Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos veliko noč obhajamo 4. aprila.
Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja:
razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ
(prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več
prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele
začenja. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar
pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju,
ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za
uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v
polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od
smrti.
Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal
svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila
osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.
Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino,
ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame
dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v
smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.
Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj
oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji
dokazal svojo istovetnost. Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po
lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).
Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je
presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni
materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.
Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z
Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.
Aleluja
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani
izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah,
kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo
pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star
bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na
začetku in na koncu psalmov.
Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo,
zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred
največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne
zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v
gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne
izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu:
ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne
najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.
Staro ime za veliko noč je pasha,
ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18).
Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in
bomo peli večno alelujo.
Velikonočni ponedeljek
Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero
v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se
skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o
Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani
povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago
življenja. Zaradi letošnje epidemije tradicionalni obiski na ta dan odpadejo in
jih lahko nadomestimo s klicem ali prazničnim sporočilom.
Vir: RKC
