»Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20)
Dragi bratje in sestre v Kristusu! Praznujemo najlepši in
največji praznik človeštva, praznik zmage življenja nad smrtjo, praznik velike
noči. Jezus je svoje učence že pri zadnji večerji povabil, da jih bo po
vstajenju pričakal na gori v Galileji. Tam se jim bodo odprle oči, da bodo
lahko videli dlje in spoznali pomen dogodkov, ki so se zgodili v Jeruzalemu.
Gora je bila že v
Stari zavezi kraj, kjer se Bog razodene Mojzesu in mu izroči deset besed, da bi
lahko človeštvo živelo v zavezi miru s Stvarnikom in med seboj. Na gori in ob
njej so se preroki in ljudstvo učili prepoznavati njegovo moč in lepoto, ki jih
presega, a vendar privlači, ker v njej slutijo tudi svoj lastni izvor in cilj.
Tri od svojih učencev je Jezus pred trpljenjem popeljal na goro, kjer jih je
pokril oblak in so v njem zaslišali glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, ki sem ga
vesel. Njega poslušajte«. Prepoznali so Boga kot Očeta, ki mu je mar za vsakega
od njih.
Pot na goro in spust
z nje je podoba človeškega življenja. Pomaga nam razumeti velikonočno
skrivnost. Bog ne odpravlja trpljenja in smrti, obsije pa z lučjo ti dve
skrivnosti človeškega bivanja. Ta luč je njegov klic in obljuba, da bo z nami
vse dni do konca sveta. Vendar ne v obliki sile in moči, pred katero bi moral
človek trepetati, ampak v podobi bližine in lepote, v kateri se človek počuti
ljubljen in varen. Z vstopom Božjega Sina v človeško smrt, sta tudi smrt in
trpljenje postala del poti iz starega v novo, iz človeškega v Božje. Po tej
poti ne hodimo sami, ampak v tesni navezi z Njim, ki pozna pot in gleda cilj.
Dragi bratje in
sestre, to vero v moč in lepoto Božjega življenja želimo škofje deliti z vsemi
prebivalci naše domovine ter z vsemi rojaki v zamejstvu in po svetu. Naj
veselje velikonočnega praznika okrepi vse ostarele, bolne in osamljene, vse
begunce in nemočne ter vse, ki ste daleč. Kristus je vstal in živi za vse.
Aleluja!
Msgr. dr.
Maksimilijan Matjaž
Celjski škof
