Po več kot desetletju se je Domicelj vrnil v Križanke, tokrat na Peklensko dvorišče. Občinstvo je popeljal skozi samosvoje polstoletno ustvarjanje folk-blues-pop-rock angažirane glasbe. Izključno akustične kitare in orglice in samo avtorske skladbe, od druge polovice 60. let minulega stoletja pa do najnovejših, nastalih ob svežih življenjskih izkušnjah.
Tomaž Domicelj je sodeloval v prvem valu beat skupin, kot kantavtor. Pisal je protestne pesmi, kot novinar pa delal refleksije na slovensko in svetovno glasbo, kot založnik izdajal domačo glasbo, kot prevajalec pa nam je v slovenščini približal Beatle in tuje uspešnice. Njegova glasbena dela, kakor tudi avtorske pesmi, so bile tako dobre, da so mnoge ponarodele.
V uvodnem delu koncerta, ki je trajal malo čez polnoč je Domicelj dejal »Glasbeniki ne grejo v penzijo, samo špilanj nimajo več …« je baje izjavil Louis Armstrong, ki je zaigral in zapel ob otvoritvi ljubljanske Hale Tivoli. »Če ti rečejo, da si glasbena legenda, to ne pomeni nič drugega, kot da si še živ in zelo star …« je pred nekaj leti rekel Paul Simon. »Za naju z Ladom ne velja niti prva niti druga izjava!« pravi Tomaž. »Midva sva delujoča veterana …«
Prvi album, poimenovan Tomaž v živo, je objavil konec 1977. Dobro leto pozneje je izšel album 48, na katerem je bilo kar šest uspešnic, sledil je prvi slovenski konceptualni album Ženska, ženske, ženski, nato še Kratke domače in leta 1985 Brez zavor, s katerim se je poslovil od slovenske, predvsem pa jugoslovanske glasbene scene, in odšel v London. Po sedemletnem delu na mednarodnem radiu BBC World Service se je leta 1992 vrnil v Slovenijo in odprl podjetje, založbo in trgovino Dots Records, ki je delovala skoraj 20 let.
