Stane Hreščak, ki
je na obnovitveni rehabilitaciji v Topolšici je začel svojo pripoved, ki se je
hitro prelila v iskreno izpoved. Pove, da je od mladosti igral klarinet in
saksofon. Glasba je bila njegov svet, njegova strast, njegov način življenja.
»Igral sem v ansamblu Modri val, to so bili časi, ko je vsak ton nosil
veselje,« je dejal s toplino v glasu.
Pred šestimi leti
pa je Parkinsonova bolezen posegla v njegovo življenje. »Parkinsonova bolezen
mi je vzela glasbo, ker zaradi tremorja nisem mogel več igrati… Klarinet je
obležal v kotu, saksofon je utihnil. Bilo je, kot da sem izgubil del sebe.«
Kljub temu se ni
predal. To se mu je obrestovalo saj je postal primeren kandidat za globoko
možgansko stimulacijo – poseg, ki je obetal spremembo, a hkrati vzbujal strah.
»Spraševal sem se, ali bo uspelo. Bo poseg pretežak? Bom sploh še jaz?«
Operacija je bila
uspešna. Stane je znova zaživel. »Kakovost življenja se mi je bistveno
izboljšala. Med drugim lahko spet igram na saksofon in klarinet. Po dveh
mesecih sem vzel v roke klarinet in navdušen kot otrok vzkliknil: »Gre, igram,
uspelo mi je!«
Danes se v
zdravilišču druži s sobolniki na družabnih večerih, ki jih imenujejo »tržnica«.
Tam si izmenjujejo zgodbe, mnenja in pozitivno energijo. »Skupaj smo zapeli in
zaigrali. Spet sem med ljudmi, spet sem glasbenik.«
S svojo zgodbo želi Stane spodbuditi vse, ki se borijo s Parkinsonovo boleznijo: »Upanje na boljši jutri vedno obstaja. Ne obupajte. Morda je pot težka, a svetloba na koncu tunela je resnična.«
VIDEOIskrena zahvala
soprogi Nadi Hreščak
STANE HREŠČAK
izreka neizmerno hvaležnost svoji soprogi NADI HREŠČAK, predani medicinski
sestri, ki mu je stala ob strani v najtežjih trenutkih življenja. Njena skrb,
nežna nega in neomajna podpora so bile ključne pri zahtevnem medicinskem posegu – globoki
možganski stimulaciji.
»Če ne bi bilo
Nade, bi bilo danes življenje veliko, veliko težje." pravi Stane z
ganjenostjo, ki seže do srca. Njegove besede nosijo težo izkušnje, ki je
preizkusila meje telesa in duha, a jih je s pomočjo ljubezni in predanosti
uspelo preseči.
Nada ni bila le
medicinska sestra – bila je opora, svetloba in moč v trenutkih negotovosti.
Njena prisotnost je pomenila več kot le strokovno pomoč; pomenila je življenje.
In tudi danes, ko se življenje počasi vrača v ustaljene tirnice, ostaja Nada največja in najzanesljivejša opora. Njena ljubezen, potrpežljivost in srčnost dajejo vsakemu dnevu nov smisel. Je temelj, na katerem Stane gradi svoje okrevanje, in svetilnik, ki mu kaže pot naprej.
Pripravil: Janez
Platiše
Video: Janez Platiše
Foto: Stane Hreščak