Ustavljeno življenje – o zrelih letih, osteroporozi in svobodi

Že mladi ljudje imajo lahko zategnjene sklepe in ukrivljeno držo, že mlado telo je lahko kletka, v kateri je ujeta nesvobodna duša. Zgleda, da so zlasti ženske, ki so bile vzgojene strogo in nesočutno, idealne kandidatke za obolenja, ki napadejo okostje in sklepe.

Omejenost v gibanju ustvarja tudi naša življenjska drža. Kronična vdanost, neutrudna vestnost, pekoč sram ob napakah, žrtvovanje … vse to sestavlja pritisk, ki traja in traja in lahko razjeda našo strukturo pokončnega, prostega premikanja skozi življenje. Bolj kot staranje nas ukrivlja odnos do sebe.

Skupina psihiatrov z inštituta Riza v Milanu je mnenja, da je nevarnost za osteoporozo in artrozo povezana s pristajanjem na nesvobodo. Človeku vlada malik dolžnosti, ki ji ni mar za naše osebne potrebe in želje.

Koliko se počutimo proste v sklepih, koliko se sme naš vrat obračati in razgledovati po svetu in po možnostih, ki se nam odpirajo, koliko si upamo po novih poteh s trdnimi, a prožnimi koleni ? Koliko teže nosi naša hrbtenica, kaj vse smo ji naložili in kaj vse smo hrbtu prepovedali odložiti? Česa vse nočemo občutiti? Katerih gibov si ne dovolimo?

Sklepi so centri zavesti, kraji, v katerih doživljamo svoje premikanje v svetu, kosti pa opora v samem sebi, na katero naj bi se naslonil nase. Ali pa se vedno naslanjajo na nas tudi drugi in se krivimo pod njihovo težo?

Življenjske drže ne smemo podcenjevati, ker gre za desetletja dolge vplive na organsko dogajanje.

Ljudje, ki trpijo za osteoporozo ali artrozo, naj bi pogledali vase in se vprašali:

Ali smo preveč odvisni od avtoritet, ki naj nam povedo, kaj je prav in kaj ne (in nam zato lahko vzbujajo hude občutke krivde, če delamo kaj po svoje …)?

Ali skušamo biti preveč zanesljivi, delavni, pokončni in neomajni v opravljanju svojih obveznosti? Pogosto uporabljamo glagol moram ...

Ali izvajamo nad seboj velik nadzor in velik pritisk in naše notranje zahteve po popolnosti nikoli ne popustijo?

Ali se bojimo biti drugačni, posebni in spontani (v izražanju, oblačenju,dejavnostih, ciljih …)?

Ali naša prepričanja in stališča držijo kot pribita? (Vsako nepopustljivo prepričanje ima svojo verigo krčev, ki ga vzdržujejo …)

Togi in krhki

Vsi poznamo znane metafore: da nam gre kaj do kosti, da nas zebe do kosti, da so mu pognali strah v kosti, da so ga zlomili ... povsod se pojavljajo ujetost, trpljenje in strtost. Tako se počutimo, če postanemo jetniki nečesa v sebi ali zunaj sebe. Ne znamo se izviti iz verig ter se premakniti v svobodo.

To tudi pomeni, da se trdno držimo svojih shem, zakoličenih resnic, že davno sprejetih odločitev … in nikoli ne preverjamo, koliko so naša stališča še aktualna, v službi življenja in ljubezni. Odpor do sprememb je skrajno nezdrav, ker je cel organizem v bistvu eno samo nenehno spreminjanje in pretočnost. Kdor hoče to ustavljati, se izroča samouničenju in napada samega sebe.

Ta nepopustljivost (trenje, pritisk) na eni strani in prestrašena podredljivost (krhkost, osebna negotovost) nam sežeta … do kosti. Onemogočeni sta tako prožnost kot trdnost, kar ne preseneča. Vse živo v telesu in naravi ostaja odporno, trdno in vzdržljivo le, če je sveže in polno življenja …

Zračnost in prožnost

Živa in zdrava kost je po svoji naravi lahka in zračna, elastična in odporna, v nenehnem nastajanju in obnavljanju. Potrebna je hrane, vode, zraku, premikanja … z eno besedo, svobodnega, hranljivega življenja, v katerem dihamo s polnimi pljuči v odnosih, ki nas ne obremenjujejo in ne ustavljajo (in v katerih tudi mi nikogar ne ustavljamo in zaviramo svojo togostjo in krhkostjo).

Kost je zgrajena iz votlin in prožnih obokov, polna je zraku, prostorna, lahka. Taka kost se ne zlomi hitro, vibrira in se varno prilega našim gibom. Z najmanjšo možno težo nosi našo osebnost skozi življenje … če ji pri tem pomagamo. Zdravo okostje bi lahko primerjali protipotresnim zgradbam, ki so ustvarjene tako, da se ob sunkih lahko prilagodijo - ne da bi se porušile.

Ko se drobimo kot kamen …

Nesvoboda pa ustvarja togost, ustavlja pretok živih sokov, da se izsušimo in okamnimo. Saj pravimo, da ima kdo okostenelo življenjsko držo … Svoje kosti je spremenil v kamen in kamen se zdrobi. Živa rast, na primer drevo, se ne drobi, ampak živo niha, se priklanja v vse smeri, raste z vedno novimi kolobarji v svojem deblu in se spreminja v vsakem letnem času.

Ko se premikamo v zrela leta, se glasno postavi vprašanje svobode v novem obdobju. Ko so vsakodnevne obveznosti do otrok v glavnem mimo, se znajdemo pred vprašanjem: kam s svojim časom? Kateri cilji v življenju nas lahko zdaj navdihujejo? Kaj čutimo v svoji globini, kar še ni uresničeno in želi živeti?

Bolezen, ki prihaja na pomoč

Če smo gluhi za žive želje našega bistva, se lahko sprožijo bolezni, ki nam bodo ponudile čistejši pogled nase in na druge, na bistveno in ne. Lahko pa izbiramo krajše in lažje poti, lahko prisluhnemo tišini v sebi in vsemu neizgovorjenemu. Morda ni treba zboleti, da stopimo v spremembe. Če odgovorimo na klic življenja, nam bo telo pomagalo, saj je vedno na naši strani. Do zadnjega diha išče način, da bi uresničevalo naše srčne želje.

Morda so mlade želje ostale daleč za nami, v pozabljenih sanjah, če nikoli nismo mogli biti otroci. Lahko se vrnejo, če odpremo vrata, in nas popeljejo ven, v svet, ki ga ne poznamo.

Glavno je, da se v zrelih letih ne začnemo zapirati in ožiti svojega sveta, se premikati v vedno manjših krogih. Glavno je ustaviti hiranje. Odprimo se resnici o svoji drži in odnosu do sebe. Čeprav bodo spoznanja morda težka, bomo lahko odložili okove samoprevare.

Poiščimo, kar nam ogreje srce, prečisti pogled in nas povezuje z drugimi, in našli bomo vzgib, ki premakne ustavljeno življenje, življenje v verigah. Trdni v svojih kosteh in mehki v svojih sklepih lahko okušamo svobodo tudi v visoki starosti, če si pustimo živeti.

Nikoli ni prepozno za razpuščanje notranjih spon.

Alenka Rebula

.