Kolonije so bila najemniška (režijska ali podjetniška) stanovanja, ki so jih gradili podjetniki za svoje delavce v bližini tovarn in rudnikov, torej v glavnem za nižje sloje prebivalcev.Pojavile so se kot veja utilitaristične, na korist preračunane, ekonomske teorije.Temeljna zakonitost gradnje kolonij, grajenih po načelu – čim hitreje in čim ceneje - je bila, da se morajo vložena sredstva povrniti in zagotoviti profit.
Graditi so jih začeli po sklepu drugega kongresa montanistov v Ljubljani 1869. H gradnji stanovanj za delavceje lastnike večjih podjetij proti koncu 19. stoletja silila tudi stanovanjska zakonodaja.
Gradnjo primernejših bivališč pa je spodbujal še zakon o delavskih stanovanjih. Pojav kolonij pomeni prelom s tradicionalnim stavbarstvom, saj so zgrajene po enotnih načrtih, uveljavljenih povsod tam, kjer je bila koncentracija delavstva velika. Likovne komponente so zanemarjene oz. obrobne, kakršen je bil tudi socialni položajstanovalcev.
Po gradbeni plati so bile kolonije v času nastanka moderne naselbine. Urejena infrastruktura in higienski nadzor, dvig bivalnega standarda z odpravo črnih kuhinj, napeljava elektrike po prvi svetovni vojni,… prenaseljenost pa tako ali tako ni bila le posebnost delavskih naselij, pač pa so jo do obisti poznali tudi v ruralnem okolju. Danes urbanistično degradirana območja so bila v času nastajanja začetnice urbanizma, če ga pojmujemo kot celovito načrtovanje in oblikovanje naselij s funkcijskega, tehniškega in z likovnega vidika.
Kolonijo poleg arhitekture same najbolj definirata še neizogibna komunikacija ter socialna in profesionalna izenačenost stanovalcev, saj so bile namenjene različnim družbenim slojem: delavcem, nadzornikom in poduradnikom ter uradnikom.
V Zasavju lahko sistematični gradnji kolonij sledimo od 70. let 19. stoletja naprej, ko je Trboveljska premogokopna družba - TPD prevzela drugega za drugim vse zasavske rudnike.
Do leta 1870 so bila za proletariat običajna enoprostorska stanovanja s sobo in kuhinja v enem prostoru, ki si ga je včasih delilo celo več družin. Po letu 1870 se uveljavijo kolonije s skupnimi kuhinjami: od dve do štiri družine so si delile le kuhinjo, sobo, in s tem vsaj minimalno zasebnost, pa je imela vsaka družina svojo (Kolonija za cesto, Kurja vas, Polaj....). Po letu 1890 obsegajo kolonijska stanovanja že sobo in kuhinjo za vsako družino.
Rudniška stanovanja so se dodeljevala po posebnih kriterijih. Prvi pogoj je bil vsaj pet let službe pri rudniku in družina, če je kandidat prosil za stanovanje s kuhinjo. Če je imetnik stanovanjske pravice službo izgubil ali če je umrl, se je morala družina v 30 dneh izseliti. Nad rudniškimi stanovanji je bdel tehnični uradnik TPD, v njegovem imenu so nadzor izvajali hišnik, njegov namestnik in en pomočnik. Najbolj moteče »elemente« (zanemarjene, pijance in prepirljivce) so lahko tudi izselili iz kolonijskih stanovanj. Tak sistem nadzora in represivni ukrepi, ki so iz njega izhajali, so bili regulativ, ki je zagotavljal določeno stopnjo higiene in redno vzdrževanje prostorov.
Razlogi za gradnjo kolonij.
Velikemu prilivu nove delovne sile z nerešenim stanovanjskim vprašanjem je bilo potrebno ponuditi najosnovnejše bivalne pogoje. Zagotoviti je bilo potrebno pogoje za izvajanje 12-urnega delavnika, zato so morala biti delavska stanovanja v neposredni bližini zaposlitve.
Tukaj si oglejte fotogalerijo na FB.
.
