Za predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zbrano že več kot 5.000 podpisov

Ljubljana, 5. junij – Pobudniki predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja  (ZPPKŽ) so že zbrali zakonsko zahtevanih 5.000 podpisov volivcev in volivk, da bi predlog zakona lahko vložili v parlamentarni postopek. Opogumljeni z odzivi javnih predstavitev po Sloveniji in tudi z močno javnomnenjsko podporo, bodo nadaljevali s predstavitvami in zbiranjem podpisov do vključno 22. junija, ko se izteče 60-dnevni rok. Izpričana množičnost državljanske podpore bo jasno sporočilo tudi odločevalcem v Državnem zboru.

Spomnimo, ZPPKŽ pod določenimi pogoji omogoča skrajšanje trpečega umiranja tistim pacientom, ki si tega ob neozdravljivi bolezni, ki vodi v smrt, neomajno želijo. Tri javnomnenjske raziskave v obdobju leta in pol so potrdile večinsko podporo javnosti, ki je neodvisna od spola, starosti, izobrazbe in kraja bivanja ter le malo od politične in svetovnonazorske usmeritve. To potrjuje, da si velika večina ljudi želi smrti brez trpljenja.

Ustrezne zakonodaje nimamo

Sedanja zakonodaja ne ureja situacije ob koncu življenja, ko nekateri ljudje umirajo trpeče in nedostojanstveno, ker jim ne moreta pomagati niti zdravila niti paliativna oskrba. Namen ZPPKŽ tudi ni nadomestiti slabo delujočo paliativno oskrbo, temveč zakon razrešuje avtonomijo odločanja o življenju in smrti pri neozdravljivo bolni osebi. Paliativna oskrba in ZPPKŽ se tudi sicer ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, saj zakon spodbuja razvoj paliativne oskrbe in ni alternativa zanjo.

Omejitve za določene skupine

Predlog ZPPKŽ ureja možnost pomoči in dostojanstvenega zaključka življenja za polnoletne, obvezno zavarovane osebe v Republiki Sloveniji, ki neznosno trpijo in ne morejo upati na izboljšanje svojega zdravstvenega stanja. Zakon izključuje to možnost za otroke oz. osebe mlajše od 18 let, za osebe, ki nimajo fizioloških razlogov trpljenja in za osebe z duševnimi motnjami. Prav tako pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nimajo osebe, ki trpijo zaradi naveličanosti življenja, osebe, ki niso same sposobne odločati o sebi ali sorodniki za svojce. Nihče za nekoga drugega.

Dejanska možnost zlorabe je nična

Zakon zagotavlja čvrst družbeni nadzor in najvišjo stopnjo varnosti postopka pred zlorabami ali zmotami. Zakon tudi določa stroge pogoje, v okviru katerih se odločitev o prostovoljnem končanju življenja sprejme po skrbni preučitvi vseh možnosti še morebitnega paliativnega zdravljenja, predstavljenih možnosti lajšanja trpljena s paliativno oskrbo in po pogovoru z lečečim ali nadomestnim zdravnikom, neodvisnim zdravnikom, psihiatrom, komisijo ter drugimi strokovnjaki. Po primerjalnih izračunih bi se za takšno izbiro pri nas odločilo okoli 30 oseb na leto. V nobeni državi, ki ima zakonsko urejeno pomoč pri končanju življenja, do sedaj še ni bilo sodno potrjene zlorabe. Prav pravno neurejene razmere odpirajo možnosti za različne zlorabe. Četudi bo zakon koristilo majhno število pacientov, je za vse pomirjujoče zavedanje, da je takšna pomoč na voljo.

 Nihče ni prikrajšan za pravice, ki jih že ima

ZPPKŽ nikomur ničesar ne jemlje. Vse pravice, ki jih imajo pacienti sedaj, ostajajo. Zakon zgolj daje pravico in možnost tistim, ki bi se želeli odločiti za takšno pot, da to storijo na etičen način, dostojanstveno in v skladu s postopkom, ki ga zakon določa. Prav vsem pa zakon daje zavest, da bodo lahko svobodno odločali o svojem koncu, ki bo tak, za kakršnega se bodo sami odločili.

Pravica do končanja življenja je integralen del pravice vsake osebe, da avtonomno vodi svoje življenje v skladu s svojimi prepričanji. Ta pravica ima večjo težo kot argumenti, ki nasprotujejo sprejetju zakona. Pomembno pa je, ne glede na način končanja življenja, ki ga pacient  izbere, da se osebi zagotovi ustrezna oskrba na koncu življenja, vključno z medicinsko oskrbo, zdravstveno nego, duhovno podporo, psihološko pomočjo in lajšanjem bolečin in drugih simptomov napredovale bolezni.

Komunikacijski kanali:

·        Spletno središče mojezivljenje.si

·        Krajša pot do predloga zakona ZPPKŽ

·        Odgovori na ključna vprašanja

·        Oddajte svoje vprašanje ali stališče

·        Preberite razloge za podporo zakona nekaterih znanih podpornikov.

·         Facebook, Instagram 

Severa Gjurin očarana začarala publiko na Ruski dači

Da ima Severa Gjurin rada intimne koncerte, ki jo še tesneje povezujejo s publiko, se čuti iz njenih nastopov, je zaznati iz načina, kako nagovori in pristopi k publiki. Njen mehki, žametni glas je v romantično zatemnjeni Ruski dači zvenel še bolj milozvočno, skrbno izbrani glasbeni žanri pa so publiko popeljali od kakovostnega avtorskega popa do odličnega jazza.

Kot dobra vila, tudi z obleko je bila vilinska, je ustvarjala sproščeno, toplo in prijazno vzdušje, v katerem sta prevladovala nežnost in čutnost. Pa tudi strast in moč doseči vsakogar.  Ob spremljavi vrhunskega kitarista Dejana Lapanjeta, mojstra na tolkalih Blaža Celarca ter liričnega multiinštrumentalista Danijela Bogataja je Severa očarala in tudi začarala publiko, ki je na koncu ni želela izpustiti. Fotografiranje, podpisi zgoščenk, pogovori. Vse se je zavleklo pozno v večer. Koncert, ki ga je treba doživeti, saj se naseli v vsa čutila.

 Sicer pa na Ruski dači vsak četrtek vabijo na koncerte, že ta četrtek, 8. junija, Klapa Lavanda, 15. 6. Šmarnogorski kvintet z večerom Avsenikove glasbe, 22. 6. Ditka trio s Ferijem Lainščkom in 29. 6. še Manca Špik. Pa to sploh še ni vse. 

Več na www.ruska-daca.si 

V Arboretumu Volčji Potok ob dnevu vrtnic odkrili obeležje priznanja vrtne odličnosti

V petek, 2. 6. 2023, so v Arboretumu Volčji Potok priredili 20. slovenski dan vrtnic. To je prireditev, ki jo od leta 2004 pripravljajo skupaj z Društvom ljubiteljev vrtnic Slovenije.

Letošnji slovenski dan vrtnic je bolj slovesen kot so bili prejšnji. Ne samo zaradi okrogle obletnice, temveč zaradi Priznanja za vrtno odličnost, ki ga je prejel Arboretum Volčji Potok. Podelila ga je Svetovna zveza vrtničarskih društev.

Priznanje za vrtno odličnost je zunanja potrditev, da je to, kar so z vrtnicami ustvarili v Arboretumu Volčji Potok, kako jih predstavljajo in vzdržujejo, bilo deležno pozornosti in priznanja na svetovnem nivoju. Tega so v Arboretumu Volčji Potok zares veseli.

Udeleženci 20. slovenskega dneva vrtnic so si najprej ogledali štiri vrtove z vrtnicami, za katere skrbijo v Arboretumu Volčji Potok.

Osrednja slovesnost je bila v Zgornjem rozariju. Slavnostni govorniki so bili Špela Spanžel, generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo, dr. Valentina Schmitzer, izredna profesorica z Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Angela Bokor, podpredsednica Svetovne zveze za srednjeevropsko regijo, Breda Čopi, predsednica Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije, in Aleš Ocepek, direktor Arboretuma Volčji Potok.

Ob zaključku so odkrili obeležje za prejeto Priznanje za vrtno odličnost, ki je pritrjeno na vhodni portal v Zgornji rozarij.

Za glasbeni del slovesnosti je poskrbel Komorni orkester Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik.

Svetovna zaveza vrtničarskih društev združuje za vrtnice zainteresirano javnost iz 39 držav iz vseh koncev sveta. V društvih so zbrani ljubitelji in tisti, ki se poklicno ukvarjajo z vrtnicami, bodisi kot žlahtnitelji, torej ustvarjalci novih vrtnic, kot načrtovalci, ki z vrtnicami opremljajo javne in zasebne površine, kot strokovnjaki, ki vrtnice ocenjujejo itn. Svetovna zveza podeljuje Priznanja za vrtno odličnost vsaka tri leta in to omejeno število. Procedura za kandidaturo določa, da jo mora sprožiti društvo iz druge države. Arboretum Volčji Potok je prišel v igro na pobudo nekdanje predsednice Svetovne zveze ge. Helge Brichet, ki deluje v Italiji, in podpredsednice ge. Mireille Steil iz Luxemburga.

Z odkritjem obeležja je bil uradni program zaključen. Sledilo je druženje in rožnovrtna zabava s kulinarično ponudbo in priložnostnim sejmom, uglašenima na vrtnice.

Več o mesecu vrtnic https://www.arboretum.si/novice/mesec-vrtnic-v-arboretumu-volcji-potok/

Foto: Blaž Šilc in Mateja Račevski

Zdravniški zbornici: Odgovor Srebrne niti in avtorjev predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življena

Ljubljana, 30.5.2023 - V uvodu naj poudarimo in opozorimo, da gre za razpravo o tem, kdo naj odloča o koncu življenja bolnika. Doslej so bile škarje in platno v rokah zdravnikov, z uveljavitvijo Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ, v nadaljevanju Zakon) pa bodo oboje v svoje roke dobili bolniki. Tradicionalistično pokroviteljski zdravniki, ki sestavljajo vodstvo Zdravniške zbornice (ZZ) in Odbor za pravno etična vprašanja (OPEV), si tega, kar imajo za svojo staro pravico, ne pustijo vzeti. 

Tega ne povedo naravnost, ampak iščejo izgovore, zakaj Zakona ne sprejeti. Mednje sodi njihovo poudarjanje, da sta paliativna in dolgotrajna oskrba pri nas premalo razviti. Gre za strategijo zavlačevanja, kajti paliativna in dolgotrajna oskrba nimata mejne točke razvitosti. Tudi ob najboljši možni razvitosti bodo žal vedno obstajali bolniki, ki bodo trpeče umirali. Paliativna oskrba in Zakon nista zamenljiva, ampak se dopolnjujeta. Zakon lahko pomaga tedaj, ko ne morejo niti zdravila, niti paliativna oskrba.

V nadaljevanju obravnavamo nekatere podrobnejše izgovore, zakaj je ZPPKŽ slab in z odgovori dokazujemo, da so prazni, včasih celo zavržni.

1. Trditev ZZ/OPEV: [Nanaša se na situacijo, ko trpeči bolnik zaprosi lečečega zdravnika za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja , ta pa mu opiše njegovo zdravstveno situacijo in ponudi možne rešitve, ki bi ga morda odvrnile od želje po PPKŽ].  Lahko gre za situacijo, kjer bi stroka lahko ponudila drugačno zdravljenje, zakon pa predvideva, da bi to lajšanje težav moralo biti subjektivno sprejemljivo za bolnika.

Vsak bolnik ima pravico do zavrnitve predlaganega zdravljenja že po Zakonu o pacientovih pravicah. Trditev ZZ oz. OPEV tej pravici nasprotuje, kar kaže na pokroviteljsko stališče zdravnika, ki ne samo da ve, kaj je za bolnika najbolje, temveč je hkrati prepričan, da je bolnik dolžan to mnenje upoštevati. Po ZPPKŽ ima sicer zdravnik dolžnost čim bolje informirati bolnika in v tem okviru lahko ponudi vsakršno zdravljenje, ki se mu zdi primerno za bolnika. Možnost, da bi stroka lahko ponudila drugačno zdravljenje torej obstaja tudi v skladu z ZPPKŽ.

2. Trditev: Zdravniki smo, ker poznamo situacije trpljenja in umiranja, dolžni seznaniti javnost z morebitnimi odkloni.

Napoved opozorila na odklone ostaja na ravni strašilnega namigovanja. Ne pove, za odklone od česa naj bi šlo. Kaj je "pravo" stanje in kaj se od njega odklanja. Kakšna je pri tem vloga predlaganega Zakona?

3. Trditev: Nabor situacij, v katerih je človek upravičen do take prošnje [gre za PPKŽ], so naštete zelo na široko in vključuje tudi situacije, ki so v resnici socialne stiske, ki bi jih morala reševati družba.

Trditev je popolna izmišljotina, ki je del strategije vzbujanja strahu pred zakonom. Pogoji za odobritev PPKŽ so zgolj in samo zdravstvene narave in nikakor ne posegajo v nobeno drugo strokovno oz. širše družbeno področje.

4. Trditev: [ZZ najprej predstavi odločilno vlogo zdravnikov na Nizozemskem pri PPKŽ]. Pri nas predlagatelji želijo zmanjšati vlogo zdravnika.

To je protislovna ugotovitev, ki sledi primerjavi z Nizozemsko, kjer je odobritev pomoči diskrecijska pravica zdravnika, kar pomeni, da po lastni presoji pomoč nudi ali pa jo odkloni. Predlog slovenskega Zakona odločanje o upravičenosti do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prenaša z zdravnikov na Komisijo RS za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (dalje Komisija), saj slovenski zdravniki, obratno od nizozemskih, nočejo imeti opravka s PPKŽ, kar je bilo tudi upoštevano v zadnjem predlogu Zakona. Protislovje je v tem, da bi slovenski zdravniki radi obdržali moč odločanja in hkrati ne imeli opravka s PPKŽ.

5. Trditev: [ZZ govori o izdelavi strokovnega mnenja zdravnika o medicinskih vzrokih bolnikovega trpljenja]. Vedenje o objektivnem trpljenju, objektivni slabi prognozi ima pa vendarle zdravnik.

Ne drži. Trpljenja ni mogoče določati objektivno. Stopnjo trpljenja lahko določa samo pacient sam.

6. Trditev: [ZZ govori o načinu, kako Komisija sprejme sklep o PPKŽ]. Po predlogu Zakona lahko pride do preglasovanja družboslovne smeri.

Trditev kaže na nerazumevanje sprejemanja odločitve o PPKŽ v Komisiji. Ta se strinja s soglasnima mnenjema obeh zdravnikov, ki podajata mnenje o pacientovem bolezenskem stanju kot vzroku njegovega trpljenja. Samo v primeru, da sta si mnenji nasprotni, odloči Komisija, pri čemer si lahko pomaga z dodatnim zdravniškim mnenjem. Komisijo sestavljajo dva zdravnika, diplomirana medicinska sestra, pravnik in humanist ali družboslovec. O preglasovanju družboslovne smeri ni govora.

7. Trditev: Zakon je problematičen v tem, da je lečeči zdravnik obvezan čez določen čas po prvem pogovoru z bolnikom pacienta poiskati in ga ponovno vprašati, če želi nadaljevati postopek. To ni neka želja ali gon pacienta, da bo zasledoval ta svoj cilj in bo prišel še enkrat in še enkrat vprašal.

Trditev skuša povedati, da bi moral pobudo za vsak korak postopka odobritve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dati bolnik sam. Gre za skrajno nehumano razmišljanje, da je treba trpečemu bolniku kar najbolj otežiti postopek pridobivanja PPKŽ. Kako naj težko pokreten ali celo nepokreten bolnik hodi po bolnici in išče zdravnika? Še težje, če leži doma ali v domu starejših občanov. To je dodatno mučenje bolnika, ki se že sicer muči. Mučenje je prepovedano po 18. členu slovenske ustave.

8. Trditev: Predlog Zakona poskuša v nasprotju s pravno ureditvijo v Sloveniji in v svetu, vzpostaviti poklicno dolžnost zdravstvenih delavcev in sodelavcev, izrecno zdravnikov, sodelovati v postopkih pomoči pri samomoru in evtanaziji. S sprejetjem takšnega zakona bi bila za zdravnike prvič z zakonom določena neka poklicna dolžnost, ki sama po sebi ni pravilo stroke, in kot prva prav pomoč pri samomoru in evtanazija.

Gre za napačno razumevanje vzpostavitve poklicne dolžnosti. Obveznost zdravnikov in zdravstvenih delavcev sodelovati pri pomoči pri PPKŽ je odraz zakonske pravice do PPKŽ. Pravico je moč uresničevati le, če je ta utemeljena v nasprotni obveznosti zdravnikov in zdravstvenih delavcev, sicer ostaja mrtva črka na papirju. Nikakor pa na novo vzpostavljena zakonska obveznost ne pomeni prisile, saj je vsem zdravnikom in zdravstvenim delavcem na podlagi zakona omogočeno, kakor pri nekaterih drugih storitvah, uveljavljati t. i. ugovor vesti.

9. Trditev: Pri odločanju o obstoju hude trajne bolezni kot pogoja za priznanje pravice do pomoči pri samomoru in evtanazije bodo odločali organi, v katerih bodo smeli (tako predlog zakona) sodelovati le strokovnjaki, ki takšni pomoči ne nasprotujejo. To je po mnenju OPEV enak etični zdrs, kot če bi v teh istih organih odločali samo strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru in evtanaziji nasprotujejo.

Mnenje OPEV ne zagotavlja možnosti enakega varstva pravic pacienta. Jasno je, da zdravniki in zdravstveni delavci, ki so uveljavili ugovor vesti, ne morejo sodelovati v nobenem delu postopka PPKŽ. Po eni strani bi s sodelovanjem negirali svoj lastni ugovor, po drugi strani pa, pomembneje, krhali videz nevtralnosti postopka oziroma enakega varstva pravice pacienta, kjer bi o tej odločal nekdo, ki njeni zagotovitvi intimno nasprotuje, tudi če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

Nastop predsednice Zdravniške zbornice je namenjen branjenju vloge in moči paternalističnih zdravnikov pri obravnavi pacientov. Ti zdravniki postavljajo avtonomijo zdravnika nad avtonomijo pacienta in s tem kršijo globalni kodeks zdravniške etike Ženevsko deklaracijo, ki poudarja, da mora zdravnik spoštovati pacientovo avtonomijo. Zato ne preseneča njena sklepna navedba, da za velik del zdravništva Zakon ne bi bil sprejemljiv v nobeni obliki. To pomeni, tudi če bi upoštevali vse njihove pripombe. Ali kot se je izrazil predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. Radko Komadina: "Zakonu nasprotujemo, ker skruni našo samopodobo." O trpljenju bolnikov ni več besede.

Skupina za pripravo ZPPKŽ v Društvu Srebrna nit – združenju za dostojno starost: 
Brigita Skela Savič, Igor Pribac, Andrej Pleterski, Luka Mišič, Dušan Keber