S prizorišča z glavne spominske slovesnosti je V ŽIVO v vetrovnem in mrzem vremenu, preko FB omrežja poročal za Seniorske Novice Janez Platiše. Poglejte prve v živo poslane fotografije tako da kliknite na Seniorske Novice ali na Janez Platiše.
VIDEO - DNEVNIK TV SLOVENIJE 4. 5. 2025
Tudi v oddaji 'UTRIP' na TV Slovenija je bila omenjena proslava ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ravensbrück.
"V prispevku za oddajo UTRIP, ki je del dnevno informativnega programa TV Slovenija, je novinarka Katarina Golob Veselič ob izjavi Matjaža Špata gledalcem približala tudi utrinek grozot, ki so se dogajale v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kjer je bila zaprta njegova mati. Izjavo za oddajo je pripravila Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija."
VIDEO - UTRIP TV Slovenija 10.5.2025
VIDEO - 80 let po osvoboditvi - v živo iz spomenika Ravensbrück
V tem duhu je ključno vlogo odigral Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück pri ZZB NOB
Slovenije, ki je lani taboriščnemu odboru dal pobudo z obljubo, da se spoštovanje do žrtev ohrani za
prihodnje rodove. Njegova neomajna predanost zgodovinskemu spominu kateremu je
sledila tudi Zveza slovenskih žena iz Celovca je pripomogla k organizaciji
letošnje slovesnosti, ki bo ne le obeležila osvoboditev taborišča, temveč tudi
utrdila zavedanje o pomenu ohranjanja zgodovine in njene lekcije.
Njihov prihod na spominsko slovesnost ob 80. letnici
osvoboditve taborišča Ravensbrück ni bil le dejanje pietete, temveč izpolnitev
zaveze. Zaveze, ki so jo sinovi, hčere in vnukinje dale svojim mamam in babicam:
"Ko nas ne bo več, ne dovolite, da
bi naša bolečina utonila v pozabo. Skrbite, da se spomin na naše trpljenje
ohrani, kot opomin prihodnjim rodovom, da se kaj takega nikoli več ne sme
ponoviti."
V nekdanjem koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kjer so
bile zaprte večinoma ženske, med njimi tudi 2300 slovenskih žena sta delegacijo
slovenk iz Avstrijske Koroške, ki jo je vodila Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žena iz Celovca in Slovenije, ki jo je vodil Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega
odbora Ravensbrück pri ZZB NOB
Slovenije sprejela , Ana Polak Petrič,
veleposlanica Slovenije v Nemčiji ter Valter
Vrečar, obrambni ataše v Nemčiji in od tu skupaj odšli na prizorišče kjer
je potekala uradna in ganljiva spominska slovesnost ob 80. obletnici
osvoboditve koncentracijskega taborišča
Ravensbrück.
Na uradni slovesnosti je v imenu nemške vlade govorila
kulturna ministrica Claudia Roth, ki je poudarila pomen
opominjanja na grozote nacistične vladavine za zaščito današnje demokracije.
Opozorila je, da je življenje vsakogar nedotakljivo – vsakogar – ne glede na
raso, politično prepričanje, versko izpoved, spol ... Vse demokrate Evrope je pozvala,
da se borijo proti netenju sovraštva in nestrpnosti. Na dogodku so brali tudi
ganljive zapise internirank, navzoče pa je nagovorila v taborišču rojena
Ingelore Prochnow.
Po ganljivem uradnem delu prireditve, na kateri so prebrali tudi zapise italijanskih, španskih, poljskih in judovskih pričevalk je slovenska delegacija odšla k spomeniku "Tragende" kar pomeni "Nosilka" bronasti skulpturi, ki jo je leta 1959 ustvaril Will Lammert in je osrednji del Mahn- und Gedenkstätte Ravensbrück. K skulpturi ki stoji ob Schwedtsee in simbolizira trpljenje ter moč žensk, ki so bile zaprte v koncentracijskem taborišču Ravensbrück so venec Republike Slovenije v njenem imenu položili , Ana Polak Petrič, veleposlanica Slovenije v Nemčiji, Valter Vrečar, vojaški ataše v Nemčiji, Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žena iz Celovca in Matjaž Špat, predsednik odbora Ravensbrück pri ZZB NOB Slovenija.
Polaganje venca slovenske delegacije k
bronasti skulpturi Tragende (Nosilka), ki simbolizira trpljenje ter moč
internirank ki jo je leta 1959 ustvaril Will Lammert. Kliknite FOTO za več fotografij.
Sledila je spominska slovesnost pri Jugoslovanskem spominskem
obeležju Zid narodov (Mauer der
Nationen) Ravensbrück, ki je bilo
postavljeno takrat ko je bila Slovenija še del Socialistične federativne
republike Jugoslavije, v spomin na žrtve različnih narodnosti, ki so trpele
v taborišču. Skupaj smo se s polaganjem venca in ikebane ter minuto molka
spomnili na vse tiste, ki so v taborišču umrli in trpeli.
"Pred obeležjem, ki je nastalo v času Jugoslavije,
smo od nekdanjih jugoslovanskih republik prisotni samo mi, in to z veliko
delegacijo več kot 70 potomcev," je poudarila slovenska
veleposlanica v Nemčiji Ana Polak Petrič.
"Vse Slovenke so bile politične zapornice," je
poudaril Matjaž Špat, predsednik taboriščnega odbora Ravensbrück
pri Zvezi združenj borcev. "Imele so rdeči trikotnik, kar je
pomenilo, da je lahko vsakdo stregel po njihovih življenjih. Vse, kar se zdaj
dogaja, je preslikava dogajanja pred 80 leti," je opozoril Špat."
Prababico predsednice Zveze slovenskih žena v Celovcu Daniele
Topar so zaprli v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, ker je na
avstrijskem Koroškem podpirala uporniško gibanje. "Kot koroška
Slovenka se je borila za obstoj slovenskega jezika in identitete," je
poudarila Topar.
VIDEO
Kulturni programom s katerim so se žrtvam poklonili je pripravila znana slovenska flavtistka Brina Kafol Žust. Udeleženke proslave iz Koroške, med njimi je bilo mnogo potomk nekdanjih internirank pa so skupaj z ostalimi navzočimi zapele slovensko pesem "Pihljaj vetrič mi hladan", ki jo je pred smrtjo 1. julija 1944 napisala Ravensbrücku.
Po končanem programu smo šli še na ogled drugih prostorov taborišča med drugim tudi krematorija in Slovenske spominske sobe, ki je pomemben del mednarodnega spominskega kompleksa, ter ohranja zgodovino trpljenja in pogum internirank. V njej so razstavljeni osebni predmeti, dokumenti in pričevanja, ki osvetljujejo zgodbe slovenskih zapornic. Med njimi je tudi pesem Katarine Miklau, ki jo je pred usmrtitvijo vpraskala v zid smrtne celice: "In že so travniki zeleni in pašniki po vsej Lepeni... Pred hišo tam - moj mili vrt! A tu, a tu, povsod le smrt...".
Slovenska spominska soba v Ravensbrücku ostaja simbol
odpora, trpljenja in neizmerne moči žensk, ki so kljub nečloveškim razmeram
ohranile upanje in dostojanstvo. Njena zgodba je opomin, da se grozote
preteklosti ne smejo ponoviti.
Matjaž Špat je kot predsednik Taboriščnega
odbora Ravensbrück z mamo pri ZZB NOB Slovenije, ki je internacijo preživela
večkrat obiskal to taborišče. Tokrat je na spominsko slovesnost ob 80.
obletnici taborišča Ravensbrück prišel sam ker mu je mati umrla. Kako je
doživljal Ravensbrück letos ko je prišel sam brez matere je zapisal v
eseju z naslovom:
Moja doživljanja in čutenja letošnjega Ravensbrücka
Obisk spominske slovesnosti v Ravensbrücku ob 80. obletnici osvoboditve
taborišča letos ni bil zame le uradno potovanje kot predsednika Taboriščnega
odbora Ravensbrück pri ZZB NOB Slovenija. Bili so tihi koraki, polni pietete po
sledeh, ki so jih pustile naše mame, tete, babice. Mlade deklice, med njimi
tudi moja mama, ki so bile ujete v strašno resničnost, ki si je ne znamo
predstavljati.
Tam kamni molčijo, a obenem molče kričijo, tišina je
gostejša od zraka. Začutil sem, da preteklost ni pretečena, še živi v naših
spominih. Moja mati je bila ena izmed njih, ki je pogumno preživela. Po vrnitvi
domov so ostale brazgotine na njenem telesu in duši, pa vendar je s seboj
prinesla iz nepredstavljive teme drobec svetlobe s tem, kako je živela naprej.
V sebi je nosila moč, tihi ponos in preprosto dostojanstvo.
Ko sem letos obiskal taborišče Ravensbrück, tam
nisem bil sam. Vsak moj korak je bil hkrati tudi njen. Vsaka kap dežja, ki je
padla na kamnita tla, je bila kot spomin, nikoli izbrisan. Pogled v sivo nebo
je bil pogled nazaj in hkrati naprej. Nisem čutil nenavadno ledenega mraza, ne
bičanja vetra. V meni ni bilo ne jeze in ne želje po maščevanju. Prežemala me
je globoka hvaležnost, da je mati preživela, da mi je lahko dala življenje in
dajala vso ljubezen. S tiho obljubo, da njen spomin ne bo nikoli pozabljen, sem
dolgo stal v tišini.
Tolaži me zavedanje, da lahko tudi v najbolj temnih krajih zraste nekaj svetlega, kar želim svojim potomcem prenesti naprej.
Dan prej, v soboto 3. maja pa smo
si z znanim turističnim vodnikom Gregor Zupan ogledali ostanke Berlinskega zidu,
Judovski spomenik, Brandenburška vrata in še nekatere druge znamenitosti
Berlina.
Berlinski zid
Gradnja Berlinskega zidu, ki je bil dolg 155 km in visok
3,6m se je pričela 13. avgusta 1961 in je trajala več mesecev, pri čemer so ga
kasneje večkrat nadgradili. Stražilo ga je na tisoče vojakov in mejnih
policistov, ki so imeli ukaz streljati na vsakogar, ki bi poskušal pobegniti.
Na meji je bila tako imenovana "črta smrti", kjer so stražarji
patruljirali in uporabljali reflektorje ter avtomatsko orožje.
Zaradi Berlinskega zidu je umrlo vsaj 136 ljudi, ki so
poskušali pobegniti na zahod. Nekateri so bili ustreljeni, drugi so se utopili
v reki Spree ali pa so umrli zaradi poškodb pri poskusih prečkanja zidu. Zid je
povzročil številne življenjske tragedije, saj je ločil družine in prijatelje za
več desetletij. Mnogi ljudje so izgubili stik s svojimi bližnjimi, nekateri pa
so celo obupali nad življenjem zaradi neizhodne situacije.
Njegov padec leta 1989 je pomenil konec hladne vojne in
združitev Nemčije, kar je prineslo olajšanje in veselje za milijone ljudi. Če želite
izvedeti več, si lahko ogledate podrobnosti na https://sl.wikipedia.org/wiki/Berlinski_zid
Judovski spomenik
Uradno ime judovskega spomenika v Berlinu je "Denkmal
für die ermordeten Juden Europas" (Spomenik umorjenim Judom v Evropi).
Pogosto ga imenujejo tudi Holocaust-Mahnmal (Spomenik holokavstu).
Spomenik umorjenim Judom v Evropi, znan tudi kot Holocaust-Mahnmal,
je bil zgrajen v Berlinu kot osrednje nemško obeležje v spomin na šest
milijonov Judov, ki so bili umorjeni v holokavstu.
Nahaja se v središču Berlina, blizu Brandenburških vrat, in obsega 2711 betonskih stel, ki simbolizirajo izgubo in negotovost žrtev holokavsta. Spomenik je bil odprt 10. maja 2005, ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne.
Brandenburška vrata
Brandenburška vrata so eno najbolj prepoznavnih znamenj
Berlina in simbol nemške zgodovine, umetnosti ter enotnosti. Postavljena so
bila med letoma 1788 in 1791 po naročilu pruskega kralja Friderika Viljema II.,
oblikoval pa jih je arhitekt Carl Gotthard Langhans. Inspiracijo je črpal iz
antične grške arhitekture, kar se odraža v mogočnih dorskih stebrih in
veličastni podobi. Na vrhu vrat kraljuje znamenita kvadriga, ki upodablja
boginjo zmage Viktorijo, ki vozi kočijo s štirimi konji in simbolizira triumf.
Vrata so skozi zgodovino doživela različne vloge. Med hladno vojno so postala simbol razdeljene Nemčije, saj so se nahajala tik ob berlinskem zidu, kar jih je ločevalo od vzhodnega dela mesta. Ko je leta 1989 padel berlinski zid, so Brandenburška vrata postala osrednje prizorišče praznovanja in simbol nove združene Nemčije. Danes so ena najbolj obiskanih turističnih točk v Berlinu, kjer se srečujejo zgodovina, umetnost in sodobni utrip mesta.