Na 70. Ljubljana Festivalu v naslednjih dneh bogat likovni in glasbeni program

Ljubljana, 13. 7. 2022 - Na 70. Ljubljana Festivalu bomo v prihodnjih dneh priča likovni in glasbeni umetnosti. Med 10. in 15. julijem je na sporedu Mednarodna likovna kolonija, ki jo bo 15. julija ob 12. uri v Viteški dvorani sklenila razstava del, v četrtek, 14. julija bomo ob 20. uri v čarobnem ambientu Križevniške cerkve prisluhnili komorni zasedbi Ensemble.si, teden pa bomo v Cankarjevem domu zaključili z znamenitim Faustovim pogubljenjem, 15. julija prav tako ob 20. uri.

Ljubitelje komorne glasbe bodo na vrhuncu poletja razvajali slovenski glasbeniki, ki so svojo karierno pot nadaljevali v imenitnih domačih in tujih orkestrih. V zasedbi Ensemble.si bosta kot violinista nastopila Tanja Sonc (Züriški komorni orkester) in Matjaž Bogataj (Bavarska državna opera), violistka Gea Pantner Volfand (Simfoniki RTV Slovenija), violončelist Jaka Stadler (Simfonični orkester Bavarskega radia), flavtistka Brina Kafol Žust (Berlinski simfoniki), klarinetist Tomaž Moličnik (Simfonični orkester Frankfurtskega radia), fagotist Tonko Huljev (Simfonični orkester Hof) in hornist Andrej Žust (Berlinski filharmoniki). Zasedba izbranih glasbenikov je na program uvrstila dela iz zakladnice komorne glasbe dolgega, romantičnega 19. stoletja, ki jih na slovenskih koncertnih odrih ne slišimo pogosto. Koncertantni nokturno v g-molu francoskega skladatelja Louisa Emmanuela Jadina bo uvedel enega izmed štirinajstih godalnih kvartetov Čeha Antonína Dvořáka, ki veljajo za bisere komorne glasbe. Koncert bosta zaokrožili Italijanska serenada za godalni kvartet v Slovenj Gradcu rojenega skladatelja pozne romantike, Huga Wolfa, ter Oktet, op. 80, delo po krivici pozabljenega skladatelja nemškega rodu Heinricha Hofmanna.

(14. 7., 20.00, Križevniška cerkev)

Eno največjih klasičnih del, Faustovo pogubljenje, je obsežno vokalno-instrumentalno delo o ceni človekove duše, ki sledi knjižni predlogi Johanna Wolfganga von Goetheja. Doktor Johannes Faust, v katerem je Wolfgang Goethe našel navdih za svojo stvaritev, je bil zdravnik, ki je študiral astrologijo in alkimijo, vključno s črno magijo, in je živel ter potoval po Nemčiji v 16. stoletju Goethejeva zgodba o Faustu in Berliozova uglasbitev pripovedujeta, kako Mefisto, služabnik princa teme, sklene pakt s Faustom v zameno za njegovo dušo. Berlioz je odkril Goethejevega Fausta v prevodu Gérarda de Nervala iz leta 1828. V svojih spominih je zapisal: »Eden od najimenitnejših dogodkov v mojem življenju je bil globok vtis, ki ga je Goethejev Faust naredil name. Vdal sem se skušnjavi, da bi jih uglasbil. Svojo partituro sem sestavil z lahkoto, ki sem jo v drugih delih izkusil zelo redko.« Po slabem sprejemu je Berlioz skladbo spremenil v glasbeno-dramsko delo, ki prestopa meje med simfonično in operno glasbo. Prvotnih osem prizorov je strukturiral v štiri dele, od katerih se vsak del začne z upanjem in konča z razočaranjem. Kljub začetnemu neuspehu je postalo Faustovo pogubljenje eno najbolj priljubljenih Berliozovih del konec 19. stoletja. Znameniti vojaški koračnici, nežnim ljubezenskim napevom, ekstatičnim himnam in pivskim pesmim bomo prisluhnili v izvedbi združene zasedbe najboljših slovenskih zborov in Orkestra Slovenske filharmonije, dirigentsko palico pa bo vihtel maestro Charles Dutoit. Kot solistka bo nastopila priznana francoska mezzosopranistka Sophie Koch, na festivalskem odru se ji bodo pridružili tenorist Charles Workman, karizmatični kanadski basbaritonist John Relyea in angleški basbaritonist Ashley Riches.

(15. 7., 20.00, Gallusova dvorana Cankarjevega doma)

Mednarodna likovna kolonija praznuje petindvajsetletnico, kar pomeni, da je Ljubljana doslej gostila skoraj dvesto vizualnih umetnikov iz različnih predelov sveta. Občutek imam, da je bilo včeraj, ko sva jeseni 1997 z direktorjem Darkom Brlekom klepetala o pravkar končanem festivalu. Na njegovo razmišljanje, da je škoda, ker vsa ta čudovita glasba neponovljivo izzveni, sem nehote predlagal, naj vključi še likovne umetnike, ki lahko doživljanje in občutenje glasbe upodobijo in festival obogatijo še z likovno govorico. Ideja mu je bila zanimiva in že naslednje leto uresničena. Vsako leto tako v Ljubljano povabim osem profesionalnih vizualnih umetnikov, pol iz Slovenije in pol iz tujine. Slikarji preživijo teden sredi festivalskega dogajanja. Ustvarjajo v ambientu Plečnikovih Križank in na platno prenašajo svoje doživljanje raznovrstnih prireditev. Pandemija je sicer v zadnjih dveh letih zelo otežila organizacijo kakršne koli kulturne prireditve, vendar pa je za umetnike ta vojna v Evropi predvsem z moralnega vidika huda ustvarjalna travma. Čeprav si verjetno noben umetnik tega ne želi, so vojne, na žalost, kar se izkazuje v zgodovini, za likovno ustvarjalnost zelo pomembne. Kaj naj bi bil pravzaprav mir? Neko idealizirano obdobje, h kateremu stalno težimo, pa ga nikoli nismo še prav opredelili niti definirali, ne vemo, ali je to samo hipotetično stanje v naših možganih ali je to družbenopolitična, socialna ali ekonomska kategorija. In ne nazadnje, ali si mir sploh želimo ali pa se o njegovem možnem obstoju samo sprenevedamo.

Človekov odnos do razmerja vojna – mir je pravzaprav vsaj v zadnjih stoletjih rezultat nekakšnega podedovanega slepomišenja in hinavščine. Po eni strani smo prepričani, da je v našo zavest vsajena želja živeti v miru nekakšna sociološka, humanistična, civilizacijska in kulturna pravica, o kateri nas že naše kulturno izročilo prepričuje, da jo ima skoraj vsakdo pravico zahtevati zase, po drugi pa se nenehno vojskujemo ali vsaj oborožujemo in pripravljamo za vojno. Dejstvo je, da smo na mir nepripravljeni in moj osebni občutek mi vedno bolj govori, da temelji percepcija odpora proti vojni v naši kulturi predvsem na moralnih in emocionalnih paradigmah, da je skratka ta odpor predvsem retoričen. Dogajanje, zlasti v zadnjem desetletju, me prepričuje, da so vojne ključen del sistema, ki vzdržuje nekakšno stabilnost in nadzor, pa naj gre za gospodarsko ali politično stabilnost, da so skratka iz sociološkega in ekonomskega vidika »conditio sine qua non«. Vojnam se očitno ne moremo in nočemo izogniti. Če se spomnim, ko sem nekaj let na slovenski in italijanski gimnaziji v Kopru predaval umetnostno zgodovino in razlagal o umetniških dosežkih celotne zgodovine človekove ustvarjalnosti, lahko ob večini umetnin, ki sem jih našteval in opisoval, samo zgroženo ugotovim, da so nastale zaradi vojne ali bile posvečene vojni – skratka, bile povezane z vojno oziroma nasiljem kakršne koli oblike, ne glede na to, ali je pri tem šlo za nacionalni, družbeni, verski ali moralni spor. Očitno torej lahko predpostavljam, da je neodvisno od časa nastanka umetniškega dela in metjeja oziroma načina, kako se umetnik izraža, eno temeljnih vprašanj pri nastanku kreacije, ali je v osnovi motivacije usmerjenost k vojni ali ne. Sam sem kljub navedenemu prepričan, da kreativna umetnost tudi v času hipotetičnega miru ni obsojena na izginotje in da je prav danes zavest o antivojni nova kreativna spodbuda za umetnike, nova estetika, ki temelji na negaciji konflikta, tega stimula, ki smo ga umetniki očitno potrebovali, da smo lahko govorili o miru. Verjamem, da se bo letos to še bolj pokazalo in da bodo v čudovitem ambientu Plečnikovih Križank tudi letos nastajala umetniška dela in oznanjala veselje, ki ga v tem času vsi še bolj potrebujemo, da gremo optimistično v bodočnost.

Letos se bo s tem izzivom spopadlo osem umetnikov. Iz Avstrije prihaja Ute Aschbacher, iz Japonske Noriaki Sangava, iz Italije Enzo Valentnuz, iz Hrvaške Ana Grubić, iz Slovenije pa Milena Gregorčič, Ana Žerjal, Franko Vecchiet ter Peter Ciuha. Tudi letos se nam bo pridružil znani multimedijski umetnik Lado Jakša, ki nas bo spremljal ves teden. Na otvoritvi razstave ob zaključku likovne kolonije pa bo s svojim glasbeno-vizualnim umetniškim pogledom predstavil njihovo ustvarjanje. Vsako leto kolonijo sklene razstava v Viteški dvorani Križank s prezentacijo vseh nastalih del. Vsak avtor pa eno delo pokloni v stalno zbirko moderne likovne umetnosti v lasti Ljubljana Festivala.

Vsem udeležencem želim veliko ustvarjalnega navdiha in prijetnega druženja in da bi tudi letošnje ustvarjalce Ljubljana očarala tako, kot je njihove predhodnike.

Tomo Vran, selektor

(10. – 15. 7., Pergola Križanke)