Večina namreč neprijetne težave z uhajanjem seča raje prikriva pred okolico in celo pred zdravnikom. Najprej si skušajo pomagati tako, da način življenja prilagodijo težavi, ugotavlja ginekologinja prim. Lucija Vrabič Dežman, dr. med., iz Zdravstvenega doma Kranj. »Izogibajo se pitju. Preventivno gredo še enkrat na stranišče, preden gredo v mesto. Nato se v lekarni založijo z vložki in šele pozneje, ko je težava res huda, poiščejo pomoč.« Kot je pokazala avstralska epidemiološka raziskava, pa kar 30 odstotkov žensk do 45. leta zaradi uhajanja vode celo preneha s športnimi dejavnostmi, kot je tek.
Težave se stopnjujejo
»Ena od prvih težav, ki jih ženska opazi, je, da prepogosto hodi na vodo, ponoči se zaradi tega več kot enkrat ali dvakrat zbudij pri slačenju pa opazi, da je perilo že mokro,« prve simptome čezmerno dejavnega mehurja opisuje znan. svet. prof. dr. Adolf Lukanovič, dr. med., strokovni direktor Ginekološke klinike UKC Ljubljana. Svetuje jim, da v takem primeru najprej premislijo o svojih navadah, kdaj pijejo in koliko, o prehranskem režimu (da ne jejo prepozno in pretežko hrano), ali da ne pijejo preveč kave in drugih kofeinskih napitkov. Če vzroka težav ne morejo odpraviti same, pa je prav, da obiščejo zdravnika. Običajno pa tudi zaradi sramu, pridejo šele, ko se težave že stopnjujejo. »Le malo jih pravočasno poišče pomoč,« ugotavlja strokovnjak.
Zdravnik lahko pomaga
Med pomembnimi in prvimi ukrepi, s katerimi pomaga zdravnik (potem ko seveda izključi možnost vnetja mehurja in nekatere druge bolezenske težave), je omejitev vnosa tekočine. Še vedno pa morajo popiti okoli 25 mililitrov na kilogram telesne teže, kar pomeni okoli liter in pol do dva litra na dan. Prof. dr. Igor But, dr. med., hkrati poudarja, da se pri čezmerno težkih težave s čezmerno dejavnim mehurjem lahko prepolovijo že s sedemodstotnim zmanjšanjem telesne teže. Krče mišic in mehurja povzroča nikotin, zato med temeljnimi ukrepi izpostavlja tudi prekinitev kajenja. Odsvetuje še pitje alkohola, gaziranih pijač in uživanje citrusov. Del vedenjske terapije je prilagajanje časovnih intervalov, v katerih ženska hodi na vodo, tako da se najprej poskuša držati 90 minutnih razmikov, ki pa jih potem počasi podaljšuje.
Zdravila predpiše ginekolog ali urolog
Če ti prvi ukrepi ne pomagajo, se lahko prične zdravljenje z zdravili, ki umirjajo mehur. Danes jih je na voljo že več vrst, prvič pa jih predpiše ginekolog ali urolog. Zdravila bodisi zmanjšajo krčenje mišic mehurja ali povečajo njegovo sprostitev. Zdravljenje je uspešno pri okoli dveh tretjinah žensk, ugotavlja But. Ženska se lahko že po treh mesecih zdravljenja počuti prerojena, ne potrebuje več vložkov, omogočijo ji svobodno gibanje, opisuje Lukanovič. A včasih je treba zdravljenje po treh mesecih tudi zamenjati oziroma prilagoditi. Dežmanova je ob tem opozorila, da samo 10 do 20 odstotkov žensk ostane na zdravljenju tudi po letu dni. Pri nekaterih so pričakovanja previsoka, nekatere pa zdravljenje opustijo prav zato, ker se jim stanje izboljša.
Če zdravila niso uspešna, je na voljo še nekaj možnosti zdravljenja, na primer magnetna ali električna stimulacija. Ob čezmerno dejavnem mehurju pa so še posebno pri starejših lahko prisotne še druge zdravstvene težave, ki vplivajo na uhajanje vode in zahtevajo dodatno zdravljenje.
V Sloveniji je zdravljenje na področju uroginekologije dobro razvito, so še ugotovili strokovnjaki, želeli pa bi si, da bi se v prihodnost v skrb za bolnike s tovrstnimi težavami vključil še tako imenovani kontinenčni terapevt, zdravstveni delavec s posebnimi znanji s tega zelo kompleksnega področja. Tako družinskim zdravnikom kot ginekologom in urologom namreč pogosto zmanjka časa, da bi s pacienti dovolj poglobljeno ukvarjal. Pogosto vprašanje o morebitnih težavah z uhajanjem urina sploh ne pride na vrsto.
