Prvo velikonočno jutro se je začelo v temi. Marija Magdalena je navsezgodaj, še v temi, prišla h grobu. Ta tema ni bila samo tema, ki čaka jutra. Bila je globlja. To je bila tema njenega srca. Ker so križali in pokopali Jezusa, je umrlo upanje in tema je pokrila srce in zemljo. Gluhost te teme so motile le solze, ki so polzele iz žalosti in bolečine.
Ko pa je prišla h grobu, je videla, da je kamen odstranjen od groba. Nova rana je pomnožila bolečino. Še v grobu mu ne dajo miru. Nekdo je ukradel njegovo telo in oskrunil spomin na pokojnika. Grob mora imeti svojega pokojnika in pokojnik mora imeti svoj grob – to je zakon človečnosti, ki je vse od Antigone naprej mejnik med humanostjo in barbarstvom.
Prazen grob ne prebudi misli na vstajenje, povzroči pa tekanje. Do tistega trenutka je življenje ostajalo v žalovanju, sedaj pa se je spremenilo v iskanje. Kje je? Kam so ga položili?
Peter in Janez, ki sta tekla h grobu, sta odkrila povoje, s katerimi so povili Jezusovo telo za pokop, in prtič, ki je pokrival njegov obraz. Torej ga niso ukradi, saj bi tatovi s truplom vred odnesli prtič in povoje.
Potem pa so se začela srečanja z Vstalim. Marija je še vedno polna žalosti jokala pred praznim grobom. Zaslišala je svoje ime, ki ga je izgovoril glas, ki ga je tako dobro poznala. Obrnila se je proč od groba in verovala. Pred njo je stal Jezus. Srečanja z vstalim Jezusom so prebudila vero tudi v drugih učencih.
Dragi bratje in sestre. Vera živi iz srečanja. Vsem, ki iščete resnico, iskreno voščim, da bi v letošnjem praznovanju Jezusove velike noči doživeli radost srečanja z Njim. Iz tega srečanja bo zaživela vaša vera vanj in obdarovani boste z življenjem, kakršnega ne more dati nič na tem svetu. Srečanje z Jezusom pa korak napoti naprej. Magdaleninega k učencem, vašega k bratom in sestram. Voščite jim: Kristus je vstal. Zares je vstal.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
