Konec septembra bo v Portorožu tradicionalno vseslovensko
srečanje bivših internirancev in internirank, političnih zapornikov in
ukradenih otrok iz nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov. Srečanja,
tokrat bo že 62. srečanje po vrsti, organizira taboriščni odbor Ravensbrück, ki
deluje pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, vodi ga Matjaž
Špat, sin pokojne taboriščnice Ivanke Podlipnik Špat.
Matjaž Špat je eden najsrčnejših povezovalcev nekdanjih
internirancev, predvsem žensk, ki so med drugo svetovno vojno preživele katero
izmed nemških ali italijanskih koncentracijskih taborišč. Njegovo aktivnost so
prepoznali tudi v širšem okolju, Ljubljana mu je v zahvalo podelila plaketo
mesta, nekdanji predsednik države Pahor pa mu je izročil posebno zahvalo za
»ohranjanje spomina na osebne zgodovinske izkušnje žrtev taborišč in
opominjanje, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno
prizadevati«. Borut Pahor je bil zadnjih deset let pokrovitelj portoroških
srečanj, to simbolno gesto nadaljuje tudi sedanja predsednica Nataša Pirc
Musar.
Matjaž Špat, po poklicu in duši zdravnik, danes že
upokojenec, je tudi tista oseba, na katero se pogosto obračajo starejši ljudje,
ko jih doletijo zdravstvene težave, ko ne znajo ali več ne zmorejo sami
poiskati zdravnika, ko ne razumejo izvidov in diagnoze, ko nimajo nikogar, ki
bi jim znal prisluhniti ali razložiti predvideni potek bolezni, svetovati pri
jemanju zdravil. Odlikujeta ga neverjetna empatija in pristna skrb za
sočloveka, predvsem za starejše ljudi. »Z upokojitvijo že tudi sam spadam med
starejšo generacijo, zato njihove stiske še lažje razumem. Ne preganjata me ne
misel na starost ne misel na minljivost, prepričan pa sem, da se z dobro
psihično in fizično kondicijo izogneš marsikateri bolezni,« pravi. Sam si telo
krepi z rednim tekom na Toško čelo in Šentviški hrib, za toplino v srcu pa
skrbi vnukinja Lili, ki bo kmalu dobila bratca in nato še sestrično.
»Moja mama in oče sta bila tesno povezana z ožjo in širšo
skupnostjo in delala v skupno dobrobit, kar sta prenesla tudi name,«
pravi sogovornik, ki je prav tako aktiven v četrtni skupnosti, na
nivoju mesta, v borčevski organizaciji, je pa tudi član stalne slovenske
delegacije pri mednarodni zvezi za spomin na holokavst. Njegova posebna skrb pa
je že dolga leta namenjena »našim dragim dekletom«, kot pravi nekdanjim
internirankam. »Ko se je mama postarala in je potrebovala spremstvo na
srečanjih taboriščnic, sem ji priskočil na pomoč in postajal vse bolj vpet v
njihov svet, spoznaval sem njihovo izjemno povezanost, tovarištvo in pristno
prijateljstvo. Ko poslušaš, kaj so preživele kot mladenke v taboriščih v
najhujših razmerah in pomanjkanju, so ti razumljive tudi njihove tesne vezi.
Zato so zame to za vedno moja dekleta.«
Oče in mama z izkušnjo taborišča
Njegova mama je bila stara 17 let, ko so jo kot ranjeno
aktivistko pri Tujem Grmu zajeli in jo prek Ljubljane in Begunj odpeljali v
Auschwitz. Družino pa so izgnali v delovno taborišče v Nemčiji. Mamo so nato
prestavili v taborišče Ravensbrück, kjer so v kraju Barth ženske delala v
tovarni letal. Le izjemni sreči se ima zahvaliti, da ni bolna in shirana
končala v krematoriju, saj jo je na poti tja rešila ruska zdravnica, tudi sama
interniranka. S pomočjo še ene Rusinje Olge Muratove je dočakala konec vojne
skupaj s številnimi Slovenkami, kar jih je za vedno povezalo. Z obema Rusinjama
se je mnogo let kasneje ponovno srečala, Matjaž pravi, da tega čustvenega dogodka
ni mogoče opisati. Mama o dogajanju v taborišču doma ni govorila, so se pa
interniranke pogovarjale med seboj in Matjaž je to seveda poslušal in si
ustvarjal sliko njihovega trpljenja. Mamo in njene prijateljice je spremljal na
spominskih slovesnostih v Auschwitzu, Ravensbrücku, Barthu.
Tudi oče Avgust Špat, po poklicu cestni gradbeni inženir iz
Sevnice, o svoji partizanščini in življenju v italijanskem
taborišču Gonars ni veliko govoril. Bil je med tistimi slovenskimi
interniranci, ki so izkopali predor, po katerem so iz Gonarsa na prostost
pobegnili nekateri vidni slovenski člani OF. Po italijanski kapitulaciji se je
v Bariju pridružil prvi prekomorski brigadi in kot komisar inženirske brigade
osvobajal jadransko obalo, med osvobajanjem Bihaća je izgubil oko in kasneje
postal častni občan Bihaća. Konec vojne je v Karlovcu ustanovil inženirsko
šolo. Povojne oblasti so ga poslale na šolanje v Sovjetsko zvezo, ob njegovi
vrnitvi v domovino v času informbiroja pa so ga aretirali in obsodili na sedem
let zapora, odslužil jih je pet in pol. Na Golem otoku. Kot strokovnjak je na
otoku gradil žago, vodne zbiralnike, tovarno ploščic, pomagal ustanoviti
kulturno sekcijo in radijsko postajo. »Z mamo sva ga šla dvakrat obiskat. Očeta
nisem smel videti, spomnim se le potovanja z ladjo in tega, da sem na obali
otoka hranil morske pse, ki so jih imeli v nekakšnih kovinskih ograjah, medtem
ko sem čakal mamo,« se spominja sogovornik. Oče je bil kasneje pomiloščen,
ampak nazaj v vojsko ni hotel, so ga pa kar z dekretom poslali za župana
Litije. Tam je pustil viden pečat v občinskem gospodarstvu, zaslužen je bil za
gradnjo tamkajšnje infrastrukture, bil je idejni vodja postavitve geometričnega
središča Geoss na Vačah nad Litijo.
Ker sta bila mama in oče zelo družbeno in politično
angažirana, se je sin edinec zgodaj usmeril v šport, ki mu je odprl nova
obzorja in nova znanstva. »Pri nas so se ustavljali številni očetovi
prijatelji, vedno je bilo veliko govora o tovarištvu in skrbi za soljudi, tako
je bila moja odločitev za študij medicine nekako logična, po svojih močeh sem
želel pomagati ljudem,« se spominja.
Shranjene pripovedi 110 internirank
Matjaž Špat pravi, da je v letih druženja »z njegovimi
dekleti«, ki nepovratno odhajajo, še živeče pa se približujejo stotemu letu,
tudi sam postal drugačen človek. Bolj ponosen na svoje prednike, tudi na svojo
domovino, narod, na to, da je Slovenec. Veseli ga, ker se taboriščnemu odboru
pridružujejo druga in tretja, pogosto celo četrta generacija potomcev, ki v
srcih nosijo spomin na svoje prednice. Že pred leti so stkali tesne vezi z
Zvezo slovenskih žena iz Celovca, kajti Slovenci onkraj meje so bili prav tako
obsojeni na genocid, mnogi umorjeni, ogromno izseljenih, veliko koroških
Slovenk je bilo v Ravensbrücku, od tod tesna povezava z internirankami v
matični domovini. O razmerah čez mejo med vojno in po njej med drugim
govori roman Angel pozabe koroške Slovenke Maje Haderlap.
Kaj bo ostalo za temi pogumnimi ženskami in moškimi, ki
odhajajo, čas pa briše sledi? »V Muzeju novejše zgodovine imamo v avdio in
video obliki posnetih in shranjenih več kot 110 pogovorov, življenjskih zgodb
naših taboriščnic. Veliko posnetega materiala ima tudi Televizija Medvode, ki
že nekaj let pripravlja program za portoroško srečanje in temelji na
njihovih zgodbah. Za zgodovino imamo torej obsežen spominski fond. Dokler so še
žive, jih spodbujamo, da pripovedujejo svoje spomine.« Temu so namenjene spominske
prireditve in temu so bila namenjena tudi srečanja in pogovori internirank in
ukradenih otrok z mladimi, ki so jih organizirali v predsedniški palači. »To so
bili zelo čustveni pogovori. Dekleta so govorila o svoji izkušnji in mladim
polagala na srce, naj varujejo svojo domovino in svoj jezik. Tudi mlade
generacije morajo vedeti, da je Slovencem grozil izbris, da smo se uprli in
osvobodili, zato imamo danes svojo državo,« je prepričan Matjaž Špat.
Jožica Hribar, foto: osebni arhiv M. Š.
Povzeto po reviji Vzajemnost
