V Kliničem centru Ljubljana so obiski zopet dovoljeni

Iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) so sporočili, da se je epidemiološka situacija v zadnjih dneh umirila, zato so z današnjim dnem popolnoma ukinili omejitev oziroma prepoved obiskov.

Od 15. februarja naprej so obiski mogoči tudi na Kliničnem oddelku za kardiologijo Interne klinike. Obiski so odslej lahko vsak dan med 15. in 19. uro.

Dokler se epidemološka situacija virusnih obolenj popolnoma ne umiri za vse oddelke ostaja omejitev, da pacienta lahko obišče samo po ena zdrava oseba za pol ure.

UKC Ljubljana ponovno prosi in poziva vse obiskovalce, ki želijo obiskati svoje sorodnike, prijatelje ali znance, da upoštevajo tudi vse higienske ukrepe. Umivanje in dezinficiranje rok.
.

Obiski v glavni stavbi UKC Ljubljana so prepovedani

Iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani so nam sporočili, da so od 4. februarja dalje, do nadaljnjega obvestila prepovedani obiski za vse, ki želijo obiskati svoje sorodnike ali prijatelje na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Obiske so prepovedali zaradi pojava sezonske virusne črevesne bolezni (driske).



S tem ukrepom želijo zaščititi hospitalizirane paciente, oziroma preprečiti širitev te bolezni. Vodstvo UKCL je s Službo za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb sprejelo potrebne ukrepe za omejitev širjenja bolezni.
.

Zakon o prostovoljstvu je sprejet

Poslanke in poslanci so v četrtek, 3. februarja, brez glasu proti sprejeli dolgo pričakovani Zakon o prostovoljstvu. Že v torek so na drugem branju vse stranke pozdravile in podprle sprejem zakona, ki prvič sistemsko ureja področje prostovoljstva. Zakon opredeljuje prostovoljstvo kot družbeno koristno brezplačno delo. Prostovoljci bodo o pridobljenem znanju prejeli potrdilo. Novost, ki se uvaja v pravni red na obravnavanem področju, je poenotenje in sistematično vodenje evidenc o prostovoljcih in opravljenem prostovoljskem delu. vir:prostovoljstvo

Mnoge mlade ženske od sebe zahtevajo preveč. Kaj jih žene?

Zakaj si nekatere postavijo nemogoč cilj? Zakaj se oklepamo iluzije, da zmoremo, s tako silo? Ciljati previsoko vzdržuje iluzijo (in olajšanje ob tem prividu), da bomo nekoč kos vsemu, pa če se le trudimo in prisilimo dati vse od sebe.

Mlada mati, ki je »na koncu z živci«, bo odklonila pomoč, ker kljub stiski noče doživljati dejstva, da res ne more. Že misel, da RES NE ZMORE, ji je neznosna. To je otroško odzivanje, obramba otroka, ki se je nekoč oklenil iluzije, kaj vse bo zmogel, da je premagal obupno ničevost v sebi.

Odrasel človek pa s težavo, a realistično sprejme, kar mu sporoča realnost: »Očitno je, da ne zmorem, dovolj je dokazov in prepričal sem se.«

To sicer prizadene njegova pričakovanja o sebi, ki jih mora nekoliko znižati. Njegov ego trpi, srce pa poskakuje od veselja! Samospoštovanje namreč ostane nedotaknjeno. Še več: prav v imenu samospoštovanja človek žrtvuje svojo napihnjeno predstavo o sebi za resnično in verodostojno samopodobo, ki jo lahko ceni iz čiste vesti.

Če smo v srcu ostali poraženi otroci, nočemo nižati svojih predstav o lastnih sposobnostih, pa naj bodo še tako očitne.Oglejmo si te primere.

Rešila bo moža in ga odvadila alkohola, ker to zmore!
Prepričala bo moškega, ki se noče odločiti za življenje v dvoje in zvestobo, ker ji mora uspeti, če bo le dovolj vztrajna.
Dosegla bo, da bodo otroci uspešni v šoli, pa naj jo stane, kar hoče!
Stregla bo bolnim sorodnikom ob vseh urah, pa četudi ne spi več ponoči, ker je samo ona med sorodniki tega sposobna.
Opravila bo dodatno delo v službi, pa čeprav niti rednega dela ne dohaja več.

V tej notranji prisili vidimo, kako se borimo na življenje in smrt in kako ne opazujemo, kaj se res dogaja v drugem in v nas. Živimo v filmu (naslov: Izredna ženska), v scenariju z obveznim srečnim koncem.Ta film lahko vrtimo vsak dan na novo. Sicer običajno ne pridemo do srečnega konca, zato vsak dan začnemo spet na novo. Včasih se film zavrti za en dan do srečnega konca in to nas ohrabri, da nadaljujejmo še tisočkrat. Za prenos te zmage v življenje pa nimamo možnosti, ker nič v realnosti ni enako kot v filmu. Niti mi.

Važen korak do miru in sreče je, da opustimo nemogoče naloge in si postavljamo cilje, ki nas bodo privlačevali. In obenem razvijali.
Kot roža išče sonce, tako naša zdrava sredina išče prave cilje, naloge po naši meri in prizadevanja, ki nas hranijo in vodijo v lahkost.
Življenje ni muka, jemlje nam bremena z ramen, če živimo zavestno in ljubeče do sebe, kaže na smer, v kateri je prostor za naše hrepenenje. Če se priganjamo, nas bo oviralo v naše dobro, in nas sililo, da se preusmerimo.

Zato se ne zaganjajmo proti vsemu, kar nam govori, da ne zmoremo. Tam je roka, ki nas boža in vabi v olajšanje, ponuja resnico in pomoč. Ni treba, da se odpovemo svojim sanjam.

Mučenju sebe se je res treba odpovedati, če hočemo zaživeti.

Alenka Rebula
.