Ljubljana, 30.5.2023 - V uvodu naj poudarimo in opozorimo, da gre za razpravo o tem, kdo naj odloča o koncu življenja bolnika. Doslej so bile škarje in platno v rokah zdravnikov, z uveljavitvijo Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ, v nadaljevanju Zakon) pa bodo oboje v svoje roke dobili bolniki. Tradicionalistično pokroviteljski zdravniki, ki sestavljajo vodstvo Zdravniške zbornice (ZZ) in Odbor za pravno etična vprašanja (OPEV), si tega, kar imajo za svojo staro pravico, ne pustijo vzeti.
.png)
Tega ne povedo naravnost, ampak iščejo izgovore, zakaj Zakona ne sprejeti. Mednje sodi njihovo poudarjanje, da sta paliativna in dolgotrajna oskrba pri nas premalo razviti. Gre za strategijo zavlačevanja, kajti paliativna in dolgotrajna oskrba nimata mejne točke razvitosti. Tudi ob najboljši možni razvitosti bodo žal vedno obstajali bolniki, ki bodo trpeče umirali. Paliativna oskrba in Zakon nista zamenljiva, ampak se dopolnjujeta. Zakon lahko pomaga tedaj, ko ne morejo niti zdravila, niti paliativna oskrba.
V nadaljevanju obravnavamo nekatere podrobnejše izgovore, zakaj je ZPPKŽ slab in z odgovori dokazujemo, da so prazni, včasih celo zavržni.
1. Trditev
ZZ/OPEV: [Nanaša se na situacijo, ko trpeči bolnik zaprosi lečečega
zdravnika za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja , ta pa mu opiše
njegovo zdravstveno situacijo in ponudi možne rešitve, ki bi ga morda odvrnile
od želje po PPKŽ]. Lahko gre za situacijo, kjer bi stroka lahko
ponudila drugačno zdravljenje, zakon pa predvideva, da bi to lajšanje težav
moralo biti subjektivno sprejemljivo za bolnika.
Vsak bolnik ima pravico do zavrnitve predlaganega zdravljenja že po Zakonu o pacientovih pravicah. Trditev ZZ oz. OPEV tej pravici nasprotuje, kar kaže na pokroviteljsko stališče zdravnika, ki ne samo da ve, kaj je za bolnika najbolje, temveč je hkrati prepričan, da je bolnik dolžan to mnenje upoštevati. Po ZPPKŽ ima sicer zdravnik dolžnost čim bolje informirati bolnika in v tem okviru lahko ponudi vsakršno zdravljenje, ki se mu zdi primerno za bolnika. Možnost, da bi stroka lahko ponudila drugačno zdravljenje torej obstaja tudi v skladu z ZPPKŽ.
2. Trditev: Zdravniki smo, ker poznamo situacije
trpljenja in umiranja, dolžni seznaniti javnost z morebitnimi odkloni.
Napoved opozorila na odklone ostaja na ravni strašilnega namigovanja. Ne pove, za odklone od česa naj bi šlo. Kaj je "pravo" stanje in kaj se od njega odklanja. Kakšna je pri tem vloga predlaganega Zakona?
3. Trditev:
Nabor situacij, v katerih je človek upravičen do take prošnje [gre
za PPKŽ], so naštete zelo na široko in
vključuje tudi situacije, ki so v resnici socialne stiske, ki bi jih morala reševati
družba.
Trditev je popolna izmišljotina, ki je del strategije vzbujanja strahu pred zakonom. Pogoji za odobritev PPKŽ so zgolj in samo zdravstvene narave in nikakor ne posegajo v nobeno drugo strokovno oz. širše družbeno področje.
4. Trditev: [ZZ najprej predstavi
odločilno vlogo zdravnikov na Nizozemskem pri PPKŽ]. Pri nas predlagatelji želijo zmanjšati vlogo zdravnika.
To je protislovna ugotovitev, ki sledi primerjavi z Nizozemsko, kjer je odobritev pomoči diskrecijska pravica zdravnika, kar pomeni, da po lastni presoji pomoč nudi ali pa jo odkloni. Predlog slovenskega Zakona odločanje o upravičenosti do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prenaša z zdravnikov na Komisijo RS za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (dalje Komisija), saj slovenski zdravniki, obratno od nizozemskih, nočejo imeti opravka s PPKŽ, kar je bilo tudi upoštevano v zadnjem predlogu Zakona. Protislovje je v tem, da bi slovenski zdravniki radi obdržali moč odločanja in hkrati ne imeli opravka s PPKŽ.
5. Trditev: [ZZ govori o izdelavi
strokovnega mnenja zdravnika o medicinskih vzrokih bolnikovega trpljenja]. Vedenje o objektivnem trpljenju, objektivni
slabi prognozi ima pa vendarle zdravnik.
Ne drži. Trpljenja ni mogoče določati objektivno. Stopnjo trpljenja lahko določa samo pacient sam.
6. Trditev: [ZZ govori o načinu,
kako Komisija sprejme sklep o PPKŽ]. Po
predlogu Zakona lahko pride do preglasovanja družboslovne smeri.
Trditev kaže na nerazumevanje sprejemanja odločitve o PPKŽ v Komisiji. Ta se strinja s soglasnima mnenjema obeh zdravnikov, ki podajata mnenje o pacientovem bolezenskem stanju kot vzroku njegovega trpljenja. Samo v primeru, da sta si mnenji nasprotni, odloči Komisija, pri čemer si lahko pomaga z dodatnim zdravniškim mnenjem. Komisijo sestavljajo dva zdravnika, diplomirana medicinska sestra, pravnik in humanist ali družboslovec. O preglasovanju družboslovne smeri ni govora.
7. Trditev: Zakon je problematičen
v tem, da je lečeči zdravnik obvezan čez določen čas po prvem pogovoru z
bolnikom pacienta poiskati in ga ponovno vprašati, če želi nadaljevati
postopek. To ni neka želja ali gon pacienta, da bo zasledoval ta svoj cilj in
bo prišel še enkrat in še enkrat vprašal.
Trditev skuša povedati, da bi moral pobudo za vsak korak postopka odobritve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dati bolnik sam. Gre za skrajno nehumano razmišljanje, da je treba trpečemu bolniku kar najbolj otežiti postopek pridobivanja PPKŽ. Kako naj težko pokreten ali celo nepokreten bolnik hodi po bolnici in išče zdravnika? Še težje, če leži doma ali v domu starejših občanov. To je dodatno mučenje bolnika, ki se že sicer muči. Mučenje je prepovedano po 18. členu slovenske ustave.
8. Trditev: Predlog Zakona
poskuša v nasprotju s pravno ureditvijo v Sloveniji in v svetu, vzpostaviti
poklicno dolžnost zdravstvenih delavcev in sodelavcev, izrecno zdravnikov,
sodelovati v postopkih pomoči pri samomoru in evtanaziji. S sprejetjem takšnega
zakona bi bila za zdravnike prvič z zakonom določena neka poklicna dolžnost, ki
sama po sebi ni pravilo stroke, in kot prva prav pomoč pri samomoru in
evtanazija.
Gre za napačno razumevanje vzpostavitve poklicne dolžnosti. Obveznost zdravnikov in zdravstvenih delavcev sodelovati pri pomoči pri PPKŽ je odraz zakonske pravice do PPKŽ. Pravico je moč uresničevati le, če je ta utemeljena v nasprotni obveznosti zdravnikov in zdravstvenih delavcev, sicer ostaja mrtva črka na papirju. Nikakor pa na novo vzpostavljena zakonska obveznost ne pomeni prisile, saj je vsem zdravnikom in zdravstvenim delavcem na podlagi zakona omogočeno, kakor pri nekaterih drugih storitvah, uveljavljati t. i. ugovor vesti.
9. Trditev: Pri odločanju
o obstoju hude trajne bolezni kot pogoja za priznanje pravice do pomoči pri
samomoru in evtanazije bodo odločali organi, v katerih bodo smeli (tako predlog
zakona) sodelovati le strokovnjaki, ki takšni pomoči ne nasprotujejo. To je po
mnenju OPEV enak etični zdrs, kot če bi v teh istih organih odločali samo
strokovnjaki, ki pomoči pri samomoru in evtanaziji nasprotujejo.
Mnenje OPEV ne zagotavlja možnosti enakega varstva pravic pacienta. Jasno je, da zdravniki in zdravstveni delavci, ki so uveljavili ugovor vesti, ne morejo sodelovati v nobenem delu postopka PPKŽ. Po eni strani bi s sodelovanjem negirali svoj lastni ugovor, po drugi strani pa, pomembneje, krhali videz nevtralnosti postopka oziroma enakega varstva pravice pacienta, kjer bi o tej odločal nekdo, ki njeni zagotovitvi intimno nasprotuje, tudi če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji.
Nastop predsednice Zdravniške zbornice je namenjen branjenju vloge in moči paternalističnih zdravnikov pri obravnavi pacientov. Ti zdravniki postavljajo avtonomijo zdravnika nad avtonomijo pacienta in s tem kršijo globalni kodeks zdravniške etike Ženevsko deklaracijo, ki poudarja, da mora zdravnik spoštovati pacientovo avtonomijo. Zato ne preseneča njena sklepna navedba, da za velik del zdravništva Zakon ne bi bil sprejemljiv v nobeni obliki. To pomeni, tudi če bi upoštevali vse njihove pripombe. Ali kot se je izrazil predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. Radko Komadina: "Zakonu nasprotujemo, ker skruni našo samopodobo." O trpljenju bolnikov ni več besede.
Skupina za pripravo ZPPKŽ v Društvu Srebrna
nit – združenju za dostojno starost:
Brigita Skela Savič, Igor Pribac,
Andrej Pleterski, Luka Mišič, Dušan Keber
