Glosin klobuk 2022 podelili Poloni Kores

Ljubljana,1.2.2022 -  Prvakinji igralskega ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana, Poloni Kores so v Domu sindikatov podelili priznanje Glosin klobuk, ki ga podeljuje Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa. Priznanje je zaradi gostovanja gledališča prevzel njen soprog. Izročil mu ga  Mitja Šuštar, predsednik sindikata Glosa, ki je bil tudi slavnostni govornik.

Polona Kores pa ni samo dramska igralka in animatorka ampak tudi glasbenica ter predvsem srčna in skromna sindikalistka, ki jo bolijo krivice, ki prisluhne vsakemu in pravi, da je zanjo vsak človek pomemben.

V kulturnem sporedu sta sodelovala Renato Jenček in Anže Čater.

Slavnostni govor Mitja Šuštarja

Vidim same zdrave sile in nobenega vsiljivca …

Lani smo dogodek izvedli v gledališču in gostišču, tokrat ga bomo le v tej sobi. A nič ne dé, boljša kot prostor je dobra družba.

Leta ’22 …

… 222 let!

/'Posebno kratek + optimističen poskus prepoznavanja dr. Fr. Prešerna'/

 Ne spodobi se in krivično je, da se v celotnem 15-letnem obdobju Glosinih klobukov sploh še nismo brez dlake na jeziku poklonili doktorju Francetu Prešernu. Leta ’22, ko mineva 222 let od njegovega rojstva, je to enostavno nujno.

Mnoge, ki so se posvetili Prešernovim mojstrovinam in razčlenjevanjem njegovega opusa ter osebnosti, zmotijo zelo slabe, obrobne, nesmiselne, nedokazane označbe. »Poudarjajmo vendarle njegovo veličastno delo, katerega še danes ne zmoremo razumeti do konca!« pravi slovenski pisatelj, pesnik, publicist, slavist, etnolog Ivan Sivec, ki se s Prešernom ukvarja vse življenje, namenil pa mu je več knjig.  /Za današnje oznanilo smo obilo črpali iz pisnih in govorjenih besed gospoda Sivca, gotovo nam ne bo zameril./

Resnica je, da je Prešeren za slovenski jezik in za slovensko književnost neizmernega pomena. Za nas, v Glosi  -– konec koncev je leta 1832 napisal prvo gloso v slovenščini –,  je eden največjih SVETOVNIH avtorjev. Izšel je iz maloštevilnega naroda, ustvaril pa globalne umetnine. Bil je bister in drzen mož ter izvrsten pravnik, predvsem pa – strpen in dobronameren! Toda največja resnica je, da je napisal samo eno knjigo, ki pa je preprosto osupljiva: 'Poezije'.

Resnica je tudi, da so vsaj tri ženske imele velik vpliv nanj in posledično na vse nas. A čisto pred vse je postavil ljubezen do naroda in domovine. Ta je bila zanj sveta, kakor je bila sveta še za nekega njegovega sodobnika, prav tako pravnika in pesnika, tvorca prvega slovenskega soneta, Jovana Vesela Koseskega, ki je povedal: »Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi pêti!«  Koseski je bil pred slabega pol stoletja, ko smo gulili šolske klopi, domala prezrt in prezrt ostaja še danes. Marsikdo ga pozná zgolj kot deda Juliusa Kugyja, jaz pa sem imel srečo z učiteljicami slovenščine in zgodovine, zaradi katerih mi do današnjih dni odzvanja dvoje: poleg omenjenega izreka tudi njegova zagrenjenost, ker so se njegovi potomci potujčili.

Prva Prešernova ljubezen je bila Marija Klun iz nemške družine iz Gradca, ki je hodila počitnikovat na Goričico.  /Sedaj je to v Domžalah/.  Ker je tudi sam zahajal tja, k enemu svojih stricev duhovnikov, sta se srečala in zaljubila. Ko je doktoriral, mu je ona pisala: »Oče so za tebe že pripravili pisarno v Gradcu in imaš vse pripravljeno za življenje.« Zadnji stavek pa je bil: »Iz tebe bomo naredili gospoda.«  In to, iz tebe bomo naredili gospoda, je Prešerna, ki je bil svobodomiseln in časten človek, tako presunilo in ponižalo, da je prekinil odnose z Marijo. /Nekateri pravijo, da je 4 leta kasneje od žalosti umrla./  Prešeren, ki bi se torej mirno lahko oženil in bi imel v Gradcu lepo zvezo, preskrbljeno življenje in kariero, se je zavedal, da če gre v Gradec, je z njegovo kranjščino in s pesnjenjem konec. Sicer je pred tem že ustvarjal nemško poezijo, nemške sonete in druge pesniške oblike, a je v sebi čutil neskončno moč, da bo Slovencem dal nekaj, česar do tistega časa še nismo imeli: visoko pesem (ki jo še dandanes komaj umevamo). Osebno življenje je postavil na stran in se zavestno odločil za ljubezen do domovine. To je za marsikoga nerazumno in nerazumljivo, ker terja pokončnega in pogumnega človeka.

Prešernu pripisujejo vse živo: od alkoholizma do ženskarstva in razuzdanosti, v zadnjem času pa celo seksualno predatorstvo. Očitajo mu celo, da je v Ribnici počel tiste reči s fantički. A tedaj je bil strog red in disciplina, za vpis v zlato knjigo si moral biti še kako dober in moralno neoporečen učenec. Ivanu Sivcu je blizu rek o dobrem vse dobro, o slabem vse slabo; to dá človeku misliti. Morda nam gre ravno zato ob prebiranju nenavadnih člankov in 'strokovnih' analiz večkrat na smeh ali na bruhanje. Ljudem, ki grdo mislijo, ki namesto da bi uživali življenje veselo, brez gneva, ki namesto da bi spoznavali svoje korenine in zgodovino, zganjajo togoto in frustracije, pač ni pomočí. Bolje bi bilo, če bi se v resnici posvetili Prešernu, že zato, ker je neusahljiv vir navdiha.

Izhajajmo iz njegovega dela, ne nasedajmo pa nepomembnim, neresničnim in nepreverjenim podtikanjem. Na primer, če se je Prešeren s pijačo malo bolj ukvarjal v kranjskih letih, se v Ljubljani ni. Pri doktorju Blažu Crobathu je delal 14 let in kar 88 % pravd je bilo podpisanih z doktor France Prešeren. Če bi se vdajal pijači, ne bi v praktično vseh pravdah zmagal. Imel je ogromno dela in bil je skrben. Ko ga je Matija Čop v najhujši vročini vabil na kopanje v Savi, je odgovoril: »Ne morem, v prihodnjih dneh imam pravdo.« Raje se je v nedeljo popoldne pečal s pravnimi zadevami, da je krivično obtoženemu na sodišču priboril zmago.

Nemalo možganskih trustov še kar vztraja, da mu ni bilo mar za lastne otroke. Resnica pa je, da jim je redno plačeval po goldinar na mesec, da jih ni zanemarjal in da partnerica Ana Jelovškova ni bila brezmadežna – kot ni nihče –, bila je malce nezrela. No, niti Prešeren ni bil ravno zrel za zakonsko življenje, že zaradi svoje svobodoljubnosti. Morda pa sta se le malček prezgodaj spoznala? Kakorkoli, nekoč ji je za miklavža dal 6 goldinarjev, da bi otrokom kupila kakšno obleko, sladkarijo, igračko; ona pa jo je popihala v Trst in vse zapravila. Pesem 'Nezakonska mati' je pravzaprav neke vrste opozorilo materi, naj bo drugačna. Ani je večkrat rekel: »Preberi vendar kakšen časopis, knjigo, ozavesti se.«

Tudi najslavnejšo muzo Primičevo Julijo, poročeno pl. Scheuchenstuel, moramo uvideti nekoliko drugače. Ni namreč šlo za takó veličastno ljubezen, kot jo radi idealiziramo. Prešeren se je močnó zavedal, kako daleč vsaksebi sta njuna svetova. Julija je živela v nemškem svetu, on pa je vedel, da če ji bo posvetil sonetni venec, bo razburkal to nemško srenjo in dokazal, da smo Kranjci, Slovenci enako močni in enakovredni.  Doktor Matjaž Kmecl je dobro zapisal: »Če Julije ne bi bilo, bi si jo moral izmisliti. K sreči je bila.«  Šlo je torej za namerno in vrhunsko provokacijo nemškega svetá, dokazal je, da nekaj znamo in da je zmožen najvišje pesmi. Še danes nam umetniško in tehnično dovršeni 'Sonetni venec' govori enako kot v tedanjem času. Podobno 'Zdravljica' – katerokoli kitico preberemo, še zmeraj vse veljá! Prešeren je bil in bo ostal dve stoletji pred nami. Njegove kreacije še naprej utemeljujejo slovenski narod, le mi smo se premalo spremenili.

O liku in delu Franceta Prešernu se razpravlja preveč kvantaško ali preveč kabinetno. Nekdo si ob preobilici časa izmisli bedarijo, ki obveljá, ne da bi, ob upoštevanju duhá tistega časa, raziskal vse platí ter predočil dejstva in dokaze. Vsi pojte rakam žvižgat, lažnivi pratikarji, je usekal že Prešeren sam, mi pa lažnive tercialke in zavistne kopune pozivamo, naj se, namesto na fantazije in sovražna brbljanja, raje vsestransko ozavestijo ter osredotočijo na lepoto in sporočilnost Prešernovih pesmi. In naj doumejo veličino njegove vesoljne duše, če zmorejo.

Prešeren bo nagovarjal še mnoge generacije. Za nas je gorostás uma in zvok razuma. Če imajo jezikači pravico kot papigice repetirati, da je bil babjek in pijanec, bomo mi pledírali, da ni bil, ali pa, da je bil, vendar v zmernih količinah. Če mu blebetači podkladajo, da ni bil dostojen, zaupanja vreden, spoštljiv do žensk, pa mi zabrusimo, da je gotovo bil, njegov opus to jasno izpričuje.

Sicer pa  –  KAJ JE RESNICA?!  To se bomo spraševali še naprej, kot se lahko sprašujemo, kaj bi Prešeren danes porekel ob poniževanju slovenskega jezika, za katerega se je sam tako močno boril. Se mu ne bi zdelo sramotno, da v nasprotju s predpisi na slovenskem trgu nekatere tvrdke še kar prodajajo televizijske programe, nove avtomobile, računalnike, telefone brez izbire slovenščine, ki je uradni jezik EU? Kaj bi storil ob vseh vojnah in ostalih grozotah? Ob uničevanju okolja? Ob prenažrtih na eni in do konca razčlovečenih na drugi strani? Ob vreščálih, ki histerizirajo ob tisoč-in-eni zapadnjaški kvazisvoboščini, požvižgajo pa se na zatiranje, pohabljanje in pobijanje žensk vzhodno in južno od nas? Ob 7000 delavcih, ki so morali umreti v Kátarju, da se lahko naslajamo nad divôto mundiála? Ob neznosni gnusobi, da se nad 100.000 prebivalcem Slovenije odreka osnovna in s pravnim redom zagotovljena pravica do izbire osebnega zdravnika in popolnega zdravstvenega varstva? Trdimo, da bi Prešeren bil in ostal prijatelj ženskih in moških bitij, rastlin in živali, kulture in narave. In neusmiljeno bi nam nastavljal ogledalo in bičal bi izprijenost človeštva. In morda bi mu celo uspelo kaj spremeniti.

In ker smo ravno decembra …  Čez 9 dni bo svetovni dan človekovih pravic, čez 10 dni pa bo obletnica smrti Ivana Cankarja. Prav je, da se mu na hitrico priklonimo z odlomkom iz povesti 'Hlapec Jernej in njegova pravica', ki je v največ tujih jezikov prevedeno njegovo delo. Reč je aktualna, oglejte si razstavo ob 70-letnici Slovenskega gledališkega inštituta, ki so jo predvčerajšnjim odprli in katere soavtorica je lanskoletna klobučnica magistrica Tea Rogelj:  '40 let sem delal. Iz naših zbirk: Hlapec Jernej - od Cankarja do Skrbinška in Delaka'.

»Delal sem štirideset let na Betajnovi; ni toliko zemlje, da bi jo z dlanjo pokril, ne na polju, ne na senožeti, kamor še ni bil kanil pot od mojega čela. Tako sem delal štirideset let in Bog je obilno blagoslovil to moje delo. Pa je umrl stari Sitar, pa je prišel sin njegov, negodnik, in je rekel, v prešerni pijanosti je rekel:  'Jernej, zdaj poveži culo in pojdi, zakaj, Jernej, zdaj sem jaz gospodar; zdaj si dodelal, zdaj si star in nadložen, ne maram te več; ni več kota zate v domu, ki si ga sam postavil in ga varoval vsega hudega, ni več zate kruha, ki si ga sam pridelal; le vzemi popotno palico pa pojdi, kamor ti je pot!'  Tako je rekel; je razsodil sam zoper pravico in postavo, da je jablan tistega, ki jo je otresel, ne tistega, ki jo je zasadil. Jaz pa sem šel in sem se napotil iskat pravice, ki jo je Bog poslal na svet in ki je človeka sila ne more razdreti. Razsodite! Ti, ki si učen in poznaš postave: tole mi povej! Štirideset let sem delal, postavil sem hišo, s svojim potom sem pognojil polje in senožet: čigav je dom? Štirideset let sem delal na tem svojem domu; če tam poklekneš, natanko pogledaš grudo, pa boš videl, da je moja, pa boš spoznal mojo kri. Tudi če pogledaš na hišo, te bodo v mojem imenu pozdravljala tista zelena okna …«

Veseli smo, da je letošnja nagrajenka spet pripadnica močnejšega spola. Kolegica je v več kot šestih letih, odkar je predsednica sindikata, postavila nove temelje sindikalne organiziranosti v Lutkovnem gledališču Ljubljana in v tem okolju uživa spoštovanje. Pod njenim vodstvom je sindikat zelo napredoval, za več kot trikrat je povečala članstvo. Prizadeva si za kakovostnejšo podobo sindikata in zavoda. Odlikuje se z delom pri pogajanjih za delavce, posebno nižje, tehnične. Pri tem se izkazuje s strokovnim znanjem, z vztrajnostjo pri razčiščevanju vprašanj, z razumevanjem delovnih pogojev, z nepopustljivostjo pri uveljavljanju vrednot socialnega dialoga. Sodeluje s krovnim sindikatom in z našo službo pravne pomoči ter z dosežki seznanja in prenaša dobro prakso v obe smeri. Je prodorna, v kratkem času je marsikaj uredila, kar nekaterim dolga leta ni uspelo, marsikaj ureja, marsikaj še bo uredila. Ljudje jo imajo radi, vodstvo zavoda malo manj, ker se na kulturen način borí za ponižane in razžaljene in ker je varuhinja zakonitosti in transparentnosti. Vložila je tudi pomembno vzorčno tožbo na delovno in socialno sodišče ter se na ta način izpostavlja za druge in njih pravice.

Že to zadošča za priznanje.  A vseeno predočimo še nekaj predhodnih okoliščin:

Je zelo zahtevna, resna in izredno duhovita (kar ni oksimóron), vedno hoče nekaj narediti in to tudi naredi, vse prebere in argumentira. Predana je poklicu igralke in gledališču. Je prepričljiva sogovornica. Opozarja na napake, krivice, stranpotí.

Zaupnica ni postala, ker bi jo kdo silil, ampak zaradi svojega odnosa sama po sebi, saj je zlezla ljudem pod kožo, tudi tistim, ki radi vidijo, da zanje nekaj storí kdo drug.

Pozorno posluša, natančno ugovarja in prepričljivo predlaga svoje rešitve.

Je izjemno občutljiva na krivico in uporna. Zelo je sposobna tvornega komuniciranja.

Je zaupnica v pisanem konglomeratu umetniških, tehničnih in administrativnih poklicev, različnih interesov, samosvojih osebnosti, pestrosti duhá, znanj, sposobnosti in pričakovanj.

Je zelo natančna in odgovorna. Je perfekcionistka. Svoje delo opravi najboljše možno, zato dobiva nagrade. Pri njej je vse po pravilih in nič zabušavanja. Ljudem, ki zmorejo več, kakor naredijo, pové, kar jim gre.

Zelo hitro prepozná pravi karakter ljudi. Do vseh je odprta, prijateljska in takoj ponudi pomoč, kar tudi uresniči.

Obožuje glasbo in gledališče. Zelo rada je med kulturnimi ljudmi. Lepo pozdravi in povpraša za počutje. Če počutja ni, ga naredí: s prijaznim nasmehom, znanim daleč naokrog.

Kljub nepopustljivosti zna tenkočutno sklepati kompromise, a nikoli na škodo sodelavcev.

Vzdržuje zakonito ravnovesje med potrebami delovnega procesa na eni strani in pravicami delavcev na drugi. Izrazito ostra je pri zagotavljanju varnega in zdravega delovnega okolja ter človekovega dostojanstva pri delu. Fleke dobí že, ko samo zadiší po čudnih telovadbah delodajalca.

Čeprav je sama vrhunska umetnica, se kot levinja borí predvsem za neprivilegirane in tiste nižje na plačni lestvici.

Ne pozná strahu, svoje ime zastavi za dosledno spoštovanje pravnih pravil in isto terja od drugih, predvsem od organov poslovodenja, upravljanja in nadzora javnega zavoda, pri tem pa stávi na pravičnost, ki je njeno gonilo že od pamtiveka

Uspešno brani in (iz)bojuje sindikalno-delavske zmage, da vsakodnevnih nesebičnih sindikalnih in človeških pomoči sodelavcem in drugim ranljivim skupinam sploh ne omenjamo.

Njeno delovanje temelji na prepričanju, da je sindikat organizacija, ki mora biti v stalni pripravljenosti, ki je trdna, ki je pravična, ki ne diskriminira, ki pomaga delavcem v raznih 'situacijah', kot jim pravi, finančnih, socialnih in drugih, katerih sami ne zmorejo rešiti.

Njeno brezprizivno vztrajanje je edina alternativa tudi v trenutku, ko se zdi vse v delovnem okolju obrnjeno navzdol. To krepí odnose v kolektivu, saj zavzemanje za pravice in za častno delovanje javnega zavoda ni relikt preteklosti ali vrlina, ki bi jo mogli vodstveni pristopi izkoreniniti ali jo preprosto prestopiti.

Je, to vsakič radi poudarimo, stroga, a pravična mati in žena.

Vojskuje se za več in boljše namesto za manj in slabše – kakršno je tudi geslo našega sindikata.

Se vam ta besednjak zdi znan? Razumljivo, saj je vzet iz utemeljitev za vsakega dosedanjega prejemnika Klobuka, ki je bil prvič podeljen za leto 2007. Prav zanimivo, da te stavčne povedi opredeljujejo tudi letošnjo nagrajenko.

Da ne bomo pretiravali – ker če začnemo naštevati vse predstave, vloge, nagrade, bomo pognali korenine –,  dodajamo še zelo skrajšan življenjepis:

Že  kot šolarka je sodelovala v predstavah v Slovenskem narodnem gledališču Opera in Balet Ljubljana, pa z Janijem Kovačičem, sinhronizirala je, se predstavljala zunaj hiše Lutkovnega gledališča Ljubljana. Dokončala je Akademijo za glasbo, je vrhunska violinistka s popolnim posluhom, bila je profesorica violine. Hkrati se je izobraževala v Lutkovno-gledališkem studiu, po zaključku šolanja je, poleg poučevanja violine, začela delati v tej ustanovi. Od leta 2008 je stalna članica ansambla. Je prvakinja. Nastopa v vlogah za otroke in odrasle. Za sabo ima nebroj predstav, vlog še več. Med njimi je obilo nagrajenih – nagrade za animacijo, igro, grand prix, je tudi komedijantka večera. Ima Pengovovo listino, najvišje možno priznanje za dosežke na področju lutkovnega ustvarjanja za obdobje najmanj zadnjih 4 let.

Prvič v zgodovini Klobuka se je zgodilo, da ste si pravo obrazložitev že lahko prebrali v 20. številki Delavske enotnosti z dne 24. 11. 2022, v rubriki 'Obrazi sindikata'. Tistim, ki je še niste, jo topló priporočam.

Prvič v zgodovini se bo tudi zgodilo, da bomo klobuk s pritiklinami podelili sliki. Andrej, prepoznaš to pametno, sposobno in čedno damo? Mendà, saj si njen ponosni življenjski sopotnik …

Polona Kores, ki zdaj, ko se mi zabavamo, izgoreva na delovnem mestu na gostovanju!

Besedilo in foto: Janez Platiše

O branju za življenje v oddaji 'Ah ta leta'

V petek, 1. decembra ob 17.20 bo na 1. programu tv Slovenija v oddaji za starejše 'Ah, ta leta' gost priznani pisatelj in pesnik dr. Iztok Osojnik. Z njim se bo voditeljica oddaje pogovarjala o BRANJU ZA ŽIVLJENJE.

Obstaja nekaj, kar lahko izboljša naš spomin, domišljijo in ustvarjalnost, obstaja nekaj, s čimer lahko potujemo v nam neznane svetove, spoznavamo nove kulture in nove ljudi, obstaja nekaj, kar nas bo obogatilo in morda celo spremenilo. In kar je najlepše, dosegljivo je tako rekoč vsem. Govorimo o branju, natančneje, o branju literature. O pomenu branja in vplivu knjig na naše življenje se bomo pogovarjali s pesnikom, pisateljem, esejistom, filozofom, antropologom in strastnim zagovornikom bralnih klubov, dr. Iztokom Osojnikom.

Eden od načinov, kako pritegniti ljudi k branju, so namreč tudi bralni klubi. V Mestni knjižnici Grosuplje so obiskali bralni klub, ki nepretrgoma deluje že 11. leto. O užitku ob branju knjig bo spregovorilo tudi nekaj starejših bralcev, ki so vključeni v Bralno značko za odrasle, oddajo pa bodo zaokrožili v Vodnikovi hiši literature, kjer že šesto leto zapored poteka glasno branje za starejše. Skupino, ki se srečuje dvakrat na mesec, vodi Lada Zei. 

Pripravil. Janez Platiše
Foto: TVSLO

  

Uspešna digitalna zgodba Term Snovik kot zgled v turistični panogi

Snovik, november 2022 - Trajnostna naravnanost je glavno vodilo poslovanja družbe Term Snovik, ki so prvi v Sloveniji že leta 2008 prejeli EKO Marjetico za trajnostno nastanitev. Skokovit preskok in poglobitev eko zgodbe v zadnjih dveh letih pa so uspeli izpeljati s celovito digitalno transformacijo družbe. Izpeljali so optimizacijo delovnih procesov v podjetju in z zunanjimi deležniki (za znižanje stroškov, vključno z brezpapirnim poslovanjem, povečanje učinkovitosti in produktivnosti, ohranjati in širiti trg, skrbeti za kupce). Potencialnim gostom in je na voljo sodobni virtualni sprehod po kompleksu z integriranimi najrazličnejšimi interaktivnimi točkami za komunikacijo.

V uporabi je sodoben CRM sistem z vključeno marketinško avtomatizacijo, sistem pa so še nadgradili s povezavo z rezervacijskim sistemom, s čimer imajo vse podatke zbrane na enem mestu.  Vpeljali so centralni nadzorni sistem za spremljanje energetskih naprav na daljavo z digitalno podprtimi enenergetskimi procesi, kar je sedaj v času draginje še kako ključno. Uvedba daljinskega vodenja toplotnih postaj prinaša enostavno merjenje porabe in hitrejšega dostopa do podatkov, težave se hitro prepoznavajo in odpravljajo na daljavo.

Projekt digitalne transformacije družbe Term Snovik je potekal od 19. 1. 2022 do 30. 9. 2022. S projektom so ciljno izvedli prilagoditev poslovanja digitalnim trgov, izboljšali digitalne kompetence zaposlenih, spodbujali energetsko in snovno učinkovite procese in povečali dodano vrednosti na zaposlenega ter izboljšali kibernetsko varnost podjetja. Glavni namen operacije je digitalna transformacija družbe, s čimer se poveča konkurenčnost term kot turističnega subjekta, dodana vrednost oz. prihodki od prodaje.

Družba tako sledi tudi strategiji digitalne preobrazbe Slovenske turistične organizacije (STO), ki jo je STO predstavil marca 2022, njeni ukrepi pa so bili vključeni v krovno turistično strategijo. Z digitalizacijo družbe bodo terme tudi lažje sledile aktivnostim digitalizacije slovenskega turizma, ki je neločljivo povezan z nadaljnjo trajnostno preobrazbo panoge.

S svojo  uspešno digitalno zgodbo je direktorica Term Snovik, Katarina Hribar ključne poudarke digitalizacije predstavila na enem od ukrepov digitalne turistične strategije, tj. dogodek IT-tour, na katerem se je skupaj predstavilo 18 navdihujočih digitalnih zgodb slovenskega turizma in primerov dobrih praks s področja digitalizacije, ki so že uresničeni in služijo kot zgled in navdih. Gre za dogodek, ki dviguje zavedanje o pomenu digitalne preobrazbe, krepi navdih ter omogoča pridobitev novih znanj o ključnih dejavnikih uspeha digitalnega prehoda. Dogodek prikazuje uspešne primere digitalne preobrazbe v slovenskem turizmu ter udeležencem omogoča, da se osebno seznanijo z že izvedenimi digitalnimi rešitvami, sklenejo nova poznanstva ter dobijo nove ideje za reševanje izzivov na področju digitalizacije. Dogodek je potekal na Dnevih slovenskega turizma 2022 v Laškem, izvedla ga je Slovenska turistična organizacija v sodelovanju s Strateško inovacijskim partnerstvom za turizem (SRIPT).Glavni cilji digitalne transformacije družbe, ki jih terme zasledujejo, so: digitalno podpreti celovito poslovanje podjetja, vključno z integracijo procesov Industrije 4.0 z izdelavo digitalnega dvojčka storitvenega procesa ter koncepti vitke proizvodnje; izboljšanje digitalnih kompetenc zaposlenih z visoko vključenostjo zaposlenih in načrtovanim izobraževanjem; omogočati delovanje digitalnega principa ustvarjanja kupca, dobaviteljev, zaposlenih in drugih deležnikov v digitalni ekosistem; optimizirati procese z digitalnimi rešitvami in novimi poslovnimi modeli s pomočjo fokusirane podatkovne strategije; odpravljanje posledic pandemije COVID-19; povečati dodano vrednost na zaposlenega; izboljšati kibernetsko varnost podjetja. Operacija Digitalna transformacija družbe Terme Snovik – Kamnik d.o.o. je delno sofinancirana s strani Evropske unije – iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) iz virov React-EU. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020. Operacija je bila novembra 2022 tudi uspešno zaključena.

V termah tako dokazujejo, da kot pionirji trajnostnega poslovanja v Sloveniji le-to tudi nadgrajujejo z digitalizacijo družbe, na področju pa so ponovno pionirji, saj so s projektom celostno sklenili digitalizacijo družbe, ki bo v bodoče s stalnimi nadgradnjami pomembno vplivala na poslovanje.

Zakaj ženske, zakaj starejše ženske?

Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje Ljubljana 13. decembra 2022 ob 15. uri vabi na predavanje dr. Dušane Findeisen. Potekalo bo v dvorani UTŽO Poljanska 6 Ljubljana. Posvečeno bo starejšim ženskam in njihovemu položaju v družbi. Starejši prinašajo v študijske skupine svoje izkušnje in te se umestijo v izobraževalni program.

V kolikšni meri pa se v programih znajdejo tudi izkušnje njihovega socialno-kulturnega spola? V kolikšni meri starejše pripravljamo na spoprijemanje z dvojno stigmo starosti in spola? V kolikšni meri jih z ustreznimi vsebinami pripravljamo na zavračanje stereotipov o njihovi starosti in spolu? Ta in druga vprašanja bomo odpirali in iskali odgovore nanje na našem izobraževalnem srečanju.

 V izobraževanju odraslih so starejši navadno obravnavani kot skupina starejših posameznikov opredeljenih predvsem s starostjo in starizmi in bolj malo s svojim socialno-kulturnim spolom. Tako se malo upoštevajo izkušnje njihovega socialno-kulturnega spola, ki so si jih nabirali skozi življenje, a socialno-kulturni spol je v starosti še bolj pomemben kot v otroštvu, mladosti ali odraslosti (največkrat zaradi družbenih pogledov, bolj kot zaradi psiholoških sprememb in fizioloških značilnosti poznejših let življenja).

Neenakosti med socialno-kulturnima spoloma se gradijo vse življenje (razlike v izobraženosti, poklicna segregacija, dohodek itd.) V starosti so neenakosti še močnejše in tako privedejo do “akumulacije neprednosti” (Cruikshank, 2003). Starejše učence, še posebej ženske, velja opolnomočiti kot predstavnike/ce svojega spola, izobraževalni programi pa ne smejo mimo vprašanj socialno-kulturnih-spolov. Nasprotno, morajo opolnomočiti starejše ženske v njihovi borbi za to, da bi bile videne, prepoznane, cenjene v njihovi resnični drugačnosti in zaradi zmožnosti, da se dopolnjujejo z moškimi (Greer,2017).