vipavske doline. Bila je soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je prerasla v največjo mrežo neformalnega izobraževanja v Sloveniji. Izjemen je tudi njen prispevek na področju usposabljanja ključnih strokovnjakov in prostovoljcev, ki prispevajo k povezovanju izobraževanja starejših z lokalnim razvojem. Prof. dr. Ana Krajnc še vedno sodeluje z mnogimi tujimi univerzami in kot raziskovalka največ pozornosti namenja spodbujanju izobraževanja. V zadnjem času se ukvarja s solidarnostjo med generacijami in podpira vse tiste oblike izobraževanja, ki omogočajo dialog in povezujejo skupnost. Zaradi njenega obsežnega dela je slovensko izobraževanje odraslih umeščeno v mednarodni prostor. Spoznanja o pomenu temeljne izobrazbe in vlogi učiteljev v programih za razvoj pismenosti, ki jih je dr. Krajnc širila med praktiki in teoretiki v zadnjih štiridesetih letih, so danes osrednja tema evropskih in nacionalnih politik ter mednarodnih raziskav.
Za svoje požrtvovalno delo je leta 1988 prejela Žagarjevo nagrado, leta 1999 pa veliko priznanje Filozofske fakultete. Objavila je tudi nekaj samostojnih knjižnih del.
Za obsežno, inovativno, humanistično naravnano in praktično delo na področju izobraževanja starejše generacije, zaradi katerega so se spremenile številne ustanove in njihova vsakodnevna praksa ter se odpirali novi pogledi, profesorica dr. Ana Krajnc prejema visoko odlikovanje Republike Slovenije.
Za izjemni prispevek k povezovanju med italijanskim in slovenskim narodom predvsem na jezikovnem in literarnem področju prejme Sergij Šlenc medaljo za zasluge.
Sergij Šlenc se je rodil 21. novembra 1928 v Ilirski Bistrici. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz nemškega in italijanskega jezika. Po diplomi je nekaj let poučeval slovenski in nemški jezik na osnovni šoli v Ilirski Bistrici, leta 1961 pa je bil imenovan za lektorja za sodobni italijanski jezik na Filološki fakulteti v Beogradu, leta 1973 pa je postal lektor za italijanski jezik na oddelku za romanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve leta 1989.
 |
| Pedagog Sergij Šlenc. |
Ker je kot otrok, ki je odraščal na zasedenem Primorskem, doživel italijanski fašizem in njegovo nasilno raznarodovanje, je že zgodaj spoznal, da je treba razlikovati med italijanskim jezikom in italijansko literaturo ter zlorabami, ki so se sicer dogajale v tem jeziku, vendar so pomenile primitivno zanikanje italijanske kulture.
Pri svojem pedagoškem delu se je zato trudil poleg italijanskega jezika in njegovih raznolikih izraznih možnosti študente seznaniti tudi s širšo razsežnostjo italijanske kulture. Prizadeval si je pokazati, da je jezik odraz kulture in da je mogoče prodreti vanjo ter spoznati njen polni obseg le s temeljitim in celovitim jezikovnim znanjem. Ob tem je hitro spoznal, da je za to potreben kakovosten ter dovolj podroben in zanesljiv slovar sodobnega italijanskega jezika. V prepričanju, da je veliki slovar narodova izkaznica, ki ne kaže le njegove omike in odprtosti, temveč tudi zmožnosti, da se postavi ob bok jezikom številčnejših narodov, se je lotil dela. Sprva je imel skromnejše ambicije, ki so razumljive, saj je delal sam, nato pa je kmalu ugotovil, da ne potrebujemo še enega običajnega majhnega ali srednje velikega slovarja, temveč pravi veliki slovar italijansko-slovenskega jezika. Delal je z energijo in vizionarstvom piscev velikih slovarjev, kakršna sta bila Maks Pleteršnik in Fran Wiesthaler. Ob tem je treba poudariti, da slovarsko delo ne pomeni le zbiranja besed in iskanja njihovih pomenov v že obstoječih slovarjih. Pomeni predvsem branje različne leposlovne in strokovne literature, iz katere je mogoče povzeti pomen posameznih besed, njihovo aktualnost in uporabnost.
Sergiju Šlencu je z neumorno vnemo, ki je bila pogosto na meji človeških moči in potrpljenja družinskih članov, uspelo delo končati in veliki italijansko-slovenski slovar je izšel leta 1997 pri Državni založbi Slovenije ter bil drugič natisnjen leta 2001. Slovar ima okrog devetdeset tisoč gesel in podgeselskih iztočnic. Njegov poudarek je na sodobnem italijanskem jeziku, poleg vsakdanjih besed pa vsebuje tudi strokovno izrazje s področja naravoslovja, tehnike, ekonomije, humanistike, družboslovja in prava. Slovar navaja številne primere besednih zvez, rabe, pregovorov in rekov.
Opogumljen z dokončanjem italijansko-slovenskega slovarja se je Sergij Šlenc lotil še velikega slovensko-italijanskega slovarja. Delo ni pomenilo preproste preobrnitve italijansko-slovenskega slovarja, marveč samostojno delo iskanja ustreznic, besednih zvez, primerov neposredne in metaforične rabe ipd. Veliki slovensko-italijanski slovar je izšel leta 2006. Vsebuje več kakor sto tisoč gesel in podgesel. Besedišče slovarja zajema splošno, strokovno in znanstveno izrazje. V slovarju so pojasnjene tudi kratice ter lastna osebna in zemljepisna imena, vanj pa je vključena tudi pogovorna in narečna raba besed.
Z obema slovarjema je Sergij Šlenc zgradil trden in trajen most med slovensko in italijansko kulturo. S tem je pomembno prispeval k naši jezikovni kulturi ter zbližanju slovenskega in italijanskega naroda. Hkrati je zamejskim Slovencem, ki se šolajo v italijanskem jeziku, olajšal stik z zahtevnejšim slovenskim izrazjem.
Poleg tega je s prevodi v italijanščino, npr. monografij o Ljubljani, umetniških spomenikih na Slovenskem, o slovenski obrti, Plečniku itd., pomembno prispeval k prepoznavnosti slovenske kulture v italijansko govorečem okolju.
Vir: UPRS
Foto: Daniel Novakovič/STA
