04 december 2017

V torek pride v Cityparku Miklavž, v sredo pa Božiček

Iz  Cityparka, največjega nakupovalnega središča v Ljubljani so nam sporočili, da bo jutri, 5. decembra, ob 18. uri v pritličju poleg trgovine Swarovski otroke in mladostnike obiskal in obdaril Miklavž. Spremljali ga bodo angeli in parklji.


VIDEO - Miklavž je ob 18. uri s spremstvom obiskal Citypark in obdaril otroke s pomarančami.


Dan pozneje v sredo, 6. decembra, od 17. do 20. ure pa bo obiskovalce razveselil Božiček, in sicer jih bo pričakal pred glavnim vhodom v Citypark nasproti parkirne hiše.

Bernarda Škrabar o nezakonitih nadzorih bolniških dopustov

Večja slovenska podjetja velikokrat izvajajo laične kontrole bolniških dopustov s "kontrolorji", ki niso detektivi, kar je protizakonito. Ta praksa se dogaja že leta in sedaj se je doseglo, da se je začelo o tem govoriti. »Vežemo se na Zakon o detektivski dejavnosti, ki nam v 26. členu dodeljuje to pravico, da opravljamo kontrole in nadzore bolniškega dopusta in zato smo detektivi edini, ki lahko to počnemo. Vsi ostali, ki to počnejo, počnejo protizakonito in tudi protiustavno, saj posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine,« predstavi detektivka Bernarda Škrabar, direktorica Detektivsko-varnostne agencije. Škrabarjeva namreč opozarja, da se na terenu pojavlja vse več oseb, ki se poimenujejo kot kontrolorji ali nadzorniki ter kontrolirajo bolniški dopust, čeprav za to nimajo ustreznih licenc.

V sezoni prehladov in črevesnih okužb so tudi bolniške odsotnosti z dela pogostejše. Delodajalci lahko opravljajo nadzore nad tistimi bolniškimi odsotnostmi, ki so krajše od 31 dni in jih sami plačujejo, in pa tudi nad daljšimi bolniškimi odsotnostmi. Ko se odločijo za takšen nadzor, pa hitro trčijo ob pravico do zasebnosti. Tako se delodajalci pogosto odločajo za najemanje detektivov, ki jim zakonodaja omogoča, da na podlagi pooblastila delodajalca opravijo kontrolo ali nadzor in od zdravnika pridobijo bolniški red. Vsi delavci v Sloveniji se morajo zavedati, da lahko le detektiv z ustrezno licenco in značko na podlagi prej omenjenega člena Zakona o detektivski dejavnosti pridobiva informacije in postavlja vprašanja, vezana na bolniško odsotnost. Zanimiva informacija je, da takoj, ko kontrolor pride na dom neke osebe in pri vratih vpraša, kje se oseba nahaja, je to že poseganje v njegove pravice in je protizakonito, dalje, takšni nadzorniki o zatečenem stanju z zapisniki obveščajo svojega naročnika.

Delodajalec ima namreč zakonsko možnost, da dobi podatke o času zdravljenja in navodilih za zdravljenje od osebnega zdravnika delavca, ne nazadnje pa je le-ta dolžan delodajalcu prinesti tudi bolniški list, na katerem piše čas zadržanosti. Prav tako lahko delodajalec ali pa pooblaščeni detektiv pisno dobi navodila o zdravljenju, v kolikor za nje zaprosi osebnega zdravnika, ki mu jih je dolžan dati. »Nobene potrebe torej ni, da bi za takšne podatke obiskovali delavca na domu, ampak gre v bistvu v tem primeru za kontrolo aktivnosti delavca v času bolniške odsotnosti iz dela, kar pa je vsekakor „poizvedovalna dejavnosti“, ki jo lahko opravljajo le licencirani detektivi,« poudari Škrabarjeva.

Ne nazadnje je treba izpostaviti, da razni preiskovalci, vročevalci, „laični kontrolorji“ in drugi, ki niso licencirani detektivi, niso osebe, za katere je bilo opravljeno varnostno preverjanje, nihče od njih ni zahteval dokazila o primerni izobrazbi, ne potrebujejo nobenih licenc za opravljanje dela, ne potrebujejo biti včlanjeni v nobeno društvo in nimajo urejenega poklicnega zavarovanja. »Zaradi vseh teh dejstev lahko svoje storitve seveda ponujajo po bistveno nižjih cenah, kot detektivi, ki morajo licence, izobraževanja, in zavarovanja plačevati,« obrazloži detektivka Bernarda Škrabar.

01 december 2017

Nova hladilnica in 3.500 evrov za ljudsko kuhinjo Zavoda Pod strehco

Ljubljana, 28. 11.2017 - Ko se združijo dobro misleči, nastane marsikaj dobrega. Lions klub Ljubljana, kot tradicionalni organizator, je skupaj s Centrom kulture Španski borci, pripravil dobrodelni Srčni večer pesmi in smeha, namenjen Humanitarnemu zavodu Pod strehco, v okviru katerega deluje ljudska kuhinja na Zaloški 42, v Ljubljani. Dobrodelni večer so s svojimi prispevki podprli guverner Lions distrikta 129, Slovenija, člani Lions klubov, člani Rotary klubov, predstavniki Rdečega križa Slovenije, Slovenske Karitas in Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Gre za že skoraj tradicionalni, tretji jesenski dogodek, s katerim na pobudo LK Ljubljana soustanovitelji Zavoda zbirajo pomoč za njegovo nemoteno delovanje.

Zvonko Belič, Irena Schweizer Terčelj, Marko Gospodjinački in Luka Jezeršek


Nuška Drašček in Alenka Godec, ki ju je na klavirju spremljal Miran Juvan, Alenko pa tudi mladi, navdušujoči violinski virtuoz Gal Juvan, sta gostom ponudili nekaj najlepših slovenskih srčnih popevk in popolnoma navdušili dvorano. Stand up komik Stefan Šumanec Šumi je s svojimi »nabritimi« besednimi vragolijami publiko dodobra nasmejal.

Zvezda večera je bil nedvomno velik prijatelj Zavoda pod strehco chef Luka Jezeršek. Ta je že poleti, v tednu nezavržene hrane, nesebično priskočil na pomoč in prevzel odgovornost kuhanja v času, ko je Roman Klinar, chef kuhinje, odšel na zasluženi dopust. V tistem tednu je Luka ugotovil, kako zelo nujno gostilnica potrebuje primerno hladilnico. 

Alenka Godec in Nuška Drašček


Idejo donacije hladilnice je Luka uresničil s partnerji in prijatelji Damjanom Menardom, iz podjetja Menard RA in Primožem Černigojem, iz podjetja PROprima. Vse stroške postavitve hladilnice so prevzeli na svoja ramena. Na odru Španskih borcev je bila v družbi številnih gostov priložnost, da so tudi simbolno prerezali otvoritveni trak. Podjetje Lidl Slovenija je novo hladilnico za Zavod Pod strehco tudi napolnilo.

Udeleženci dobrodelnega večera so z nakupov vstopnic zbrali 3.500 evrov, ki so namenjeni rednemu delovanju Zavoda. Ta se v svojem edinstvenem poslovnem modelu še vedno težko ohranja na ravni pozitivnega poslovanja, saj v ljudski kuhinji še vedno primanjkuje rednih dnevnih gostov, ki bi za kosilo plačevali polno ceno 3,5 evra in s tem pokrili del stroškov socialnih obrokov.

Alenka Godec, Miran Juvan na klavirju, Nuška Drašček, Gal Juvan, violinist in Stefan Šumanec Šumi, stand up komik.


Zato toplo vabljeni v čim večjem številu na zdrava, sveža in polnovredna kosila na Zaloško 42. Naredili boste nekaj dobrega za ljudi v stiski in ob tem tudi sami imeli zelo dober občutek.

Vsi nastopajoči so se odrekli honorarjem, za kar se jim organizatorji LK Ljubljana, v imenu Zavoda Pod strehco, tudi iskreno zahvaljujejo.

Ženske vzemite si čas zase in prijateljice

Vsi vemo, kako pametno je ob vsakdanjih življenjskih obremenitvah včasih odklopiti, zamenjati okolje in se sprostiti. Strinjamo se tudi, da je to najbolje početi z ljudmi, ki so nam blizu in jim lahko zaupamo. Zlasti ženske vedno najdejo kakšen izgovor, da si ne vzamejo časa zase. Tudi Majda, Mojca in Renata so bile dolgo prepričane, da so njihovi družinski člani pomembnejši, potem so se pa le odločile in šle po svoje, na morje, v Talaso Strunjan., ki sodi pod okrilje Term Krka in tam tri dni neizmerno uživale.


Majda, Mojca in Renata
so sestre. Že dolgo nosijo vsaka drugačen priimek, nekdaj pa so se vse tri pisale Hočevar. Ni ravno pogosto, da bi bile sorodnice tudi dobre prijateljice, a naše sogovornice rušijo ta stereotip. Zdaj že, v otroštvu so si bile pa tudi one menda pogosto v laseh. »Ja, res je,« je priznala Majda, najstarejša med sestrami in nadaljevala: »Verjetno je temu botrovala razlika v letih. Mojca je sedem let mlajša od mene, Renata pa 12. Jaz sem bila bolj avtoriteta, sestri, ubogi revici, sta me morali poslušati. Vse se je spremenilo, ko smo odrasle, še zlasti potem, ko smo izgubile starša. Mama nam je umrla zelo mlada. Njena največja želja je bila, da bi se me med seboj razumele, in o tem nam je večkrat govorila. Izhajamo iz majhne vasice Jerman Vrh pri Bučki, zdaj pa živimo vsaka v drugem kraju. Klub temu smo med seboj zelo povezane, lahko rečem, da smo najboljše prijateljice.«

Tudi srednja od sester Hočevar, Mojca, je pristavila svoj pogled na otroštvo in odnose med njimi: »Od Majde sem si na skrivaj izposojala oblačila in jih vračala v omaro, ne da bi sestra kaj opazila. Z Renato pa sva si bili bližje. Skupaj sva spali, se igrali, skupaj sva hodili v šolo, starejšo sestro pa sva videli bolj v materinski vlogi. No, je pa res, da je zelo lepo pisala in ko sem morala v šoli oddati kakšen spis, mi ga je pomagala sestaviti (smeh). Zdaj smo vse tri prijateljice, čeprav moram priznati, da imamo Majdo še vedno za šefico, za organizatorko.«

Renata je Mojčine besede potrdila, sama pa dodala: »Ko se je Majda pri 20. poročila, sem bila jaz še otrok. Mojca je bila tista, ki je meni svetovala v zvezi s fanti in take reči (smeh). Zdaj smo pa vse tri zelo povezane. Skupaj z družinami se pogosto srečujemo na piknikih, denimo, ob večjih praznikih, skupaj praznujemo rojstne dneve, ampak same, le me tri, nikoli nismo šle nikamor.«

Prvič res po svoje

Do zdaj. Pobudo sta dali Majda in Mojca. Renati, najmlajši med njimi, sta za nedavni rojstni dan okroglega značaja želeli podariti nekaj posebnega – čas zase. V njuni družbi, seveda. »Že avgusta, ko sem dobila drugo vnukinjo in smo se, seveda, vsi zbrali in proslavili ta veseli dogodek, se je Mojca spomnila, da je nekje zasledila informacijo o tridnevnem programu Punce, gremo me po svoje, ki so ga za prijateljice pripravili v Termah Krka. Ideja mi je bila všeč. Nismo hotele v Šmarješke ali Dolenjske Toplice, ker nam je to pač preblizu, zato smo izbrale Strunjan,« je pojasnila Majda.

Čeprav se sicer veliko družijo, kot že rečeno, nikoli ni priložnosti, da bi bile same, da bi se pogovarjale bolj o ženskih rečeh, zato je bil Mojčin komentar ob odločitvi takšen: »Super, se bomo končno lahko v miru načvekale in nasmejale.«

Renata je priznala, da jo je sestrsko presenečenje sprva kar malo šokiralo, češ 'a otroke bom pa kar doma pustila', toda sčasoma jo je ideja bolj in bolj vznemirjala. V pozitivnem smislu seveda. Majda in Mojca sta si upali s takšnim presenečenjem, ker dobro poznata sestrinega moža, pravita. Vedeli sta, da ne bo nobenih težav in da bo v Renatini odsotnosti za otroke dobro poskrbljeno. Dekleta so vse načrtovala: kako bodo na dan odhoda pri Majdi skupaj spile kavo, da bo vozila Mojca, kaj bodo vzele s seboj, kako bodo spale v skupnem hotelskem apartmajčku. Že prej so se odločile, da bodo proti obali zavile že zjutraj, čeprav jih namestitev čaka šele ob 14. uri, do si bodo v Kopru privoščile malo šopinga, se sprehodile po obali, šle na kosilo, potem pa v hotel. Komaj so čakale, kdaj bo nastopil dan D

Bolje kot po načrtih

In je. Vse je šlo po načrtih. Ni res, še bolje je bilo, kot so si zastavile. Majda: »Med sprehodom po Strunjanu smo srečale Jana Plestenjaka. Celo slikale smo se z njim, sicer tako, da je bil on malo bolj v ozadju (smeh),« Renata je nadaljevala: »Ko mi je telefon škljocnil, je pogledal proti nam in se nam neznansko lepo nasmehnil (smeh), sestri sta na sliki z njim, jaz pa imam njegov nasmeh ...«

Potem se je začelo pa zares. »Še pred večerjo smo bile povabljene na zdravstvene meritve. Tilna, inštruktorja telesnih zmogljivosti, ki je meritve opravljal, smo dodobra izprašale, kako in kaj je z izvidi. Mojca in Majda sta imeli vse BP, jaz pa malo nad tem (smeh),« je v klepetu pristavila Renata. Menda so izvedele kar nekaj zanimivih stvari o genetski pogojenosti, o zdravem načinu življenja in primerni vadbi za njihove zmogljivosti.

Te so lahko še dodatno preizkusile že naslednje jutro, ko jih je, po programu, čakal spopad z vodeno nordijsko hojo. Izziva so se kar malo bale, niso imele izkušenj s tem, a so verjele, da se bodo ta primanjkljaj zlahka skrile v skupini. Toda ne, glej ga vraga, na zbornem mestu so se znašle le one in prijazen vodnik Janez, seveda. »Krasno smo se imeli, hecali smo se, smejali, bilo pa je tudi resno. Obiskali smo oljarno, se malo zadržali po kmetijah, posutih med grički, si ogledali nasade kakija. Zanimivo je bilo,« je povzela Mojca, Renata pa dodala: »Ko smo končale pohod s palicami, nas je čakala masaža z značilnim imenom Življenje je lepo. Božansko je bilo! Tako nas je sprostila, da smo si želele še več hoje. Sklenile smo odpešačiti v Portorož. A namesto tam, smo se znašle v Piranu (smeh). Mene so kar kolki boleli od hoje, zato je večerno savnanje in mehurčkanje v brbotalnikih sedlo kot naročeno. Ja, res je bilo prijetno. Mojco so zvečer od smeha bolela lička.«

Pobeg bo tradicija

Druga noč v skupnih prostorih je minila v najboljšem, veselem, živahnem in razposajenem vzdušju. »In, na žalost, je potem prišla že nedelja. Ko smo končale s programom, so nas obiskali možje z otroci, tako da smo še skupaj malo podaljšali prijetna doživetja,« je povedala Majda.

Celotna izkušnja sester Hočevar v programu Punce, gremo me po svoje je bila takšna, da »jo bomo prihodnje leto absolutno in nepreklicno ponovile,« je poudarila Mojca, drugi dve sta prikimavali. »Vsak oktober, po Renatinem rojstnem dnevu, si bomo vzele tri dni zase, to bo naša tradicija. Ker se nam zdi Strunjan čudovit, bomo hodile sem, dokler se ne bomo naveličale, potem bomo pa videle.«

Ko smo Renato za konec povprašali še, kako se je obneslo darilo, je žarečih lic odgovorila: »Krasno! Moji sestrici sta natančno vedeli, kaj mi je pisano na kožo. Lahko rečem, da se je naše prijateljstvo le še utrdilo. Ni enako, če sedemo le na kavo, denimo, zdaj smo bile skupaj dan in noč. Čisto same, brez vsakdanjih skrbi in obveznosti. Ni nam bilo treba kuhati, pospravljati posode ... Vse ženske bi si morale to občasno privoščiti. Na recept. Najpomembnejši je čas, ki si ga ženska vzame zase. In za prijateljice. Smo socialna bitja in ne moremo biti same. Me, na primer, imamo tudi vsaka svoje, a zdaj smo ugotovile, da nobeni ne moremo zaupati toliko stvari, kot si jih me med seboj. Brez oklevanja lahko rečemo, da smo prav me tri najboljše prijateljice!«

Besedilo: Helena Peternel Pečauer
Foto: osebni arhiv