Majda, Mojca in Renata so sestre. Že dolgo nosijo vsaka drugačen priimek, nekdaj pa so se vse tri pisale Hočevar. Ni ravno pogosto, da bi bile sorodnice tudi dobre prijateljice, a naše sogovornice rušijo ta stereotip. Zdaj že, v otroštvu so si bile pa tudi one menda pogosto v laseh. »Ja, res je,« je priznala Majda, najstarejša med sestrami in nadaljevala: »Verjetno je temu botrovala razlika v letih. Mojca je sedem let mlajša od mene, Renata pa 12. Jaz sem bila bolj avtoriteta, sestri, ubogi revici, sta me morali poslušati. Vse se je spremenilo, ko smo odrasle, še zlasti potem, ko smo izgubile starša. Mama nam je umrla zelo mlada. Njena največja želja je bila, da bi se me med seboj razumele, in o tem nam je večkrat govorila. Izhajamo iz majhne vasice Jerman Vrh pri Bučki, zdaj pa živimo vsaka v drugem kraju. Klub temu smo med seboj zelo povezane, lahko rečem, da smo najboljše prijateljice.«
Tudi srednja od sester Hočevar, Mojca, je pristavila svoj pogled na otroštvo in odnose med njimi: »Od Majde sem si na skrivaj izposojala oblačila in jih vračala v omaro, ne da bi sestra kaj opazila. Z Renato pa sva si bili bližje. Skupaj sva spali, se igrali, skupaj sva hodili v šolo, starejšo sestro pa sva videli bolj v materinski vlogi. No, je pa res, da je zelo lepo pisala in ko sem morala v šoli oddati kakšen spis, mi ga je pomagala sestaviti (smeh). Zdaj smo vse tri prijateljice, čeprav moram priznati, da imamo Majdo še vedno za šefico, za organizatorko.«
Renata je Mojčine besede potrdila, sama pa dodala: »Ko se je Majda pri 20. poročila, sem bila jaz še otrok. Mojca je bila tista, ki je meni svetovala v zvezi s fanti in take reči (smeh). Zdaj smo pa vse tri zelo povezane. Skupaj z družinami se pogosto srečujemo na piknikih, denimo, ob večjih praznikih, skupaj praznujemo rojstne dneve, ampak same, le me tri, nikoli nismo šle nikamor.«
Prvič res po svoje
Do zdaj. Pobudo sta dali Majda in Mojca. Renati, najmlajši med njimi, sta za nedavni rojstni dan okroglega značaja želeli podariti nekaj posebnega – čas zase. V njuni družbi, seveda. »Že avgusta, ko sem dobila drugo vnukinjo in smo se, seveda, vsi zbrali in proslavili ta veseli dogodek, se je Mojca spomnila, da je nekje zasledila informacijo o tridnevnem programu Punce, gremo me po svoje, ki so ga za prijateljice pripravili v Termah Krka. Ideja mi je bila všeč. Nismo hotele v Šmarješke ali Dolenjske Toplice, ker nam je to pač preblizu, zato smo izbrale Strunjan,« je pojasnila Majda.
Čeprav se sicer veliko družijo, kot že rečeno, nikoli ni priložnosti, da bi bile same, da bi se pogovarjale bolj o ženskih rečeh, zato je bil Mojčin komentar ob odločitvi takšen: »Super, se bomo končno lahko v miru načvekale in nasmejale.«
Renata je priznala, da jo je sestrsko presenečenje sprva kar malo šokiralo, češ 'a otroke bom pa kar doma pustila', toda sčasoma jo je ideja bolj in bolj vznemirjala. V pozitivnem smislu seveda. Majda in Mojca sta si upali s takšnim presenečenjem, ker dobro poznata sestrinega moža, pravita. Vedeli sta, da ne bo nobenih težav in da bo v Renatini odsotnosti za otroke dobro poskrbljeno. Dekleta so vse načrtovala: kako bodo na dan odhoda pri Majdi skupaj spile kavo, da bo vozila Mojca, kaj bodo vzele s seboj, kako bodo spale v skupnem hotelskem apartmajčku. Že prej so se odločile, da bodo proti obali zavile že zjutraj, čeprav jih namestitev čaka šele ob 14. uri, do si bodo v Kopru privoščile malo šopinga, se sprehodile po obali, šle na kosilo, potem pa v hotel. Komaj so čakale, kdaj bo nastopil dan D
Bolje kot po načrtih
In je. Vse je šlo po načrtih. Ni res, še bolje je bilo, kot so si zastavile. Majda: »Med sprehodom po Strunjanu smo srečale Jana Plestenjaka. Celo slikale smo se z njim, sicer tako, da je bil on malo bolj v ozadju (smeh),« Renata je nadaljevala: »Ko mi je telefon škljocnil, je pogledal proti nam in se nam neznansko lepo nasmehnil (smeh), sestri sta na sliki z njim, jaz pa imam njegov nasmeh ...«
Potem se je začelo pa zares. »Še pred večerjo smo bile povabljene na zdravstvene meritve. Tilna, inštruktorja telesnih zmogljivosti, ki je meritve opravljal, smo dodobra izprašale, kako in kaj je z izvidi. Mojca in Majda sta imeli vse BP, jaz pa malo nad tem (smeh),« je v klepetu pristavila Renata. Menda so izvedele kar nekaj zanimivih stvari o genetski pogojenosti, o zdravem načinu življenja in primerni vadbi za njihove zmogljivosti.
Te so lahko še dodatno preizkusile že naslednje jutro, ko jih je, po programu, čakal spopad z vodeno nordijsko hojo. Izziva so se kar malo bale, niso imele izkušenj s tem, a so verjele, da se bodo ta primanjkljaj zlahka skrile v skupini. Toda ne, glej ga vraga, na zbornem mestu so se znašle le one in prijazen vodnik Janez, seveda. »Krasno smo se imeli, hecali smo se, smejali, bilo pa je tudi resno. Obiskali smo oljarno, se malo zadržali po kmetijah, posutih med grički, si ogledali nasade kakija. Zanimivo je bilo,« je povzela Mojca, Renata pa dodala: »Ko smo končale pohod s palicami, nas je čakala masaža z značilnim imenom Življenje je lepo. Božansko je bilo! Tako nas je sprostila, da smo si želele še več hoje. Sklenile smo odpešačiti v Portorož. A namesto tam, smo se znašle v Piranu (smeh). Mene so kar kolki boleli od hoje, zato je večerno savnanje in mehurčkanje v brbotalnikih sedlo kot naročeno. Ja, res je bilo prijetno. Mojco so zvečer od smeha bolela lička.«
Pobeg bo tradicija
Druga noč v skupnih prostorih je minila v najboljšem, veselem, živahnem in razposajenem vzdušju. »In, na žalost, je potem prišla že nedelja. Ko smo končale s programom, so nas obiskali možje z otroci, tako da smo še skupaj malo podaljšali prijetna doživetja,« je povedala Majda.
Celotna izkušnja sester Hočevar v programu Punce, gremo me po svoje je bila takšna, da »jo bomo prihodnje leto absolutno in nepreklicno ponovile,« je poudarila Mojca, drugi dve sta prikimavali. »Vsak oktober, po Renatinem rojstnem dnevu, si bomo vzele tri dni zase, to bo naša tradicija. Ker se nam zdi Strunjan čudovit, bomo hodile sem, dokler se ne bomo naveličale, potem bomo pa videle.«
Ko smo Renato za konec povprašali še, kako se je obneslo darilo, je žarečih lic odgovorila: »Krasno! Moji sestrici sta natančno vedeli, kaj mi je pisano na kožo. Lahko rečem, da se je naše prijateljstvo le še utrdilo. Ni enako, če sedemo le na kavo, denimo, zdaj smo bile skupaj dan in noč. Čisto same, brez vsakdanjih skrbi in obveznosti. Ni nam bilo treba kuhati, pospravljati posode ... Vse ženske bi si morale to občasno privoščiti. Na recept. Najpomembnejši je čas, ki si ga ženska vzame zase. In za prijateljice. Smo socialna bitja in ne moremo biti same. Me, na primer, imamo tudi vsaka svoje, a zdaj smo ugotovile, da nobeni ne moremo zaupati toliko stvari, kot si jih me med seboj. Brez oklevanja lahko rečemo, da smo prav me tri najboljše prijateljice!«
Besedilo: Helena Peternel Pečauer
Foto: osebni arhiv
