Ustavljeno življenje – o zrelih letih, osteroporozi in svobodi

Že mladi ljudje imajo lahko zategnjene sklepe in ukrivljeno držo, že mlado telo je lahko kletka, v kateri je ujeta nesvobodna duša. Zgleda, da so zlasti ženske, ki so bile vzgojene strogo in nesočutno, idealne kandidatke za obolenja, ki napadejo okostje in sklepe.

Omejenost v gibanju ustvarja tudi naša življenjska drža. Kronična vdanost, neutrudna vestnost, pekoč sram ob napakah, žrtvovanje … vse to sestavlja pritisk, ki traja in traja in lahko razjeda našo strukturo pokončnega, prostega premikanja skozi življenje. Bolj kot staranje nas ukrivlja odnos do sebe.

Skupina psihiatrov z inštituta Riza v Milanu je mnenja, da je nevarnost za osteoporozo in artrozo povezana s pristajanjem na nesvobodo. Človeku vlada malik dolžnosti, ki ji ni mar za naše osebne potrebe in želje.

Koliko se počutimo proste v sklepih, koliko se sme naš vrat obračati in razgledovati po svetu in po možnostih, ki se nam odpirajo, koliko si upamo po novih poteh s trdnimi, a prožnimi koleni ? Koliko teže nosi naša hrbtenica, kaj vse smo ji naložili in kaj vse smo hrbtu prepovedali odložiti? Česa vse nočemo občutiti? Katerih gibov si ne dovolimo?

Sklepi so centri zavesti, kraji, v katerih doživljamo svoje premikanje v svetu, kosti pa opora v samem sebi, na katero naj bi se naslonil nase. Ali pa se vedno naslanjajo na nas tudi drugi in se krivimo pod njihovo težo?

Življenjske drže ne smemo podcenjevati, ker gre za desetletja dolge vplive na organsko dogajanje.

Ljudje, ki trpijo za osteoporozo ali artrozo, naj bi pogledali vase in se vprašali:

Ali smo preveč odvisni od avtoritet, ki naj nam povedo, kaj je prav in kaj ne (in nam zato lahko vzbujajo hude občutke krivde, če delamo kaj po svoje …)?

Ali skušamo biti preveč zanesljivi, delavni, pokončni in neomajni v opravljanju svojih obveznosti? Pogosto uporabljamo glagol moram ...

Ali izvajamo nad seboj velik nadzor in velik pritisk in naše notranje zahteve po popolnosti nikoli ne popustijo?

Ali se bojimo biti drugačni, posebni in spontani (v izražanju, oblačenju,dejavnostih, ciljih …)?

Ali naša prepričanja in stališča držijo kot pribita? (Vsako nepopustljivo prepričanje ima svojo verigo krčev, ki ga vzdržujejo …)

Togi in krhki

Vsi poznamo znane metafore: da nam gre kaj do kosti, da nas zebe do kosti, da so mu pognali strah v kosti, da so ga zlomili ... povsod se pojavljajo ujetost, trpljenje in strtost. Tako se počutimo, če postanemo jetniki nečesa v sebi ali zunaj sebe. Ne znamo se izviti iz verig ter se premakniti v svobodo.

To tudi pomeni, da se trdno držimo svojih shem, zakoličenih resnic, že davno sprejetih odločitev … in nikoli ne preverjamo, koliko so naša stališča še aktualna, v službi življenja in ljubezni. Odpor do sprememb je skrajno nezdrav, ker je cel organizem v bistvu eno samo nenehno spreminjanje in pretočnost. Kdor hoče to ustavljati, se izroča samouničenju in napada samega sebe.

Ta nepopustljivost (trenje, pritisk) na eni strani in prestrašena podredljivost (krhkost, osebna negotovost) nam sežeta … do kosti. Onemogočeni sta tako prožnost kot trdnost, kar ne preseneča. Vse živo v telesu in naravi ostaja odporno, trdno in vzdržljivo le, če je sveže in polno življenja …

Zračnost in prožnost

Živa in zdrava kost je po svoji naravi lahka in zračna, elastična in odporna, v nenehnem nastajanju in obnavljanju. Potrebna je hrane, vode, zraku, premikanja … z eno besedo, svobodnega, hranljivega življenja, v katerem dihamo s polnimi pljuči v odnosih, ki nas ne obremenjujejo in ne ustavljajo (in v katerih tudi mi nikogar ne ustavljamo in zaviramo svojo togostjo in krhkostjo).

Kost je zgrajena iz votlin in prožnih obokov, polna je zraku, prostorna, lahka. Taka kost se ne zlomi hitro, vibrira in se varno prilega našim gibom. Z najmanjšo možno težo nosi našo osebnost skozi življenje … če ji pri tem pomagamo. Zdravo okostje bi lahko primerjali protipotresnim zgradbam, ki so ustvarjene tako, da se ob sunkih lahko prilagodijo - ne da bi se porušile.

Ko se drobimo kot kamen …

Nesvoboda pa ustvarja togost, ustavlja pretok živih sokov, da se izsušimo in okamnimo. Saj pravimo, da ima kdo okostenelo življenjsko držo … Svoje kosti je spremenil v kamen in kamen se zdrobi. Živa rast, na primer drevo, se ne drobi, ampak živo niha, se priklanja v vse smeri, raste z vedno novimi kolobarji v svojem deblu in se spreminja v vsakem letnem času.

Ko se premikamo v zrela leta, se glasno postavi vprašanje svobode v novem obdobju. Ko so vsakodnevne obveznosti do otrok v glavnem mimo, se znajdemo pred vprašanjem: kam s svojim časom? Kateri cilji v življenju nas lahko zdaj navdihujejo? Kaj čutimo v svoji globini, kar še ni uresničeno in želi živeti?

Bolezen, ki prihaja na pomoč

Če smo gluhi za žive želje našega bistva, se lahko sprožijo bolezni, ki nam bodo ponudile čistejši pogled nase in na druge, na bistveno in ne. Lahko pa izbiramo krajše in lažje poti, lahko prisluhnemo tišini v sebi in vsemu neizgovorjenemu. Morda ni treba zboleti, da stopimo v spremembe. Če odgovorimo na klic življenja, nam bo telo pomagalo, saj je vedno na naši strani. Do zadnjega diha išče način, da bi uresničevalo naše srčne želje.

Morda so mlade želje ostale daleč za nami, v pozabljenih sanjah, če nikoli nismo mogli biti otroci. Lahko se vrnejo, če odpremo vrata, in nas popeljejo ven, v svet, ki ga ne poznamo.

Glavno je, da se v zrelih letih ne začnemo zapirati in ožiti svojega sveta, se premikati v vedno manjših krogih. Glavno je ustaviti hiranje. Odprimo se resnici o svoji drži in odnosu do sebe. Čeprav bodo spoznanja morda težka, bomo lahko odložili okove samoprevare.

Poiščimo, kar nam ogreje srce, prečisti pogled in nas povezuje z drugimi, in našli bomo vzgib, ki premakne ustavljeno življenje, življenje v verigah. Trdni v svojih kosteh in mehki v svojih sklepih lahko okušamo svobodo tudi v visoki starosti, če si pustimo živeti.

Nikoli ni prepozno za razpuščanje notranjih spon.

Alenka Rebula

.

Ambijet - 21. sejem pohištva

Sejem pohištva Ambient je v Sloveniji največja prireditev s področja notranje opreme. Letos razstavlja 309 podjetij iz 25 držav. Odprla ga je mag. Darja Radić, ministrica za gospodarstvo Republike Slovenije, ki je podelila nagrado za najboljši izdelek med deseterico najboljših, ki jih po izboru posebne mednarodne komisije podeljuje Gospodarsko razstavišče. To je sedežna garnitura Orca iz tovarne opreme TOM, ki jo je oblikoval Ernest Nograšek. Na otvoritvi so podelili še nagrado Zlata vez, ki jo skupaj z organizatorjem podeljuje Združenje lesne in predelovalne industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije.


Prvo nagrado Zlata vez je prejel Primož Vrečko iz Panles trade d.o.o. za kuhinjo Zoja.

Nagrado Zlata vez, ki jo podeljujeta Gospodarsko razstavišče in Združenje lesne in predelovalne industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije, za nov, javnosti še ne predstavljen izdelek za oblikovalsko izvirnost, tržno prodornost in celovito zasnovo, je letos prejelo podjetje Panles trade d.o.o. za kuhinjo Zoja, avtorja Primoža Vrečka. Dobitnik druge nagrade je podjetje Maremico d.o.o. za Hibridno modularno ležišče, avtorjev Valentina in Emila Marinška. Tretjo nagrado pa je prejelo podjetje Rujz design d.o.o. za spojno okovje Spoj, avtorja Aleksandra Praznika.


Izmed desetih je najvišjo oceno in nagrado Top Ten prejel Ernest Nograšek iz tovarne opreme TOM d.d. za zofo ORCA.

Nagrade Top Ten je izbrala mednarodna komisija. Izbrala je izdelke, ki imajo najboljše sistemske rešitve, najbolje združujejo inovativen pristop, funkcionalnost in tehnološko oziroma likovno kakovost. Najvišjo oceno in nagrado je prejela sedežna garnitura ORCA, ki so jo izdelali v TOM tovarna opreme d.d. , avtor je Ernest Nograšek. V utemeljitvi so zapisali: »Sedežna garnitura Orca spodbuja uporabnika k odkrivanju nove socialne interakcije in s tem nove položaje sedenja. Rešitev omogoča enostavno spreminjanje postavitev. Skozi oblikovalsko razmišljanje je jasno izražena glavna ideja izdelka, ki je tudi cenovno dostopen.«


Ministrica si je z zanimanjem ogledovala nagrajene izdelke.

Top ten nagrade so prejeli še: MIZARSTVO URBANIJA, Marko Urbanija s.p., Urbana kuhinja, avtorja: Lena in Tomaž Krušec, SVEA lesna industrija d.d., Kuhinjo Villa, avtor: Darko Šurina, ODEJA d.o.o., Kolekcija Illusion, avtorica: Andreja Cegnar, ODEJA d.o.o., Igralne podloge Zoo, avtorica: Lili Panjtar, LIP RADOMLJE, d.d., Otroška posteljica Dreamy , avtorja: Asto Dvornik, Gregor Zupan, TRGODOM NO. 1, d.o.o., recesijska zibka, avtor: Klemen Rodman, MIZARSTVO BOLČIČ, Mitja Bolčič s.p., Kolekcija masivnega pohištva RUJ, avtor: Toni Kancilija, MAREMICO, d.o.o., Hibiridno modularno ležišče, Maremico, avtorja: Valentin in Emil Marinšek in AMBIENTI D. C., d.o.o., Indukcijski komplet za kuhanje Multiplo-Scholtes.

Sejem bo odprt od 9. do 14. novembra. Odpre se ob 1o. uri in zapre ob 20. uri. Zadnji dan pa bo sejem odprt le do 18. ure.
.

Peta obletnica Dnevnega centra za starejše na Povšetovi

Pred petimi leti, 7. novembra 2005 sta Mestna zveza upokojencev in Mestna občina Ljubljana ustanovili, ki je skupaj z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve tudi financer, Dnevni center aktivnosti za starejše - DCA na Povšetovi 20, z namenom, da starejšim in vsem drugim prebivalcem pomagajo presegati osamo in izključenost urbanega življenja. Idejni oče dnevnih centrov je Marjan Sedmak, predsednik MZU Ljubljana



V DCA potekajo razne ustvarjalne delavnice z glino, joga, delavnice za sproščanje, vaje iz logike, tuji jeziki, računalništvo, petje, ples in druge aktivnosti. V klubski sobi pa so na voljo dnevni časopisi in revije. Za vse tiste, ki radi deskajo po internetu pa so na voljo trije računalniki. Organizirajo pa tudi skupne pohode in sprehode po bližnji in dalnji okolici. Poleg centra na Povšetovi je dnevni center še Na Puhovi 6 in Gosposvetski 4 v Ljubljani.



Slovesnost se je pričela s pozdravnim nagovorom Karmen Štefančič, ki vodi DCA na Povšetovi, Marjanom Sedmakom, predsednikom MZU in Janijem Möderndorfer, podžupanom MOL. Sledila je podelitev čeka Lions cluba Ljubljana Barje, ki ga je izročila Marija Triplat, ki je med drugim dejala: »Vesela sem, ker so naše dobrodelne donacije dosegle svoj namen in videla, kaj vse se je s tem denarjem naredilo.«



Slovesnost je spremljal bogat kulturni program v katerem so sodelovali Mešani pevski zbor DU Krim-Rudnik pod vodstvom Štefke Nemanič, folklorna skupina Pušelc, ki deluje pod mentorstvom Milene Razpotnik in harmonikarja Slavka Gomsi, osnovnošolci iz mladinskega doma Malči Belič in recitatorji.



Brez predanih prostovoljk in prostovoljcev delo v DCA nebi potekalo tako uspešno. To so ljudje, z veliko srčnosti in socialnega čuta. Večina prostovoljcev dela v Centru že od vsega začetka. Tem je predsednik MZU Marjan Sedmak podelil priznanja. Prejele so jih Branka Vdovc, Meta Žugić, Marija Hvala, Cilka Lumbar, Vesna Aljančič, Jolanda Lorenčič, Danijela Škerjanc in Erna Rupnik.



Meta Žugič, je prostovoljka že od vsega začetka delovanja DCA in dejala: "Moje vodilo pri prostovoljnem delu je prepričanje, da dokler nekaj ne daš, nič ne dobiš. Pri prostovoljnem fizioterapevtskem delu dobim vzgon, elan in veselje za nadalnje delo. Rada bi, da bi bil zakon o prostovoljstvu kmalu sprejet, da bi se prostovolnjo delo pravilno vrednotilo."



Erna Rupnik zelo rada pomaga ljudem. Ljudi ima rada. Zato kot mediatorka starejšim pomaga predvsem pri reševanju družinskih in premoženjskih sporih. Pred dnevi sem srečala gospo, ki sem ji pomagala reševati osebni problem in mi iz hvaležnost rekla 'Rada vas imam'."



Janez Vidmar je postal prostovoljec takoj ko se je odprl dnevni center na Povšetovi: "Prvi dan sem v Center prišel zaradi radovednosti. Bilo mi je tako všeč, da sem pričel redno prihajati. Najbolj me je pritegnila telovadba. Kasneje sem se vključil še računalniški tečaj tako, da sem sedaj računalniško pismen. V Centru sem spoznal dobre prijateljice in prijatelje, ki se med seboj pomagamo."



Odprli so tudi razstavo klasičnih glinenih izdelkov in izdelkov iz reliefne gline, umetniško delo zveste članice in prostovoljke Vesne Aljančič. Posebej, za to slovesnost, je Vesna poslikala stekleničke zdravil, ki ji ostajajo pri zdravljenju kronične bolezni. V stekleničke pa je vložila še listke z lepimi mislimi.
.

Ljubljanska vinska pot 2010

Ljubljanska vinska pot je tudi letos privabila mnoge ljubljančane, saj je bila ponudba kar pestra. Zelo bogato so se predstavili Brici, nato Dolenjci in Belokranjci. Tudi kulinarične ponudbe ni manjkalo. Obiskovalci pa so vina bolj pokušali kot pa pili...



Ljubljanska vinska pot se je vila od Magistrata po Stritarjevi ulici čez Tromostovje, po Petkovškovem nabrežju do Mesarskega mostu, po Cankarjevem nabrežju, čez Čevljarski most, po Hribarjevem nabrežju in na Bregu. Poleg žlahtne kapljice so obiskovalci lahko okušali slastne prigrizke iz različnih slovenskih vinorodnih območij. V dogajanje so se vključili tudi gostinci iz mestnega jedra. Dogodek pomeni prispevek k povezavi med prestolnico in slovenskimi vinorodnimi območji ter k oživitvi mestnega jedra.



Prireditev je potekala v organizaciji Slovenskega festivala vin, ki bo 18. in 19. novembra v Mestni hiši skupaj s 3. festivalom kulinarike v sodelovanju z zavodom za Turizem Ljubljana. Na dogodku je pred Mestno hišo ob 10. uri navzoče pozdravil tudi župan Zoran Janković.


Diaprojekcija fotografij z Ljubljanske vinske poti



Video posnetek


.