Kam namestiti vaš robotski sesalnik iRobot Roomba?

Čeprav robotski sesalniki iRobot Roomba zahtevajo zelo malo človeške pomoči, morate vsekakor poskrbeti, da jih hranite na mestih, ki so zanje najbolj primerna.

Priznajmo si –  sesanje je za marsikoga dolgočasno in dolgotrajno delo. Ne glede na to, ali živite v večnadstropni hiši ali garsonjeri, lahko traja, preden ustvarite vakuum okoli vsake preproge in vogala vašega doma. Le kdo ima dandanes čas za to, ko delo, družina in druge obveznosti preplavijo naše urnike? Prav to je razlog, da toliko ljudi pritegne Roomba, robotski sesalnik, ki samozavestno in brez nerganja čisti vaš življenjski prostor.

Nasvidenje, dolgotrajno čiščenje ... pozdravljen, prosti čas!

iRobot Roomba namreč ne potrebuje stalnega opominjanja, da opravi svoje delo (za razliko od vaših oziroma naših otrok). Čiščenje povsem preprosto načrtujte za čas, ki vam najbolj ustreza.

Kljub vsem funkcijam, ki jih premore Roomba, pa je vseeno potrebno poskrbeti tudi za njeno bazno postajo (Home Base), ki je ne morete namestiti kjerkoli. Če želite pravilno skrbeti za vašo Roombo, je pomembno, da polnilno postajo postavite na ustrezno mesto.

Svojo Roombo postavite na tla

Za zagotovitev, da vaša Roomba lahko deluje povsem samostojno, je priporočljivo, da njeno bazno postajo postavite na ravno površino oziroma tla. Tam se bo vaša Roomba prebudila in vaš dom počistila ob načrtovanem času ter se popolnoma brez težav po opravljenem delu tudi vrnila na svoje mesto.

Malo prostora, prosim

Shranjevanje Home Base bazne postaje na tleh omogoča tudi, da se naprava po končanem čiščenju pomakne nazaj do polnilne postaje. Bazna postaja namreč oddaja signal, ki ga Roomba zazna, ko je blizu – to robotka obvesti, kje se nahaja Home Base, in ga usmeri do kontaktov za polnjenje.

Zato poskrbite, da okrog polnilne postaje ne bo česa, kar bi utegnilo blokirati signal, saj se v tem primeru Roomba morda ne bo vrnila v domačo bazno postajo.

Imejte jo ob steni

Kadar mora Roomba počivati in se napolniti, se vrne v svojo domačo bazo. Zato je potrebno (seveda) polnilno postajo priključiti v vtičnico. Prav zato je najlažje, da iRobot bazno postajo postavite ob steno.

Ne shranjujte svoje je v omari

Ker je celoten namen robotskega sesalnika samostojno sesanje (torej, brez naše asistence), je bistveno, da ga postavite na dostopno mesto. Omare so slaba mesta za polnilne postaje Roomba, ker običajno nimajo potrebnega prostora ob strani ali pred bazo (navadno imajo v bližini ena ali več vrat, na katera lahko naletijo).

Raje ne v bližino stopnic

Vsi modeli Roomba imajo senzorje za zaščito pred padci po stopnicah, vendar njene bazne postaje vseeno raje ne postavite na vrh stopnic. Kot smo že omenili, je potrebno zagotoviti dovolj prostora, da se Roomba lažje premika do in iz bazne postaje. Ta preprost previdnostni ukrep vam bo pomagal dobro skrbeti za vaš robotski sesalnik. Da ne omenjamo, da vam bo to verjetno preprečilo, da bi se morebiti spotaknili ob njo in mordai celo padli po stopnicah.

Padcev po stopnicah vam resnično ne želimo, všeč pa so nam padci cen. Zato hitro pokukajte v spletno trgovino in si izberite svoj nov iRobot Roomba – seveda po ugodnejših cenah.

oglasno sporočilo

Predsednik Pahor sprejel aleksandrinke in jim vročil Zahvalo #video

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je v četrtek, 14. julija 2022, priredil sprejem za članice Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink.

Na lepem in prisrčnem sprejemu je predsednik Pahor Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink vročil Zahvalo predsednika Republike Slovenije in sicer za prispevek k dokumentiranju življenja in dela aleksandrink, slovenskih žensk v Egiptu, in ohranjanje njihove zapuščine za prihodnje rodove. Zahvalo je v imenu društva sprejela njegova predsednica mag. Darinka Kozinc.

Mag. Kozinc se je predsedniku Pahorju zahvalila za vsa dejanja, ki jih je doslej storil za ohranjanje spomina na aleksandrinke. Ob tem je posebej spomnila na uradni obisk predsednika Pahorja v Egiptu leta 2016, ko se je kot prvi slovenski predsednik poklonil spominu na aleksandrinke s položitvijo cvetja k obeležju aleksandrink na Latinskem pokopališču v Kairu.

Predsednik Pahor je izrazil zadovoljstvo, da je imel privilegij in priložnost, da je lahko obiskal spominsko obeležje, posvečeno aleksandrinkam na pokopališču v centru Kaira ter se tako poklonil spominu na mnoga mlada slovenska dekleta in žene, ki jih je v Egipt pripeljala nuja po zaslužku za preživetje njihovih družin. Ob tem se je predsednik Pahor zahvalil vsem, ki se trudijo, da v kolektivni zavesti doma, v Egiptu in nasploh ohranimo prijazen in pošten zgodovinski spomin na usodo aleksandrink. "Prav je, da smo Primorci in nasploh vsi ponosni na dediščino, ki so jo s svojo zavzetostjo do svojih družin dale aleksandrinke," je še poudaril predsednik Pahor.

VIDEO Na sprejemu je spregovorila tudi gospa Salwa Hegazi, potomka aleksandrinke iz Kaira, ki vodi egipčansko-slovensko društvo Snežinka, in predsedniku Pahorju poklonila arabski in angleški prevod knjige Aleksandrinke. Arabski prevod je nastal prav na pobudo društva Snežinka.

Za današnji sprejem so kulturni program pripravile članice dramske skupine Društva žena Prvačina, ki v izvirnih oblačilih ohranjajo govorno in vizualno podobo aleksandrink. 

Vir: UPRS

Deseti brat bo osrednja gledališka predstava Poletnega gledališča Studenec

Tudi letos so v okviru 22. Kulturnega poletnega festivala 2022 v Kulturnem društvu Miran Jarc Škocjan pri Domžalah, kot vsako leto, pripravili pester kulturni program v katerem pa je po besedah Lojzeta Stražarja letos, v primerjavi z lanskim letom, nekoliko manj gledaliških predstav, zato pa toliko več koncertov, kar bo ljubiteljem glasbe, tako menijo, všeč.

Najbolj obiskana je domača gledališka predstava, letos je to DESETI BRAT. V okviru 22. Kulturnega poletnega festivala Studenec 2022 se bo v Poletnem gledališču Studenec premierno uprizorila 23. julija 2022 ob 21. uri Sledilo bo še deset ponovitev. Osnova za dramo Davorina Petančiča je bil roman Josipa Jurčiča, ki je izšel leta 1866 in po kateri je režiser Lojze Stražar priredil odlično predstavo za izvedbo na prostem in kot nalašč za oder Poletnega gledališča Studenec.

Vse te like bodo upodobili številni odlični znani in manj znani igralci, med katerimi je kar nekaj priznanih opernih pevcev. Zaradi njih, odlične režije, scenografije, kostumografije, koreografije, glasbene produkcije idr. igro Deseti brat, polno zabavnih prigod in pevskih vložkov, doživimo v popolnosti.

V predstavi bo nastopilo preko 50 igralcev, pevcev, plesalcev in statistov. Zbor sestavljajo okoliški pevci in člani Komornega pevskega zbora Šutna iz Kamnika in skupina Sidro iz Lukovice. Za živo glasbeno spremljavo pa bo poskrbel komorni ansambel Poletnega gledališča Studenec. Skladatelj in glasbeni producent je Slavko Avsenik ml.

Lojze Stražar je na koncu poudaril: "Poleg domače gledališke predstave bomo gostili zanimive glasbenike, ki jih navdihujejo različne glasbene zvrsti, kar bo popestrilo in obogatilo kulturni poletni festival. Iskreno si želimo, da bi 22. Kulturni poletni festival uspel. Ne dvomimo, da nam bo pri tem pomagala naša pregovorna vztrajnost, s katero že vsa leta pripravljamo festival in za katero vemo, da jo obiskovalci izredno cenite, saj nas vedno znova nagradite z obiskom predstav in prireditev v Poletnem gledališču Studenec."

Kratek povzetek zgodbe
Zgodba je postavljena v vaško in grajsko okolje, zaradi česar je med pripadniki zadnjega in ljudmi iz preprostejšega sveta opazna razlika v vedenju, oblačilih in jeziku. Pred nami se ob vodilnem motivu desetega brata odvija ljubezenska zgodba med Manico, grajsko gospodično, in Lovrom Kvasom, učiteljem sina premožnega graščaka Benjamina na gradu Slemenice. Zaljubljencema ljubezen grenita Marjan, Piškavov sin, in družbene razlike, zaradi katerih se Manica boji, da bi za njuno ljubezen izvedeli njeni starši. Dogajanje v »vaškem svetu« popestri Krjavelj s svojimi dovtipi in napihnjenimi zgodbami, ki jih spodbujajo tudi sovaščani v krčmi. Slišimo pa tudi Dolefa, graščakovega brata in starega študenta, ter druge osebe iz izvirnega besedila. Deseti brat kot glavni lik vodi potek igre od skrivnostnih okoliščin do njihove pojasnitve, ko izvemo, kdo pravzaprav je on in kdo sta Marijan in Piškav. Tako se na koncu pomirimo, kajti resnica kljub številnim zapletom pride na dan. Srečno pa se konča tudi zgodba Manice in Lovra, torej zmaga iskrena ljubezen.

Podrobnosti o 22. Kulturnem poletnem festivalu Studenec 2022 TUKAJ

Foto: KD Miran Jarc Škocjan

Na 70. Ljubljana Festivalu v naslednjih dneh bogat likovni in glasbeni program

Ljubljana, 13. 7. 2022 - Na 70. Ljubljana Festivalu bomo v prihodnjih dneh priča likovni in glasbeni umetnosti. Med 10. in 15. julijem je na sporedu Mednarodna likovna kolonija, ki jo bo 15. julija ob 12. uri v Viteški dvorani sklenila razstava del, v četrtek, 14. julija bomo ob 20. uri v čarobnem ambientu Križevniške cerkve prisluhnili komorni zasedbi Ensemble.si, teden pa bomo v Cankarjevem domu zaključili z znamenitim Faustovim pogubljenjem, 15. julija prav tako ob 20. uri.

Ljubitelje komorne glasbe bodo na vrhuncu poletja razvajali slovenski glasbeniki, ki so svojo karierno pot nadaljevali v imenitnih domačih in tujih orkestrih. V zasedbi Ensemble.si bosta kot violinista nastopila Tanja Sonc (Züriški komorni orkester) in Matjaž Bogataj (Bavarska državna opera), violistka Gea Pantner Volfand (Simfoniki RTV Slovenija), violončelist Jaka Stadler (Simfonični orkester Bavarskega radia), flavtistka Brina Kafol Žust (Berlinski simfoniki), klarinetist Tomaž Moličnik (Simfonični orkester Frankfurtskega radia), fagotist Tonko Huljev (Simfonični orkester Hof) in hornist Andrej Žust (Berlinski filharmoniki). Zasedba izbranih glasbenikov je na program uvrstila dela iz zakladnice komorne glasbe dolgega, romantičnega 19. stoletja, ki jih na slovenskih koncertnih odrih ne slišimo pogosto. Koncertantni nokturno v g-molu francoskega skladatelja Louisa Emmanuela Jadina bo uvedel enega izmed štirinajstih godalnih kvartetov Čeha Antonína Dvořáka, ki veljajo za bisere komorne glasbe. Koncert bosta zaokrožili Italijanska serenada za godalni kvartet v Slovenj Gradcu rojenega skladatelja pozne romantike, Huga Wolfa, ter Oktet, op. 80, delo po krivici pozabljenega skladatelja nemškega rodu Heinricha Hofmanna.

(14. 7., 20.00, Križevniška cerkev)

Eno največjih klasičnih del, Faustovo pogubljenje, je obsežno vokalno-instrumentalno delo o ceni človekove duše, ki sledi knjižni predlogi Johanna Wolfganga von Goetheja. Doktor Johannes Faust, v katerem je Wolfgang Goethe našel navdih za svojo stvaritev, je bil zdravnik, ki je študiral astrologijo in alkimijo, vključno s črno magijo, in je živel ter potoval po Nemčiji v 16. stoletju Goethejeva zgodba o Faustu in Berliozova uglasbitev pripovedujeta, kako Mefisto, služabnik princa teme, sklene pakt s Faustom v zameno za njegovo dušo. Berlioz je odkril Goethejevega Fausta v prevodu Gérarda de Nervala iz leta 1828. V svojih spominih je zapisal: »Eden od najimenitnejših dogodkov v mojem življenju je bil globok vtis, ki ga je Goethejev Faust naredil name. Vdal sem se skušnjavi, da bi jih uglasbil. Svojo partituro sem sestavil z lahkoto, ki sem jo v drugih delih izkusil zelo redko.« Po slabem sprejemu je Berlioz skladbo spremenil v glasbeno-dramsko delo, ki prestopa meje med simfonično in operno glasbo. Prvotnih osem prizorov je strukturiral v štiri dele, od katerih se vsak del začne z upanjem in konča z razočaranjem. Kljub začetnemu neuspehu je postalo Faustovo pogubljenje eno najbolj priljubljenih Berliozovih del konec 19. stoletja. Znameniti vojaški koračnici, nežnim ljubezenskim napevom, ekstatičnim himnam in pivskim pesmim bomo prisluhnili v izvedbi združene zasedbe najboljših slovenskih zborov in Orkestra Slovenske filharmonije, dirigentsko palico pa bo vihtel maestro Charles Dutoit. Kot solistka bo nastopila priznana francoska mezzosopranistka Sophie Koch, na festivalskem odru se ji bodo pridružili tenorist Charles Workman, karizmatični kanadski basbaritonist John Relyea in angleški basbaritonist Ashley Riches.

(15. 7., 20.00, Gallusova dvorana Cankarjevega doma)

Mednarodna likovna kolonija praznuje petindvajsetletnico, kar pomeni, da je Ljubljana doslej gostila skoraj dvesto vizualnih umetnikov iz različnih predelov sveta. Občutek imam, da je bilo včeraj, ko sva jeseni 1997 z direktorjem Darkom Brlekom klepetala o pravkar končanem festivalu. Na njegovo razmišljanje, da je škoda, ker vsa ta čudovita glasba neponovljivo izzveni, sem nehote predlagal, naj vključi še likovne umetnike, ki lahko doživljanje in občutenje glasbe upodobijo in festival obogatijo še z likovno govorico. Ideja mu je bila zanimiva in že naslednje leto uresničena. Vsako leto tako v Ljubljano povabim osem profesionalnih vizualnih umetnikov, pol iz Slovenije in pol iz tujine. Slikarji preživijo teden sredi festivalskega dogajanja. Ustvarjajo v ambientu Plečnikovih Križank in na platno prenašajo svoje doživljanje raznovrstnih prireditev. Pandemija je sicer v zadnjih dveh letih zelo otežila organizacijo kakršne koli kulturne prireditve, vendar pa je za umetnike ta vojna v Evropi predvsem z moralnega vidika huda ustvarjalna travma. Čeprav si verjetno noben umetnik tega ne želi, so vojne, na žalost, kar se izkazuje v zgodovini, za likovno ustvarjalnost zelo pomembne. Kaj naj bi bil pravzaprav mir? Neko idealizirano obdobje, h kateremu stalno težimo, pa ga nikoli nismo še prav opredelili niti definirali, ne vemo, ali je to samo hipotetično stanje v naših možganih ali je to družbenopolitična, socialna ali ekonomska kategorija. In ne nazadnje, ali si mir sploh želimo ali pa se o njegovem možnem obstoju samo sprenevedamo.

Človekov odnos do razmerja vojna – mir je pravzaprav vsaj v zadnjih stoletjih rezultat nekakšnega podedovanega slepomišenja in hinavščine. Po eni strani smo prepričani, da je v našo zavest vsajena želja živeti v miru nekakšna sociološka, humanistična, civilizacijska in kulturna pravica, o kateri nas že naše kulturno izročilo prepričuje, da jo ima skoraj vsakdo pravico zahtevati zase, po drugi pa se nenehno vojskujemo ali vsaj oborožujemo in pripravljamo za vojno. Dejstvo je, da smo na mir nepripravljeni in moj osebni občutek mi vedno bolj govori, da temelji percepcija odpora proti vojni v naši kulturi predvsem na moralnih in emocionalnih paradigmah, da je skratka ta odpor predvsem retoričen. Dogajanje, zlasti v zadnjem desetletju, me prepričuje, da so vojne ključen del sistema, ki vzdržuje nekakšno stabilnost in nadzor, pa naj gre za gospodarsko ali politično stabilnost, da so skratka iz sociološkega in ekonomskega vidika »conditio sine qua non«. Vojnam se očitno ne moremo in nočemo izogniti. Če se spomnim, ko sem nekaj let na slovenski in italijanski gimnaziji v Kopru predaval umetnostno zgodovino in razlagal o umetniških dosežkih celotne zgodovine človekove ustvarjalnosti, lahko ob večini umetnin, ki sem jih našteval in opisoval, samo zgroženo ugotovim, da so nastale zaradi vojne ali bile posvečene vojni – skratka, bile povezane z vojno oziroma nasiljem kakršne koli oblike, ne glede na to, ali je pri tem šlo za nacionalni, družbeni, verski ali moralni spor. Očitno torej lahko predpostavljam, da je neodvisno od časa nastanka umetniškega dela in metjeja oziroma načina, kako se umetnik izraža, eno temeljnih vprašanj pri nastanku kreacije, ali je v osnovi motivacije usmerjenost k vojni ali ne. Sam sem kljub navedenemu prepričan, da kreativna umetnost tudi v času hipotetičnega miru ni obsojena na izginotje in da je prav danes zavest o antivojni nova kreativna spodbuda za umetnike, nova estetika, ki temelji na negaciji konflikta, tega stimula, ki smo ga umetniki očitno potrebovali, da smo lahko govorili o miru. Verjamem, da se bo letos to še bolj pokazalo in da bodo v čudovitem ambientu Plečnikovih Križank tudi letos nastajala umetniška dela in oznanjala veselje, ki ga v tem času vsi še bolj potrebujemo, da gremo optimistično v bodočnost.

Letos se bo s tem izzivom spopadlo osem umetnikov. Iz Avstrije prihaja Ute Aschbacher, iz Japonske Noriaki Sangava, iz Italije Enzo Valentnuz, iz Hrvaške Ana Grubić, iz Slovenije pa Milena Gregorčič, Ana Žerjal, Franko Vecchiet ter Peter Ciuha. Tudi letos se nam bo pridružil znani multimedijski umetnik Lado Jakša, ki nas bo spremljal ves teden. Na otvoritvi razstave ob zaključku likovne kolonije pa bo s svojim glasbeno-vizualnim umetniškim pogledom predstavil njihovo ustvarjanje. Vsako leto kolonijo sklene razstava v Viteški dvorani Križank s prezentacijo vseh nastalih del. Vsak avtor pa eno delo pokloni v stalno zbirko moderne likovne umetnosti v lasti Ljubljana Festivala.

Vsem udeležencem želim veliko ustvarjalnega navdiha in prijetnega druženja in da bi tudi letošnje ustvarjalce Ljubljana očarala tako, kot je njihove predhodnike.

Tomo Vran, selektor

(10. – 15. 7., Pergola Križanke)