Konfucij (551 – 479 pr. n. št.) je zgled uspešnega sodelovanja vseh soustvarjalcev predstave in na vseh ravneh. To je predstava v okviru svojega žanra, a brez napake. Toliko prizadevanj sodelavcev, da nekaj naredijo skupaj in dobro, težko najdeš skupaj, a smo seveda pri razlagi konfucionizma in takoj pri povezavi med Konfucijem, njegovimi interpreti in vsem, kar sestavlja nacionalno kitajsko gledališče.
Konfucij je mislec, upornik, pogumen, samozavesten, lahko bi rekli kot epski ali zgodovinski junak, učitelj, vzgojitelj, v kontekstu celote še vrhunski estet, kulturnik, umetnik, ki spoštuje tradicijo, čeprav tedaj še zdaleč ni bila tako pomembna in dolga, kot jo vidimo iz sedanje perspektive. Konfucijev čas ali čar predstave je v tem, da spaja epohe na način prehajanja zgodovine skozi stoletja vse do danes in napoveduje plemeniti humanistični jutri. Temu sporočilu kitajskih gostov in umetnikov je vredno prisluhniti.
K temu vodijo celotna režija, koreografija, fascinantna mnogoplastna in stilno diferencirana ter hkrati slikovita kostumografija, prefinjen homogen gib, svetlobni efekti, scenografija in glasba. Konfucij sicer ni bil glasbenik, a se zdi, kot da na koncu predstave najprej sam zaigra na ljudski inštrument, nato pa sam zapoje s svojim baritonom in se potem ista melodija razširi še na mogočen zbor z orkestrsko spremljavo.
Skladateljica Qu Zhang je sodobnejša, kot sem pričakoval; zna več, povezuje stile kitajske folklore s sodobnim zahodnjaških izrazom, koloritom, stilom, senzibilnostjo in estetiko, a se hkrati hitro vrne nazaj na Kitajsko. Qu Zhang je ustvarjala skozi vso predstavo zelo senzibilen zvočni ambient, ki ne popusti niti za trenutek.
Glasba Konfucija je alegorična, ni povezana z nikomer osebno, ne slika ne Konfucija ne vladarja, ne Konficijeve ženske, ne koga drugega, ampak ustvarja pristno kitajsko razpoloženje, emocijo, zvočni vtis nirvanskega tipa, bi skoraj lako ugotovil. Glasba je velik dosežek tega baleta, ker kaže na to, kako se kitajska kultura z lahkoto razvija in je pri tem svobodna in sodobna.
Scenografija Konfucija (Chun Liu) obsega in predstavlja vse, kar oplemeniti sijajen oder Cankarjevega doma, ki se je še enkrat izkazal za evropskega in vrednega vsakršnih gostovanj. Na koncu vidimo v ozadju drevo življenja; Konfucijevo drevo, ki bo tako kot cedre rastlo stoletja, če že ne tisočletja, kar seveda simbolizira njegovo filozofijo.
Režija in koreografija Konfucija (Dexin Kong) je razumljiva, pregledna, kot da bi želela združevati zgodovinske komponente, klasični balet in sodobnejši, morda manj modernejši ples, saj ne temelji na kakšni akrobatiki in drugih elementih, razen le nekaj saltov na koncu, ki dokazujejo veščost solistov. A to ni niti namen in še manj cilj predstave. Razen enega socialnega vložka, je v predstavi družbeno-kritične podobe manj.
Konfucij je upornik, osebnost neizmerne notranje moči, ki jo črpa iz svoje modrosti in filozofije, kot jo ugledamo zapisano na bambusovih paličicah takoj na začetku predstave. Morda je celo bolj logik, ki zna sklepati.
Simpatičen, da ne rečem prepričljiv je Konfucijev spopad z vladarjem, njegovim prezirom in poniževanjem, a filozof se ne ustraši. Konfucij ima formalni uvod, štiri dejanja in epilog, brez pavze traja poldrugo uro.
Konfucij je dočakal stoječe ovacije in aplavze, ne le solisti, ampak prav tako popolnoma usklajen ves baletni ansambel. Konfucija je režirala in koreografirala neposredna potomka v 77. generaciji filozofa Dexin Kong.
Konfucija je interpretiral Hu Yang in navdušil s svojo eleganco, ponosom, samozavestjo, pogumom in nasploh močno odrsko prezenco.
Kitajsko gostovanje je potrdilo odličnost in hkrati pravilnost povabila, žal pa se občinstvo ni odzvalo tako kot lani na Turandot, torej do polne zasedenosti dvorane. Pod Konfucijem si verjetno niso znali predstavljati, kakšna bo predstava, medtem ko pri Turandot z lahkoto, saj Puccinija poznajo.
Besedilo: Marijan Zlobec
Foto in video: Ljubljana Festival
