V največjih stiskah ostaja v nas nedotaknjen praznični prostor, v katerem najdemo zavetje.
Za praznike je mnogim ljudem zelo hudo. Pogosto predvsem zato, ker pričakujemo, da nam mora zaradi datuma na koledarju življenje podariti kaj posebno lepega. Toda praznik na koledarju je le vabilo: kliče nas, naj se prebudimo in dvignemo svojo prazničnost.
Prazničnost doživljamo, če se odločamo za konkretne korake, ki nam prinašajo mir, spravo, upanje in vero. A ni treba, da se lotimo velikih in zapletenih podvigov.
Dovolj je en sam popoln trenutek, eno samo dejanje iz srca, pa bodo praznični dnevi razsvetljeni.
Ustvarimo ta čisti hip in bodimo hvaležni zanj … ker ugasne, če bomo rekli, da je premalo. Prazničnost je naša notranja možnost, ne ustvarjajo jo okoliščine, tako kot je tudi ne uničujejo.
Veliko stvari se dogaja, ki ne dajejo miru in varnosti, a prav zato imamo priložnost, da iščemo v sebi, kar nismo še nikoli. Praznik ustvarjamo, ko se v telesu in duhu vračamo v nedotaknjeno, obsijano počutje notranje zbranosti.
Nekaj globoko v nas je skrito, kar se nikoli ne pusti omračiti.
V trepetanju in hromečem strahu je nekje majhno, sveto zaledje, ki ostaja osvobojeno in nepremagljivo.Med dogodki, ki režejo noge in tolčejo po srcu, vedno ostaja nekje v nas prostor za olajšanje in preboj zelenja skozi kamen.
Ko se pustimo dotakniti svoje prazničnosti, postanemo spet otroci. Šele tedaj s sijočimi očmi zagledamo darilo, ki je pred nami.
Vsem voščim, da bi doživeli svojo obdarjenost in jo ponesli naprej kot seme za svoj novi in bogatejši čas.
Alenka Rebula
.
